Osebna prelatura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Osebna prelatura je v Rimskokatoliški cerkvi nosilec inkardinacije oz. oblika organizacije, katera je bila ustanovljena s motuproprijem Ecclesiae Sanctae papeža Pavla VI. z dne 6. avgusta 1966[1]. Glavni namen osebne prelature je tako, da zagotovi čim bolj enakomerno porazdelitev klerikov po celotni Cerkvi; kleriki tako niso inkardinirani v delne Cerkve (npr. v lokalne škofije), ampak so neposredno podrejeni osebni prelaturi[2]. V skladu s kanonom 294 Zakonika cerkvenega prava so lahko člani osebnih prelatur le svetni duhovniki, diakoni in gojenci semenišč osebne prelature[3]. Vodja prelature je prelat, ki opravlja funkcijo ordinarija[4]. Osebna prelatura pa je neposredno podrejena papežu.

Trenutno edina osebna prelatura Rimskokatoliške cerkve je Opus Dei, kateri je ta status dobil 28. novembra 1982 z apostolsko konstitucijo Ut sit validum, katero je izdal papež Janez Pavel II.[5].

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 129.
  2. ^ Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 129.
  3. ^ Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 129.
  4. ^ Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 130.
  5. ^ Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 131.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]