Bismarck (bojna ladja)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bismarck (bojna ladja)
Bundesarchiv Bild 193-04-1-26, Schlachtschiff Bismarck.jpg
Križarka Bismarck, leta 1940.
Zgodovina War Ensign of Germany 1938-1945.svg
Tip bojna ladja
Avtorizacija 16. november 1935
Začetek gradnje 1. julij 1936
Ladjedelnica Blohm & Voss Hamburg
Splovitev 14. februar 1939
Sprejeta v uporabo 24. avgust 1940
Usoda potopljena v bitki, 27. maj 1941
Splošni podatki
Teža prazna 41.700 ton
polna 50.900 t
Dolžina 251.0 m
Širina 36.0 m
Izpodriv 10.3 m
Pogon 3 Blohm & Voss parne turbine s 150,170 KM (121 MW), 3 propelerji
Hitrost 31.1 vozlov (57.6 km/h)
Doseg 8.525 milj pri 19 vozlih
Posadka 2.097
Oborožitev 8×380 mm/L47 SK-C/34 (4×2)
12×152 mm/L55 SK-C/28
16×105 mm/L65 SK-C/37 / SK-C/33
16 × 37 mm/L83 SK-C/30
12×20 mm/L65 MG C/30
8×20 mm/L65 MG C/32
Zrakoplovi 4x Arado Ar 196
Drugo
Oboroženi konflikti Druga svetovna vojna, Bitka za Atlantik

Bismarck je bila prva od dveh bojnih ladij razreda Bismarck, zgrajena za nemško vojno mornarico. Poimenovali so jo po Otto von Bismarcku, nemškemu kanclerju. Ladja je bila dokončana Avgusta 1940 in bila takoj sprejeta v nemško mornarico. Bismarck ter njena sestrska ladja Tirpitz, sta bili največji ladji, ki ju je kadarkoli zgradila Nemčija in ene izmed največjih, ki ju je kadarkoli zgradila Evropa.

Med osemmesečnim delovanjem ladje, ki ji je poveljeval Kapitan Ernst Lindemann, je bila ladja uporabljena le v eni vojaški operaciji, imenovani operacija Rheinübung. Načrt Bismarcka, ki je plul skupaj s težko križarko Prinz Eugen, je bil prebiti se v Atlantik in napadati zavezniške konvoje, ki so pluli med Severno Ameriko ter Veliko Britanijo. Ladji so večkrat opazili ob Skandinaviji, zato so Britanci načrtovali ladjama zapreti pot. Prišlo je do Bitke ob Danski ožini, v kateri je Bismarck potopil največjo angleško bojno ladjo HMS Hood in močno poškodoval, prav tako angleško bojno ladjo, HMS Prince of Wales. Bismarcka so topovi angleških ladij zadeli trikrat in poškodovali enega od njegovih oljnih rezervoarjev – kljub vsemu so bile poškodbe tako majhne, da je Bismarck brez težav nadaljeval pot proti Severnemu Atlantiku.

Dva dni pozneje so ga napadli torpedni bombniki, ki so vzleteli iz angleške letalonosilke HMS Ark Royal nedaleč stran; eden izmed torpedov je zadel ladijsko krmilo in jo s tem obsodil na kroženje. Bismarck je potonil naslednje jutro, ko je bil napaden s strani zavezniških rušilcev.

Razbitino je odkril Robert Ballard, leta 1989.

Gradnja in značilnosti[uredi | uredi kodo]

Ladja je bila splovljena 14. februarja 1939. Krstila jo Dorothee von Löwenfeld, vnukinja nemškega kanclerja Otto von Bismarcka, po komer je bila ladja poimenovana. Množico je nagovoril tudi Adolf Hitler. Bismarck je bil sprejet v floto nemške mornarice 24. avgusta 1940; pred začetkom njegovega delovanja so bile na vrsti še preizkušnje, ki so se odvijale v Baltskem morju. Takoj, ko se je Bismarck uradno pridružil floti nemške mornarice, je poveljevanje prevzel Kapitan Ernst Lindemann.

Bismarck je po zaključeni izgradnji tehtal 41.700 ton, ko pa je bil polno natovorjen pa se je njegova teža povečala na 50.300 ton. Dolžina celotne ladje je bila 251 metrov, na sredini, kjer je bil najširši, je bil širok 36 metrov. Bismarck je bil nemška največja bojna ladja ter ena izmed največjih v Evropi. Poganjale so ga tri Blohm & Voss parne turbine in dvanajst Wagner kotlov v katerih je izgorevalo olje – vsi skupaj so ustvarili 150.170 konjskih moči, ladja je tako lahko dosegla maksimalno hitrost 30,01 vozlov (55,58 km/h). Brez dotakanja goriva je lahko preplula 8.870 navtičnih milj (16.430 kilometrov), pri hitrost 19 vozlov (35 km/h). Največja nemška bojna ladja je bila opremljena tudi z tremi FuMO 23 iskalnimi radarji.

Bismarck je na sebi imel 103 častnikov in 1.962 mornarjev. Posadka se je delila na dvanajst delov, v vsakem je bilo od 180 do 220 ljudi. Prvih šest oddelkov je bilo zadolženih za nemoteno delovanje in uporabo ladijskega orožja, oddelki ena do štiri so bili zadolženi za glavne ladijske topove, peti in šesti oddelek pa je upravljal z protiletalskimi topovi. Sedmi oddelek so sestavljali kuharji, tesarji ipd., osmega pa večinoma nosači streliva. Vsi radio operatorji, signalniki ter častniki osebja so spadali v deveti oddelek. Zadnji trije oddelki so pripadali osebju v strojnici.

Bismarck je bil oborožen z osmimi, 38 centimetrski topovi, povezanih v štiri topovske kupole (na vsaki sta bila dva topova). Spredaj so imeli dva topova dolgega dometa – »Anton« in »Bruno« in dva topova dolgega dometa zadaj – »Caesar« in »Dora«. Sekundarno oborožitev je predstavljajo dvanajst 15 centimetrskih, šestnajst 10,5 centimetrskih in šestnajst 3,7 centimetrskih topov ter še dvanajst 2 centimetrskih protiletalskih topov. Ladja je na sebi nosila tudi štiri vodna letala, ki so bila spravljena v enem velikem hangarju, imeli pa so tudi katapult, za izstrelitev teh letal iz ladje.

Zgodovina delovanja[uredi | uredi kodo]

Bismarck je 15. septembra 1940, tri tedne potem, ko je bil predan nemško mornarici, zapustil Hamburg in pričel s preizkušnjami v Baltskem morju. Medtem, ko so testirali zmogljivosti ladje, natančneje stabilnost ter odzivnost, so inženirji odkrili napako v obliki ladje. Ko so preskušali zavijanje, le s spreminjanjem moči delovanja propelerjev, je posadka Bismarcka spoznala, da bo na morju, bilo izjemno težko ohraniti plovbo naravnost. Preskušanje Bismarckovih glavnih ladijskih topov, se je odvijalo v novembru. Testi so pokazali, da je bila paluba ladje zelo stabilna podlaga za topove. Preizkušnje so trajale do 9. decembra, ko se je Bismarck vrnil v Hamburg, z le nekaj poročili o manjših napakah, ki so bile odkrite med testiranji, dokončan pa je bil tudi dolgotrajen proces urejanja notranjosti ladje.

Bismarck se je nameravala vrniti v Kiel (to je bila njegova baza med preizkušnjami v Baltiku), 24. januarja 1941, vendar so na isti dan, v Kielskem kanalu potopili trgovsko ladjo, ki je onemogočila pretok prometa skozi kanal. Bismarck je bil tako parkiran v Hamburgu celih pet tednov. Medtem, ko so čakali na pričetek poti, je Bismarcka obiskal švedski kapitan Anders Forshell, ki se je pozneje vrnil na Švedsko z natančnim opisom ladje – ta opis je po nekaj časa tudi pricurljal do Velike Britanije. Kraljeva mornarica je tako zdaj imela prvi poln opis plovila, čeprav je v opisu manjkalo nekaj pomembnih podatkov, denimo njegova najvišja možna hitrost.

Bojna ladja Tirpitz na preizkušnjah.

6. marca 1941 je Bismarck prejel dovoljenje za pot do Kiela. Med potjo so ladjo spremljali številni vojaški avioni, trgovske ladje ter ledolomilci. 8. marca ob 8:45 je ladja za kratek čas nasedla na južni obali Kielskega kanala; osvobojena je bila v eni uri ter v Kiel prispela že naslednji dan, kjer so prevzeli strelivo, natočili gorivo ter jo prebarvali v progaste barve ter jo s tem zakamuflirali. 12. marca so Britanski bombniki neuspešno napadli njihovo pristanišče. 17. marca je ledolomilec Schlesien pospremil Bismarcka do Gotenhafna, kjer so nadaljevali z preizkušanjem vojaške opreme.

Poveljstvo nemške vojne mornarice, ki mu je poveljeval Admiral Erich Raeder, je zahtevalo nadaljevanje uporabe težkih ladij proti zavezniškim konvojem v Atlantiku. Dve ladji razreda Scharnhorst sta ravnokar zaključili Operacijo Berlin v Atlantiku in bili trenutno parkirani v Brestu v Franciji. Koncu gradnje se je bližala tudi bismarckova sestrska ladja Tirpitz. Začetek operacije v kateri naj bi se Bismarck in Tirpitz prebili iz Baltika in se v Atlantiku združili z dvema ladjama Scharnhorst razreda, je bil tako planiran za 25. april 1941.

Dela na Tirpitzu so bila dokončana kasneje kot je bilo pričakovano in ladjo so predali nemški mornarici šele 25. februarja, s tem da Tirpitz ni bila pripravljena na boj še vsaj do konca leta. Tudi ladji razreda Scharnhorst sta bili potrebni temeljitega popravila in prav tako kot Tirpitz ne bi mogli biti pripravljeni do 25. aprila. Admiral Günther Lütjens, poveljnik flote nemške mornarice, ki je bil izbran, da bo iz Bismarcka vodil celotno operacijo, je želel, da se rok začetka prestavi na datum, ko bo vsaj ena izmed ladij Scharnhorst ali Tirpitz bila pripravljena na boj; visoko poveljstvo pa se je vendarle odločilo, da se operacija ne sme pričeti z zamudo in določili so, da bo operacija Rheinübung bila izvedena le z Bismarckom in težko križarko Prinz Eugen. Na zadnjem srečanju z Raederjom, 26. aprila v Parizu, je tudi Lütjens odločil, da se mora operacija začeti čim prej ter, da sovražnikom ne smejo pustiti nobenega predaha.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]