Socialistični realizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Socialistični realizem (krajše socrealizem) je bila vodilna umetnostna smer v Sovjetski zvezi po letu 1930. Leta 1934, na prvem kongresu sovjetskih pisateljev, so socialistični realizem razglasili za temeljno in obvezno smer socialistične umetnosti. Zasnova se pripisuje Maksimu Gorkemu. Ključne vrednote socrealizma so narodnost, razrednost, idejnost in partijskost. Po letu 1945 se razširi tudi v umetnost drugih socialističnih držav. Na njegov nastanek so vplivali politični in književni spori na levici po oktobrski revoluciji.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Leta 1934 je bil na kongresu sovjetskih pisateljev socialistični realizem v Sovjetski zvezi razglašen za edino veljavno ustvarjalno metodo v literaturi. Zahteval je, naj umetnik prikazuje stvarnost zgodovinsko konkretno v njenem revolucionarnem razvoju, svet naj kaže takšen, kakršen bi moral biti. Za nalogo umetnosti je postavil ideološko vzgojo in preoblikovanje. Glavna načela so bile preproste, iz življenja vzete teme, ideološka izrazitost, poudarek na pozitivnih junakih in tipičnosti. Pogosta je bila črno-bela karakterizacija literarnih oseb in patetika v govoru. Literatura naj bo v izrazu preprosta, stvarna, optimistična, udarna, aktivistična, tendenčna in slogovno oprta na realistično tradicijo, ter tako dostopna širšemu krogu občinstva, brez slogovnih eksperimentov, ki bralca samo begajo, sporočilo pa je zato nerazumljivo in družbeno nefunkcionalno. Škodljivi so tudi razni individualizmi, spolno-erotične ali religiozno-mistične teme. Za najbolj vzorno besedilo velja roman Maksima Gorkega, Mati. Vrh socialističnega realizma je med leti 1946 in 1953, po tem času pa upade.

Literatura na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni si je jugoslovanska revolucionarna oblast prizadevala, da bi socrealizem postal uradna književna smer. Temu so bila namenjena predavanja, na katerih so trdili, da je najvišji namen umetnosti učiti in vzgajati, umetniki pa da so t.i. »inženirji človeških duš«. Posebno pozornost so teoretiki namenili piscem začetnikom, njihovo glasilo je bila Mladinska revija (1946–51), prirejali so jim posvetovanja, jih pošiljali v tovarne, zadruge, delovne akcije, saj naj bi bil pravi socialistični umetnik človek z neposredno proletarsko življenjsko in družbeno izkušnjo. Poudarjali so korist patriotizma, priporočali premagovanje negativnih ostankov preteklosti, preučevanje marksizma, boj zoper reakcijo, opisovanje vaškega življenja v procesu socialistične preobrazbe, kolektivizem.

Kljub političnim pritiskom se je zlasti pri starejših književnikih kazal (Josip Vidmar in njegov spor z Borisom Ziherlom) prikrit odpor zoper vsiljevanje socialističnega realizma, sčasoma je odpor prerasel tudi na mlajšo generacijo in se okrepil 1948 ob preobratu v sodelovanju socialistične Jugoslavije z Informbirojem. Na drugem posvetovanju mladih književnikov v Ljubljani 1950 so udeleženci zavrnili načelo socialističnega realizma, po katerem mora pisatelj prikazovati ljudstvo tudi takšno, kakršno bo v prihodnosti, in poudarili potrebo po kritiki sodobnega življenja.

Med slovenskimi pripovedniki se je socialističnemu realizmu najbolj približal Miško Kranjec, s trilogijo Povest o oblasti, Pesem gora, 1946, deloma tudi Anton Ingolič z delom Pot po nasipu,1948, Potrč Ivan Potrč z delom Svet na Kajžarju, 1948. Od lirikov skoraj vsa povojna generacija (Lojze Krakar, Peter Levec, France Kosmač), ki pa se je nato naglo obrnila k intimistični poeziji, podobno je bilo v dramatiki (Mira Mihelič, Operacija, 1950 Potrč, trilogija Krefli, 1937).

Na Slovenskem je mogoče socialistični realizem s stališča literarne zgodovine videti kot eno od prehodnih faz socialnega realizma.

Likovna umetnost[uredi | uredi kodo]

Leta 1932 je partijski centralni komite ukazal, da je treba ukiniti vse umetniške organizacije, ki so po oktobrski revoluciji delovale v Sovjetski zvezi. Administrativna ukinitev je zahtevala tudi prevzgojo umetnika, treba ga je bilo odvrniti od subjektivnih vprašanj in vsebin, posveča naj se družbenopolitičnim temam na način, ki služi razrednim interesom proletariata. Motivika mora biti izbrana iz zakladnice dogmatskih parol o svetli prihodnosti sovjetske države.

Umetnostni ideologi s Stalinom na čelu so kot formalno govorico slikarstva izbrali idealizirano realistično estetiko. Ob popolnem odrekanju formalnim eksperimentom so se predstavniki socialističnega realizma omejevali na lahko dostopne motive, kot so krajine, žanrske slike, vsakdanje delo v tovarnah. Arhitektura je zlasti v javnih stavbah stremela po pompozni monumentalnosti in klasicističnih formah. Slikarji naj bi po svojih močeh prispevali k obnovi domovine in k dokončni zmagi socialistične revolucije.

Likovna umetnost na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

V prvih povojnih letih je imela slovenska umetnost zaradi sovjetskega ideološkega in političnega vpliva opraviti z vprašanjem recepcije socialističnega realizma ter oblikami kulturnega in likovnega življenja po sovjetskem vzoru. Bila je ustanovljena Umetniška zadruga, obvezne so bile teme iz socialistične graditve in ljudske revolucije, likovniki so se morali udeleževati obnove in gradnje novih objektov. Po sovjetskih načrtih je bil narejen Spomenik zmage v Murski Soboti. Motiviko NOB je vse bolj zamenjevala tematika obnove in izgradnje, preprost plakatni in monumentalni slog, ki naj bi kazal na optimizem in kolektivna hotenja nove dobe. Naloga slikarja je bila v tem času jasno opredeljena z agitacijsko-propagandno funkcijo njegovih del. Za slovenske slikarje je značilno, da so v glavnem zanikali svoja izrazna hotenja in se popolnoma podredili plakatnim zahtevam socialističnega realizma predvsem v utilitarnih izdelkih, kot so plakati in manifestativni panoji. Slovenski ustvarjalci so sicer upoštevali vsebinske zahteve socrealizma, stilno pa so v glavnem nadaljevali predvojne usmeritve. Najdosledneje in najradikalneje je socrealistične prvine v svojem slogu upodabljal Slavko Pengov (freske v Vili Bled, 1947).

Monumentalna dela socialističnega realizma so tudi freske Rika Debenjaka (Dom Maksa Perca v Ljubljani, 1949) in dela Maksima Sedeja (tovarna Litostroj v Ljubljani, 1949).

Glasba[uredi | uredi kodo]

Vodilni teoretik na tem področju je bil Lunačarski, ki je raziskoval sociološke odnose med glasbo in stvarnostjo. Sovjetsko glasbo so zaznamovali predvsem spori v zvezi s formalizmom v glasbi, politična resolucija 1932 o razpustitvi umetniških organizacij in diktirano nasprotovanje sodobni glasbi. Leta 1936 so socialistični realizem uradno uvedli v glasbo. Naloge skladateljev so bile propagandne (množične pesmi, zbori, kantate, programske orkestralne skladbe), v delih se je morala izražati realnost, naslonitev na preteklost in narodno dediščino, v ospredju sta bili vzgojno-izobraževalna funkcija in idejna usmerjenost glasbe.

Glasba na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

V slovenski glasbi se je socialistični realizem začel uveljavljati po 1945. Idejno ustreznost glasbe so ugotavljali v sestavi sporedov, kulturnopolitičnem in reformatorskem udejstvovanju skladateljev ter agitacijsko-propagandni neposrednosti glasbe. Društvo slovenskih skladateljev je 1947 zahtevalo ustvarjanje množičnih pesmi in kantat.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura

Viri[uredi | uredi kodo]

Matjaž Kmecl: Socialistični realizem. Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. 113–114. (COBISS)