Bismarck (bojna ladja)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bismarck (bojna ladja)
Bundesarchiv Bild 193-04-1-26, Schlachtschiff Bismarck.jpg
Križarka Bismarck, leta 1940.
Zgodovina War Ensign of Germany 1938-1945.svg
Tip bojna ladja
Avtorizacija 16. november 1935
Začetek gradnje 1. julij 1936
Ladjedelnica Blohm & Voss Hamburg
Splovitev 14. februar 1939
Sprejeta v uporabo 24. avgust 1940
Usoda potopljena v bitki, 27. maj 1941
Splošni podatki
Teža prazna 41.700 ton
polna 50.300 t
Dolžina 251.0 m
Širina 36.0 m
Izpodriv 10.3 m
Pogon 3 Blohm & Voss parne turbine s 150,170 KM (121 MW), 3 propelerji
Hitrost 30.01 vozlov (55.58 km/h)
Doseg 8.525 milj pri 19 vozlih
Posadka 2.097
Oborožitev 8×380 mm/L47 SK-C/34 (4×2)
12×152 mm/L55 SK-C/28
16×105 mm/L65 SK-C/37 / SK-C/33
16 × 37 mm/L83 SK-C/30
12×20 mm/L65 MG C/30
Zrakoplovi 4x Arado Ar 196
Drugo
Oboroženi konflikti Druga svetovna vojna, Bitka za Atlantik

Bismarck je bila prva od dveh bojnih ladij razreda Bismarck, zgrajena za nemško vojno mornarico. Poimenovali so jo po Otto von Bismarcku, nemškemu kanclerju. Ladja je bila dokončana Avgusta 1940 in bila takoj sprejeta v nemško mornarico. Bismarck ter njena sestrska ladja Tirpitz, sta bili največji ladji, ki ju je kadarkoli zgradila Nemčija in ene izmed največjih, ki ju je kadarkoli zgradila Evropa.

Med osemmesečnim delovanjem ladje, ki ji je poveljeval Kapitan Ernst Lindemann, je bila ladja uporabljena le v eni vojaški operaciji, imenovani operacija Rheinübung. Načrt Bismarcka, ki je plul skupaj s težko križarko Prinz Eugen, je bil prebiti se v Atlantik in napadati zavezniške konvoje, ki so pluli med Severno Ameriko ter Veliko Britanijo. Ladji so večkrat opazili ob Skandinaviji, zato so Britanci načrtovali ladjama zapreti pot. Prišlo je do Bitke pri Danskem prelivu, v kateri je Bismarck potopil največjo angleško bojno ladjo HMS Hood in močno poškodoval, prav tako angleško bojno ladjo, HMS Prince of Wales. Bismarcka so topovi angleških ladij zadeli trikrat in poškodovali enega od njegovih oljnih rezervoarjev – kljub vsemu so bile poškodbe tako majhne, da je Bismarck brez težav nadaljeval pot proti Severnemu Atlantiku.

Dva dni pozneje so ga napadli torpedni bombniki, ki so vzleteli iz angleške letalonosilke HMS Ark Royal nedaleč stran; eden izmed torpedov je zadel ladijsko krmilo in jo s tem obsodil na kroženje. Bismarck je potonil naslednje jutro, ko je bil napaden s strani zavezniških rušilcev.

Razbitino je odkril Robert Ballard, leta 1989.

Gradnja in značilnosti[uredi | uredi kodo]

Ladja je bila splovljena 14. februarja 1939. Krstila jo Dorothee von Löwenfeld, vnukinja nemškega kanclerja Otto von Bismarcka, po komer je bila ladja poimenovana. Množico je nagovoril tudi Adolf Hitler. Bismarck je bil sprejet v floto nemške mornarice 24. avgusta 1940; pred začetkom njegovega delovanja so bile na vrsti še preizkušnje, ki so se odvijale v Baltskem morju. Takoj, ko se je Bismarck uradno pridružil floti nemške mornarice, je poveljevanje prevzel Kapitan Ernst Lindemann.

Bismarck je po zaključeni izgradnji tehtal 41.700 ton, ko pa je bil polno natovorjen pa se je njegova teža povečala na 50.300 ton. Dolžina celotne ladje je bila 251 metrov, na sredini, kjer je bil najširši, je bil širok 36 metrov. Bismarck je bil nemška največja bojna ladja ter ena izmed največjih v Evropi. Poganjale so ga tri Blohm & Voss parne turbine in dvanajst Wagner kotlov v katerih je izgorevalo olje – vsi skupaj so ustvarili 150.170 konjskih moči, ladja je tako lahko dosegla maksimalno hitrost 30,01 vozlov (55,58 km/h). Brez dotakanja goriva je lahko preplula 8.870 navtičnih milj (16.430 kilometrov), pri hitrost 19 vozlov (35 km/h). Največja nemška bojna ladja je bila opremljena tudi z tremi FuMO 23 iskalnimi radarji.

Bismarck je na sebi imel 103 častnikov in 1.962 mornarjev. Posadka se je delila na dvanajst delov, v vsakem je bilo od 180 do 220 ljudi. Prvih šest oddelkov je bilo zadolženih za nemoteno delovanje in uporabo ladijskega orožja, oddelki ena do štiri so bili zadolženi za glavne ladijske topove, peti in šesti oddelek pa je upravljal z protiletalskimi topovi. Sedmi oddelek so sestavljali kuharji, tesarji ipd., osmega pa večinoma nosači streliva. Vsi radio operatorji, signalniki ter častniki osebja so spadali v deveti oddelek. Zadnji trije oddelki so pripadali osebju v strojnici.

Bismarck je bil oborožen z osmimi, 38 centimetrski topovi, povezanih v štiri topovske kupole (na vsaki sta bila dva topova). Spredaj so imeli dva topova dolgega dometa – »Anton« in »Bruno« in dva topova dolgega dometa zadaj – »Caesar« in »Dora«. Sekundarno oborožitev je predstavljajo dvanajst 15 centimetrskih, šestnajst 10,5 centimetrskih in šestnajst 3,7 centimetrskih topov ter še dvanajst 2 centimetrskih protiletalskih topov. Ladja je na sebi nosila tudi štiri vodna letala, ki so bila spravljena v enem velikem hangarju, imeli pa so tudi katapult, za izstrelitev teh letal iz ladje.

Zgodovina delovanja[uredi | uredi kodo]

Bismarck je 15. septembra 1940, tri tedne potem, ko je bil predan nemško mornarici, zapustil Hamburg in pričel s preizkušnjami v Baltskem morju. Medtem, ko so testirali zmogljivosti ladje, natančneje stabilnost ter odzivnost, so inženirji odkrili napako v obliki ladje. Ko so preskušali zavijanje, le s spreminjanjem moči delovanja propelerjev, je posadka Bismarcka spoznala, da bo na morju, bilo izjemno težko ohraniti plovbo naravnost. Preskušanje Bismarckovih glavnih ladijskih topov, se je odvijalo v novembru. Testi so pokazali, da je bila paluba ladje zelo stabilna podlaga za topove. Preizkušnje so trajale do 9. decembra, ko se je Bismarck vrnil v Hamburg, z le nekaj poročili o manjših napakah, ki so bile odkrite med testiranji, dokončan pa je bil tudi dolgotrajen proces urejanja notranjosti ladje.

Bismarck se je nameravala vrniti v Kiel (to je bila njegova baza med preizkušnjami v Baltiku), 24. januarja 1941, vendar so na isti dan, v Kielskem kanalu potopili trgovsko ladjo, ki je onemogočila pretok prometa skozi kanal. Bismarck je bil tako parkiran v Hamburgu celih pet tednov. Medtem, ko so čakali na pričetek poti, je Bismarcka obiskal švedski kapitan Anders Forshell, ki se je pozneje vrnil na Švedsko z natančnim opisom ladje – ta opis je po nekaj časa tudi pricurljal do Velike Britanije. Kraljeva mornarica je tako zdaj imela prvi poln opis plovila, čeprav je v opisu manjkalo nekaj pomembnih podatkov, denimo njegova najvišja možna hitrost.

Bojna ladja Tirpitz na preizkušnjah.

6. marca 1941 je Bismarck prejel dovoljenje za pot do Kiela. Med potjo so ladjo spremljali številni vojaški avioni, trgovske ladje ter ledolomilci. 8. marca ob 8:45 je ladja za kratek čas nasedla na južni obali Kielskega kanala; osvobojena je bila v eni uri ter v Kiel prispela že naslednji dan, kjer so prevzeli strelivo, natočili gorivo ter jo prebarvali v progaste barve ter jo s tem zakamuflirali. 12. marca so Britanski bombniki neuspešno napadli njihovo pristanišče. 17. marca je ledolomilec Schlesien pospremil Bismarcka do Gotenhafna, kjer so nadaljevali z preizkušanjem vojaške opreme.

Splovitev Bismarcka.

Poveljstvo nemške vojne mornarice, ki mu je poveljeval Admiral Erich Raeder, je zahtevalo nadaljevanje uporabe težkih ladij proti zavezniškim konvojem v Atlantiku. Dve ladji razreda Scharnhorst sta ravnokar zaključili Operacijo Berlin v Atlantiku in bili trenutno parkirani v Brestu v Franciji. Koncu gradnje se je bližala tudi bismarckova sestrska ladja Tirpitz. Začetek operacije v kateri naj bi se Bismarck in Tirpitz prebili iz Baltika in se v Atlantiku združili z dvema ladjama Scharnhorst razreda, je bil tako planiran za 25. april 1941.

Dela na Tirpitzu so bila dokončana kasneje kot je bilo pričakovano in ladjo so predali nemški mornarici šele 25. februarja, s tem da Tirpitz ni bila pripravljena na boj še vsaj do konca leta. Tudi ladji razreda Scharnhorst sta bili potrebni temeljitega popravila in prav tako kot Tirpitz ne bi mogli biti pripravljeni do 25. aprila. Admiral Günther Lütjens, poveljnik flote nemške mornarice, ki je bil izbran, da bo iz Bismarcka vodil celotno operacijo, je želel, da se rok začetka prestavi na datum, ko bo vsaj ena izmed ladij Scharnhorst ali Tirpitz bila pripravljena na boj; visoko poveljstvo pa se je vendarle odločilo, da se operacija ne sme pričeti z zamudo in določili so, da bo operacija Rheinübung bila izvedena le z Bismarckom in težko križarko Prinz Eugen. Na zadnjem srečanju z Raederjom, 26. aprila v Parizu, je tudi Lütjens odločil, da se mora operacija začeti čim prej ter, da sovražnikom ne smejo pustiti nobenega predaha.

Operacija Rheinübung[uredi | uredi kodo]

Dne 5. maja sta v Gotenhafen, kjer sta bila zasidrana Bismarck in Tirpitz, prispela tudi Adolf Hitler in Wilhelm Keitel – oba sta bila deležna natančnega obhoda ladje, kasneje pa se je Hitler sestal tudi z admiralom Lütjensom, da sta se pogovorila o bližajoči se misiji. 16. Maja je Lütjens sporočil, da sta Bismarck in Prinz Eugen v celoti pripravljena na začetek operacije Rheinübung, zato je poveljstvo sklenilo, da se bo misija pričela zvečer, 19. maja.

S pričetkom operacije se je povečalo tudi bismarckovo število osebja – na kar 2.221 oficirjev ter mornarjev. Ladja je tako 19. maja ob 02:00 zjutraj, zapustila Gotenhafen ter se usmerila proti Danskemu prelivu. Ob 11:25 se ji je pridružila križarka Prinz Eugen, ki je zapustila pristanišče Cape Arkona, prejšnji dan ob 21:18. Spremljali so ju številni rušilci, vojaški avioni ter minolovci. Opoldne, 20. maja je kapitan Lindemann nagovoril bismarckovo posadko ter jim posredoval nekaj najpomembnejših podatkov o misiji.

Fotografija nemškega konvoja, ki jo je posnel angleški letalski častnik Michael Suckling na Norveškem.

20. maja, proti večeru je konvoj dospel do norveške obale, kjer so ga zapustile nekatere bojne ladje, med njimi tudi nekaj minolovcev. Naslednje jutro, so radijski častniki na križarki Prinz Eugen prestregli radijsko sporočilo Britancev v katerem so svojim letalom naročili naj še bolj pozorno oprezajo za konvojem, sestavljenim iz dveh večjih ter množice manjših bojnih ladij. 21. maja, okoli sedme ure zjutraj, so Nemci res opazili štiri neznana letala, vendar le za kratek čas, saj so hitro izginila. Malo po dvanajsti uri je konvoj dosegel Bergen in se zasidral v pristanišču v Grimstadfjordu. Tudi tukaj so postorili kar nekaj stvari, med drugim tudi prebarvali ladjo Bismarck, nazaj v njene prvotne barve.

Kljub lovcem Bf 109, ki so krožili okoli pristanišča ter varovali parkiran konvoj, je britanskemu letalskemu častniku Michaelu Sucklingu uspelo preleteti pristanišče na višini 8.000 metrov ter fotografirati Bismarcka in ostale ladje v konvoju. Glede na pridobljene informacije, je britanski admiral John Tovey naročil bojni križarki HMS Hood, komaj splovljeni novi bojni ladji HMS Prince of Wales ter šestim rušilcem, naj nadzorujejo Danski preliv in nemškim ladjam preprečijo izhod. Preostanek flote je bil v pripravljenosti v Scapa Flow; osmim bombnikom so tudi naročili naj napadejo nemški ladji, vendar pa se je vreme v zadnjih dneh precej poslabšalo in letala tako niso uspela najti nemškega konvoja.

Bismarck, medtem ko je bil zasidran na Norveškem, ni obnovil svojih zalog goriva, saj njegova operativna naloga ni zahtevala da to stori. Pred odhodom iz pristanišča je imel na sebi okoli 1.000 ton goriva, križarka Prinz Eugen pa okoli 764 ton. 21. maja, ob 19:30 so Bismarck, Prinz Eugen ter še trije spremljevalni rušilci zapustili Bergen. Malo po polnoči je admiral Raeder predstavil operacijo ter strategijo napada še Hitlerju, ki nad načrtom ni bil povsem zadovoljen, vseeno pa je privolil v nadaljevanje misije. Tako so se nekaj po četrti uri zjutraj od dveh bojnih ladij, ločili tudi trije spremljevalni rušilci. 22. maja opoldne je admiral Lütjens ukazal obe ladji obrniti proti Danskemu prelivu, od koder naj bi se prebili v Atlantik.

Admiral Lütjens je hotel z čim manj napora priti skozi Danski preliv, zato je 23. maja ob 4:00 zjutraj ukazal, naj se potovalna hitrost obeh ladij poveča na 27 vozlov (50 km/h). Takoj, ko sta ladji vstopili v preliv, sta vklopili FuMO iskalne radarje. Zaradi zmanjšane vidljivosti, na le 3 to 4 kilometre, je konvoj vodil Bismarck – plul je kak slab kilometer pred križarko Prinz Eugen. Okoli 10. ure so Nemci naleteli na nekaj ledenih gor in bili prisiljeni hitrost znižati na 24 vozlov (44 km/h). Dve uri za tem so dosegli točko, severno od Islandije, kjer so mogli vijugati med ledenimi kosi v vodi. Ob 19:22 so iz obeh ladij opazili angleško ladjo HMS Suffolk, dobrih 12 kilometrov stran. Malo pozneje so radijski častniki na križarki Prinz Eugen prestregli sporočilo, poslano iz HMS Suffolk, iz katerega je bilo jasno razvidno, da so jih opazili ter njihovo pozicijo sporočili v Anglijo.

Lütjens je križarki Prinz Eugen dovolil, da odpre ogenj proti HMS Suffolk, vendar kapitan Prinz Eugena ni verjel, da so sovražniku dovolj blizu in da sploh imajo možnosti da sovražnika zadenejo, zato je svoj ogenj zadržal. Suffolk se je hitro umaknila na varno razdaljo, nemškima ladjam pa je iz ozadja še vedno sledila. Ob 20:30 se je Suffolku pridružila težka križarka HMS Norfolk, ki pa se je Nemcem približala preveč. Iz Bismarcka in Prinz Eugena so nato izstrelili kar nekaj granat, le nekaj pa jih je HMS Norfolk tudi zadelo. Streljanje iz 38 centimetrskih topov je onesposobilo delovanje bismarckovega iskalnega radarja FuMO 23, zato je vodilno mesto v konvoju prevzela križarka Prinz Eugen s svojim delujočim radarjem.

Lütjens se je hotel dveh težkih križark, ki sta jih zasledovali znebiti, zato je okoli desetih zvečer ukazal Bismarcku narediti 180° obrat. Čeprav je rahel dež zmanjšal vidljivost in angleškima križarkama onemogočil, da bi nemško ladjo opazili, pa so jih hitro locirali s pomočjo radarja. Angleži so ostali na položajih vso noč ter sproti kontrolirali in sporočali položaj nemških ladij. Jasnega jutra naslednji dan, 24. maja, so na križarki Prinz Eugen zaznali približevanje para neznanih plovil, 37 kilometrov stran. Zvok, ki so ga slišali jim je dal vedeti, da gre za dve veliki ladji.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]