Črne koze

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Otrok, okužen s črnimi kozami.

Črne koze (tudi osepnice ali variola) so človeška nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus variole. Bolezen nastopa v dveh oblikah, hujšo obliko črnih koz imenujemo variola major, blažjo pa variola minor (alastrim).[1] Za zdravljenje ni poznanega specifičnega zdravila, učinkovito je le cepljenje.

Bolezen se kaže v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, zlasti po glavi in udih. Spremlja jo vročina. Pri hujši obliki bolezni (variola major) je smrtnost 30–35-odstotna, pri varioli minor pa okoli 1%.[2] Dolgoročni zapleti pri varioli major so značilne brazgotine, zlasti po obrazu, ki se pojavijo pri 65–85 % preživelih.[3] Redkejša zapleta sta slepota zaradi poškodbe roženice in deformacije udov zaradi artritisa in osteomielitisa in se pojavljata pri okoli 2–5 % bolnikov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Bolezen naj bi se med prebivalstvom pojavila okoli 10.000 let pr. n. št.[4]

Zaradi črnih koz je v 18. stoletju v Evropi letno umrlo okoli 400.000 Evropejcev ter je bila vzrok tretjini primerov slepote.[2] Umrlo je 20–60 % okuženih oseb, med otroci celo nad 80 %.[5] V 20. st. naj bi zaradi črnih koz umrlo 300–500 milijonov ljudi.[6][7][8]

Na začetku 50-ih let se je vsako leto okužilo 50 milijonov svetovnega prebivalstva.[9] Po uspešni kampanji cepljenja, ki se je začela že v 19. st., je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) decembra 1979 naposled objavila, da je bolezen izkoreninjena.[9] Doslej so črne koze edina nalezljiva človeška bolezen, ki so jo povsem izkoreninili.[10]

Prvo cepivo je leta 1796 iz virusa kravjih osepnic (vakcinija) pripravil Edward Jenner. Na slovenskem ozemlju je proti črnim kozam že leta 1801 pričel cepiti kirurg Vincenc Kern. Bolezen se je zadnjič pojavila leta 1977 v Somaliji, leta 1980 pa je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sprejela deklaracijo o izkoreninjenju črnih koz. Cepljenje proti črnim kozam v Sloveniji od leta 1978 ni več predpisano. Težko je reči, koliko žrtev je bolezen pred izkoreninjenjem zahtevala, zagotovo pa jih je bilo več milijonov. Virus naj bi uničili tudi v vseh laboratorijih na svetu, razen v enem v ZDA in enem v Rusiji. Zdaj nevarnosti za naravno okužbo naj ne bi bilo več, bi pa bila mogoča zloraba virusa črnih koz v vojne ali politične namene.

Povzročitelj[uredi | uredi kodo]

Črne koze povzroča virus variole (Poxvirus hominis) iz rodu Orthopoxvirus, iz družine Poxviridae ter iz poddružine Chordopoxvirinae. Gre za velik virus, velik okoli 302 do 350 nanometrov v dolžino in 244 do 270 nanometrov v širino.[11] Gre za DNK-virus z eno dvojnovijačno molekulo DNK, zgrajeno iz 186.000 baznih parov.[12][13]

Življenjski cikel virusa je zapleten; virus se nahaja v mnogih kužnih oblikah, ki imajo različne mehanizme za vstop v celico. Poksivirusi so posebnost med DNK-virusi, saj se razmnožujejo v citoplazmi in ne v celičnem jedru. Poksivirusi v celici proizvajajo številne specializirane beljakovine, potrebne za njihovo razmnoževanje, ki jih ne najdemo pri drugih virusih.

Kužni so virusi z ovojnico kot tudi virioni brez ovojnice. Ovojnica je zgrajena iz spremenjene membrane celičnega Golgijevega aparata in vsebuje virusove polipeptide, med drugimi hemaglutinin.[12]

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

Virusi variole se prenašajo kapljično, zlasti preko kapljic iz ustne, nosne ali žrelne sluznice, ki jih izkašlja ali izkiha okužena oseba. Prenaša se tudi preko neposrednega kontakta z okuženimi telesnimi tekočinami ali predmeti, na primer z obleko. Virus prehaja tudi posteljico, vendar se nerojeni otrok le redko okuži od matere.[14] Bolnik ni znatno okužen, dokler ne nastopijo simptomi. Največja nevarnost okužbe je v prvem tednu pojava mehurčkov.[15] Po 7–10 dneh kužnost upade, ko se na kožnih lezijah že tvorijo kraste, vendar bolnik ostane kužen vse dokler ne odpadejo zadnje kraste.[16]

Črne koze so zelo nalezljiva bolezen, vendar se nekateri drugi virusi širijo hitreje. Za prenos okužbe z virusom variole je namreč potreben tesnejši stik, kužnost pa znatno poraste šele, ko nastopijo vidni kožni mehurčki. Obdobje velike kužnosti je tudi dokaj kratko (prvi teden po nastopu prvih izpuščajev). V predelih zmernega podnebja je bilo največ okužb pozimi in spomladi, v tropskih območjih pa je bilo nihanje med letom manj izrazito.[15] Ni znano, da bi prišlo do prenosa okužbe preko pikov žuželk ali drugih živali in tudi ni znano, da bi bili nekateri prenašalci asimptomatski (brez znakov okužbe).[15] Virus je odporen na sušenje in se v krastah na sobni temperaturi ohrani več let.

Bolezenski znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Prvi znaki okužbe so visoka vročina, utrujenost, zelo slabo počutje, bruhanje in bolečine v križu. Pozneje se razvije izpuščaj v obliki mehurčkov najprej po obrazu, rokah in nogah, šele kasneje tudi po trupu. Izpuščaji so podobni tistim pri škrlatinki in ošpicah. Po 3 ali 4 dneh vročina nenadoma pade, rdeči izpuščaji preidejo najprej v bunčice (papule) in nato v ugreznjene mehurčke, ki jih obdaja rdeč kolobar.[17] Mehurčki so značilno ugreznjeni zaradi razkrajanja tkiv in fibroze. Sprva so izpuščaji napolnjeni s prozorno tekočino, nato pa postanejo gnojni in ob tem ponovno naraste vročina, bolnik pa je močno prizadet. Po nekaj dneh se gnojni mehurčki spremenijo v kraste, ki se počasi posušijo in odpadejo, ter za sabo pustijo brazgotine, splošno stanje se polagoma izboljšuje.[17] Mehurčki in kraste se pojavijo tudi na sluznicah. Pri varioli major je izpuščaj izrazitejši, vročina pa višja.

Podobni znaki in simptomi se kažejo pri noricah, vendar so v tem primeru izpuščaji predvsem na trupu, spremembe so manjše in niso vgreznjene. Tudi splošni simptomi so blažji.[17]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je predvsem simptomatsko, protivročinsko. Pri sekundarni okužbi z bakterijami (pljučnica) se daje antibiotike s širokim spektrom delovanja.[17]

Cepljenje[uredi | uredi kodo]

Kožna sprememba po vnosu cepiva za črne koze

Preden so cepljenje po vsem svetu ukinili, so cepili z virusom vakcinije (virus govejih koz). Po vnosu cepiva se po nekaj dneh pojavi bunčica (papula), ki preide v gnojni mehurček (pustulo). Z mesta cepljenja se virus lahko prenese na druge predele kože ali na druge osebe.[17]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ryan KJ, Ray CG (editors) (2004). Sherris Medical Microbiology (4th ed. izd.). McGraw Hill. str. 525–8. ISBN 0838585299. 
  2. ^ 2,0 2,1 Behbehani AM (1983). "The smallpox story: life and death of an old disease". Microbiol Rev 47 (4): 455–509. PMC 281588. PMID 6319980. 
  3. ^ Jezek Z, Hardjotanojo W, Rangaraj AG (1981). "Facial scarring after varicella. A comparison with variola major and variola minor". Am. J. Epidemiol. 114 (6): 798–803. PMID 7315828. 
  4. ^ Barquet N, Domingo P (1997). "Smallpox: the triumph over the most terrible of the ministers of death". Ann. Intern. Med. 127 (8 Pt 1): 635–42. PMID 9341063. 
  5. ^ Riedel S (2005). "Edward Jenner and the history of smallpox and vaccination". Proc (Bayl Univ Med Cent) 18 (1): 21–5. PMC 1200696. PMID 16200144. 
  6. ^ Koplow, David A. (2003). Smallpox: the fight to eradicate a global scourge. Berkeley: University of California Press. ISBN 0-520-24220-3. 
  7. ^ "UC Davis Magazine, Summer 2006: Epidemics on the Horizon". Pridobljeno dne 3. 1. 2008. 
  8. ^ How Poxviruses Such As Smallpox Evade The Immune System, ScienceDaily, 1. februar 2008
  9. ^ 9,0 9,1 "Smallpox". WHO Factsheet. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-05-29. Pridobljeno dne 2007-09-22. 
  10. ^ De Cock KM (2001). "(Book Review) The Eradication of Smallpox: Edward Jenner and The First and Only Eradication of a Human Infectious Disease". Nature Medicine 7: 15–6. doi:10.1038/83283. 
  11. ^ Dubochet J, Adrian M, Richter K, Garces J, Wittek R (1994). "Structure of intracellular mature vaccinia virus observed by cryoelectron microscopy". J. Virol. 68 (3): 1935–41. PMID 8107253. 
  12. ^ 12,0 12,1 Moss B (2006). "Poxviridae: the viruses and their replication". V Fields BN, Knipe DM, Howley PM, et al (eds). Fields Virology. Vol 2 (5th izd.). Philadelphia, PA: Lippincott-Raven. str. 2905–46. ISBN 0781760607. 
  13. ^ Damon I (2006). "Poxviruses". V Fields BN, Knipe DM, Howley PM, et al (eds). Fields Virology. Vol 2 (5th izd.). Philadelphia, PA: Lippincott-Raven. str. 2947–76. ISBN 0781760607. 
  14. ^ "Smallpox". Armed Forces Institute of Pathology: Department of Infectious and Parasitic Diseases. Pridobljeno dne 2008-10-28. 
  15. ^ 15,0 15,1 15,2 Atkinson W, Hamborsky J, McIntyre L, Wolfe S (eds.) (2005). "Smallpox" (PDF). Epidemiology and Prevention of Vaccine-Preventable Diseases (The Pink Book) (9th izd.). Washington DC: Public Health Foundation. str. 281–306. 
  16. ^ Henderson DA, Inglesby TV, Bartlett JG, et al (1999). "Smallpox as a biological weapon: medical and public health management. Working Group on Civilian Biodefense". JAMA 281 (22): 2127–37. PMID 10367824. 
  17. ^ 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 Kansky, Aleksej (2002). Kožne in spolne bolezni (slovenščina). Ljubljana: Združenje slovenskih dermatologov. ISBN 961-238-058-9. 
  • McNeill, William Hardy (1977). Plagues and peoples. Oxford: Basil Blackwell. ISBN 0-385-12122-9. 
  • Tucker, Jonathan B. (2001). Scourge: The Once and Future Threat of Smallpox. New York: Grove Press. ISBN 0-8021-3939-6. 
  • Lord Wharncliffe and W. Moy Thomas, editors. The Letters and Works of Lady Mary Wortley Montagu, vol. 1, London: Henry G. Bohn, 1861.