Otto von Bismarck

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
To je članek o pruskem kanclerju Ottu von Bismarcku. Za članek o bojni ladji, poimenovani po njem, glej Bojna ladja Bismarck.
Otto von Bismarck
Otto Fürst von Bismarck.JPG  *
Otto von Bismarck
Rojstvo 1. april 1815({{padleft:1815|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1]
Q59974?[1]
Smrt 30. julij 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1] (83 let)
Q695011?
Državljanstvo Flag of Germany.svg Nemčija
Flag of Prussia 1892-1918.svg Kraljevina Prusija
Flag of Prussia 1892-1918.svg Prusija
Poklic politik, diplomat in pravnik
Podpis Otto vonBismarck Signature.svg
Bismarck-Monument, Hamburg

Knez Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen (imenovan tudi železni kancler), pruski (nemški) diplomat, politik in kancler, * 1. april 1815, Schönhausen, Prusija, † 30. julij 1898, Friedrichsruh, Nemško cesarstvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Po končani pravni fakulteti je vstopil v diplomacijo. Leta 1851 je postal poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler.

Od takrat naprej si je prizadeval za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Sprva je korenito reorganiziral in moderniziral pruske oborožene sile.

Leta 1864 je skupaj z Avstrijo napadel Dansko in Prusiji priključil osvojeni Schleswig. Leta 1866 je premagal svojo bivšo avstrijsko zaveznico in priključil Prusiji še severne nemške državice ter ustanovil Severnonemško konfederacijo.

Leta 1870 je izzval francosko-prusko vojno in po zmagi priključil še južne nemške države. 18. januarja 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. V sklopu cesarstva so nekateri monarhi v zvezi ohranili poglavitne pravice suverenov.

Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo) in na ta način hotel osamiti Francijo. Rusija je kmalu izstopila iz zveze, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko.

Leta 1885 je pridobil nekaj afriških kolonij in sklenil z Rusijo varnostni pakt.

V notranji politiki se je opiral na junkerje in velike kapitaliste; skušal je vzpostaviti in utrditi pruski militaristični absolutizem. S katoliško cerkvijo na nemškem jugu se je zapletel v t.i. Kulturkampf. Boril se je proti delovanju socialistov in proti politični svoboščini; v ta namen je 1878 izdal Izjemni zakon, ki je prepovedal delovanje socialnih demokratov. Zaradi teh dejanj je postajal vse manj priljubljen med ljudmi, zato je 1890 odstopil po prepiru z cesarjem Viljemom II.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Zapis #11851136X // Gemeinsame NormdateiLeipzig: Deutschen Nationalbibliothek, 2012—2014. Pridobljeno dne 9. april 2014.