Homoseksualnost
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Homoseksualnost je oznaka, ki se nanaša na privlačnost, intimo in fizične stike ([spolnost]]), med dvema oba partnerja istega spola oz. na spolno usmerjenost posameznika. Slednja vključuje trajnejšo identiteto posameznika, ki ima pogosto intimne čustvene in telesne stike s pripadniki svojega spola. Homoseksualnosti ni moč zreducirati na spolne odnose, saj vključuje komponento socialnih stikov, samo-identitete in samo-vrednotenja, vpliva na odnose z vrstniki (kar je lahko negativna izkušnja, če pride homoseksualna oseba v stik s človekom ali skupino ljudi, ki svoje strahove, omejeno razumevanje situacije in negotovosti rešujejo z nasiljem in izključevanjem; po drugi plati pa se tako znotraj LGBT socialne mreže kot v okviru heteroseksualnih prijateljev zaradi teh specifičnih okoliščin spletejo tesni stiki in zvesta prijateljstva.)
Vsebina |
[uredi] O izrazu homoseksualnost in drugih poimenovanjih
Prvi je izraz v 19. stoletju uporabil v Avstriji rojeni pisatelj in borec za človekove pravice Karl Maria Kertbeny . Analogno je tvorjena slovenska beseda istospolnost. Etimološko je oznaka "homoseksualnost" hibridna - zmes grščine in latinščine: grško "homos", ki pomeni "enak, isti" in latinskega korena "sex". Pogosto prihaja do etimološke zmede, ker tudi v latinskem jeziku obstaja beseda "homo", a pomeni človek (npr. homo sapiens). V pogovornem jeziku se poleg "homoseksualen/-na" uporabljata še izraza "gej" za moške in "lezbijka" za ženske.
Zakladnica ljudske modrosti pozna izraze kot so peder, buzerant, toplovodar, topli bratec, ritopik, ritodaj itd. za moške, za ženske pa v najboljšem primeru le še inačico "lezba", kar kaže na manjšo socialno vidnost, prisotnost zavedanja o obstoju ali morda večje sprejemanje istospolnih stikov med ženskami. Medtem ko se nekaterim gornji izrazi zdijo žaljivi in nasprotujejo njihovi uporabi, drugi v določenem poimenovanju dane realnosti ne vidijo težave, saj tudi načeloma nevtralna beseda "homoseksualec" ob uporabi primerne intonacije lahko izraža žaljivost (in obratno).
V zadnjem času, posebno med mladimi, v veljavo stopa vedno več angleških izrazov, npr. dyke in butch za lezbična dekleta in "feget" (iz. angl. FAGGOT) za moške. Zadnji oznaki ostro nasprotujejo angleško govoreči aktivisti - izraz faggot namreč v osnovi pomeni "butara" (v snop povezane suhe veje), s katero se zakuri kres. Ko so v srednjem veku homoseksualce, obtožene čarovništva, zažigali na grmadah, so zbrane množice skandirale "Burn the faggot, burn the faggot!" (zažgite butaro!), s čimer so prvotno mislili butare, kasneje pa se je beseda prilepila na homoseksualne žrtve (ki so jih uporabili za "butare" in žive zažgali).
[uredi] Homoseksualnost in družba
Čeprav je homoseksualnost prisotna v vseh družbah, neodvisno od lokacije in časovnozgodovinskega okvira, je pogosto vir strahu in žrtev stigmatizacije. Najpogostejši nasprotniki homoseksualnih spolnih praks so predstavniki določenih religij (predvsem monoteističnih), dočim naravne in spiritualne religije s sprejemanjem pestrosti navadno nimajo težav. Med argumenti, ki jih navajajo, so največkrat ahistoričnost, nenaravnost in skrb za reprodukcijo oz. ohranjanje človeške populacije. Slednji argument -paradoksalno - zastopa tudi rimokatoliška cerkev, ki svojim visokim funkcionarjem še vedno predpisuje celibat. Družbene norme se na splošno razlikujejo glede na časovni in geografski okvir. Tudi v današnjem času pogledi na homoseksualnost niso enotni - celo znotraj EU se najde mnogo nians (ne)sprejemanja, zelo pestre so tudi situacije izven Evrope (npr fa'afine na Samoi, hijre v Indiji itd.) Na podlagi "splošnega" odnosa neke družbe do homoseksualnosti je težko predvideti dejansko stanje, kajti "splošno" nikoli ne zajema različnih mnenj celotne populacije - tako se, denimo, najdejo homofobni izgredi tudi na Nizozemskem, ki velja za liberalni zgled in - po drugi plati - se znotraj homofobnih družb ustvarijo varne enklave.
[uredi] Homoseksualnost in narava
Homoseksualne spolne prakse so prisotne tudi pri živalih, tako pri promiskutetnih kot pri tistih, ki ostajajo z enim partnerjem. V tem oziru torej homoseksualnost ni nenaravna, marveč preprost fizični stik dveh samcev ali samic z namenom izražanja nežnosti in doživljanja ugodja. Kar loči ljudi od ostalih živali, je prav oznaka "homoseksualnost", ki iz naravnega fenomena naredi zariše črte in loči ljudi po skupinah, z namenom, da bi nekatere oddvojila in označila za inferiorne. Zaradi odsotnosti te oznake pri ostalih živalih strokovnjaki pogosto ugotavljajo večjo fluidnost v izbiri partnerjev - lev, ki ne "ve, da je gej", ne deluje v skladu z nalepko, marveč v skladu s svojimi nagoni. "Nenaravno" v tem oziru je človeško nagnjenje k sistematičnem razvrščanju ljudi glede na njihove spolne nagone in vzpostavljanje rigidnih sistemov spolnih usmerjenosti.
[uredi] Pogostnost homoseksualnosti
Ocene o pogostnosti homoseksualnosti v populaciji se močno razlikujejo - zaradi različnih definicij homoseksualnosti in metod raziskav. Glede na ankete, je homoseksualnih do 10 odstotkov ljudi. Hkrati je potrebno vzeti v obzir, da se v okoljih ki stigmatizirajo homoseksualnost, pojavlja zanikanje homoseksualnosti pri anketiranju, zato nekatere študije kažejo nižjo pojavnost homoseksualnosti, kot je v družbi dejansko prisotna. Leta 1948 je Kinsey s svojo sporno študijo ugotovil, naj bi bilo med 90 in 95 odstotkov ljudi do neke mere biseksualnih, 4 odstotkov moških in 2 do 4 odstotka žensk pa izključno homoseksualnih.
[uredi] Ločnice med homo in hetero
Medtem ko je v evropskih kulturah homoseksualnost šele v zadnjih desetletjih izgubila status tabu teme, ponekod pa je v javnosti še vedno zatirana in tabuizirana, nekatere kulture skorajda ne poznajo vprašanja homo- oziroma heteroseksualnosti. Ponekod manj strogo ločujejo obe spolni nagnjenji. Dandanes je znano, da obstajajo številne stopnje med obema skrajnima spolnima opredelitvama; na začetju 20. stoletja so to spoznanje definirali s pojmom biseksualnost. Številni seksologi menijo, da skoraj vsak človek poseduje biseksualne težnje, ki pa so bolj ali manj izražene. Sigmund Freud je celo govoril o vrojeni biseksualnosti in je s pomočjo psihoanalize ugotavljal prisotnost latentne (skrite) homoseksualnosti pri večini ljudi, ki so sicer manifestirali heteroseksualnost.
[uredi] Razkritje
Pri mnogih ljudeh, ki pri sebi ugotovijo istospolna nagnjenja, pride tekom življenja do tako imenovanega razkritja (angleško coming-out). Razkritje je pogosto razdeljeno v dve fazi. Prva faza je razkritje pred samim seboj, ko posameznik spozna, da ga privlačijo osebe istega spola. Ta faza se imenuje tudi notranje razkritje. Druga faza pomeni zunanje razkritje oziroma razkritje pred okolico; to zajema razkritje pred družino, prijatelji in/ali sodelavci. Razkritje se pri posameznikih dogodi v zelo različnih starostnih obdobjih; nekateri odkrijejo lastno homoseksualnost že v zgodnjem najstništvu, nekateri pa šele pri štiridesetih letih ali še kasneje. Ponavadi se notranje razkritje zgodi v času pubertete. Razkritje pred okolico pa je predvsem pogojeno od tolerantnosti okolice. Načeloma se posameznik razkrije prej, če družba izkazuje odobravanje oziroma razumevanje homoseksualnosti. V posameznih primerih se posameznik nikoli ne odloči za zunanje razkritje. Razkritje lahko včasih vodi celo v življenjsko krizo, ki se lahko stopnjuje vse do samomorilskih misli ali celo do realiziranega samomora. Dejansko je samomorilskost pri homoseksualnih pubertetnikih višja kot pri heteroseksualnih vrstnikih.
Poznamo pa tudi reverzibilno razkritje, ko homoseksualci ki desetlejta zivijo z osebo istega spola odkrijejo nasprotni spol, si kasneje v zivljenju ustvarijo druzine, in zazive pretezno heteroseksualno.
[uredi] Etična vrednotenja homoseksualnosti
Etična stališča do homoseksualnosti so zelo različna, mestoma celo nasprotujoča. Odvisna so predvsem od antropoloških predpostavk in interpretacij homoseksualnosti. Često je etično vrednotenje homoseksualnosti močno odvisno od določenih verskih stališč.
Kjer velja homoseksualnost za naravno danost ali pozitivno ovrednoteno prosto odločitev posameznika, je tudi etično stališče do homoseksualnosti pozitivno. Obstajajo pa tudi nazori, ki vrednotijo homoseksualnost kot antropološki defekt. V teh primerih je istospolnost negativno sprejeta, reakcije nanjo pa so lahko različne - od strpnosti sicer negativnega ravnanja do pravnega preganjanja homoseksualnosti, v skrajnih primerih tudi kaznovanje s smrtjo.
Homoseksualnost je še v 21. stoletju marsikje obravnavana kot nenaravna, kot bolezen ali celo kot kaznivo dejanje, čeprav imamo dokaze, da so že stari Grki in Rimljani prakticirali homoseksualnost in so bili taki odnosi sprejemljivi in vcasih celo zazeljeni. Kasnejši odnos do homoseksualnosti v zahodnem svetu je bil v glavnem osnovan na judovsko-krščanskih moralnih načelih, po katerih so istospolna nagnenja nemoralna in grešna.
Prenekateri znani umetniki in znanstveniki so v preteklosti zelo trpeli, ko je javnost zvedela za njihovo spolno usmerjenost (Alan Turing, Oscar Wilde, ...), nekateri so naredili samomor. No danes je situacija v mnogih zahodnih kulturah bistveno drugacna, kar ponazarja velika slovesnost z mnozico povabljenih gostov na istospolni poroki Eltona Johna.
Alternativne spolne usmerjenosti homoseksualnosti so heteroseksualnost, biseksualnost, aseksualnost, panseksualnost itd.
