Ateizem
|
|
|
|
|
|
|
Sveto pismo, Pismo Efežanom (2:12), |
|
|
|
|
| Portal | Kategorija |
| Osnovni članki |
|---|
|
Agnosticizem · Anti-klerikalizem |
| Številčnost |
| Ateistični svetovni nazori in verstva |
|
Budizem · Džainizem |
| Osebe |
|
Organizacije |
|
Mednarodna zveza ateistov |
Ateízem (grško α-: a- - ne + θεος: teos - bog) označuje brezboštvo, zanikanje obstoja boga, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja (oziroma njegovega obstoja ni mogoče dokazati). Je torej svetovni nazor oziroma drža človeka, ki ne veruje v tovrstno »višje« bitje. Z ateizmom so se ukvarjali mnogi filozofi. V nekaterih primerih, na primer v budizmu, lahko govorimo celo o ateizmu znotraj religije.
Vsebina |
[uredi] Definicije
Grobo lahko povežemo tihi ateizem s pojmom šibki, izrecni ateizem pa s pojmom krepki.
Tihi ateizem je lasten ljudem, ki nimajo prepričanj o obstoju višjega bitja[1], ker temu vprašanju niso bili izpostavljeni (majhni otroci) in nekaterim agnostikom, ki zanikajo zmožnost presojanja o vprašanju. O obstoju boga/bogov se ne izrekajo, zato tihi.
Desna polovica v diagramu predstavlja izrecne ateiste. Širši oval predstavlja množico ljudi, ki ne priznavajo obstoja božanstev, ali se temu vprašanju izogibajo. Manjše območje označeno kot trdi izrecni ateizem obsega ljudi, ki izrecno priznavajo izjavo: »obstoji vsaj eno božanstvo« kot napačno.
Vprašanje obstoja boga ali bogov se nanaša na različne smeri dvoma. Teizem in ateizem se razlikujeta na osi verovanja; gnosticizem in agnosticizem pa na osi spoznanja (ali nezmožnosti poznanja). Ignosticizem se nanaša na notranjo skladnost koncepta boga; torej, ali je opis boga v spisih in učenju posameznega verstva (ali skupine verstev, kot so abrahamske vere: judaizem, krščanstvo in islam) notranje skladen. Apateizem odraža nevero v praktični pomen obstoja boga.
[uredi] Odnos v antični Grčiji
V evropskem miselnem prostoru se ateizem pojavi razmeroma zgodaj, predvsem po zaslugi grškega svobodnega odnosa do veroizpovedi. Tako je že Heraklit Mračni[2] lahko dejal, da tega sveta ni ustvaril nihče od bogov in nihče od ljudi, temveč je bil, je in bo večni ogenj, ki po določenih zakonih plamti in ugaša. Ksenofan se je norčeval iz antropomorfizma, prepričanja, da so bogovi podobni ljudem: »Če bi imeli levi in konji roke, s katerimi bi lahko oblikovali podobe, bi dali bogovom svoje obličje.« Demokrit je menil, da so naravni pojavi, ki jih človek ne more pojasniti in potemtakem spodbujajo strah, vzrok za predstave o božanstvih. Čeprav so Sokratu sodili tudi za ateizem, iz ohranjenih del tako njegovo stališče ni nedvomno razvidno [3]. Sokratov učenec Kritija je menil, da so si bogove izmislili zakonodajalci, da bi z njihovo avtoriteto vcepili moralni čut in preprečevali prekrite zločine.
[uredi] Po srednjem veku
Napis na avtobusu »Boga verjetno ni. Nehajte se živcirati, uživajete življenje«.
V srednjem veku je bila močna cerkvena oblast, tako da je ateizem znova prisoten šele v dobi humanizma, torej v času Giordana Bruna in Lucialia Vaninija. Vendarle je bil ateizem tudi v tistem času večkrat prekrit in vsebovan v panteističnih tezah. Panteizem je Arthur Schopenhauer poimenoval kot »vljudni ateizem« in pomeni, da sta Bog in svet eno.
V času razsvetljenstva v 18. stoletju so francoski misleci, kot so d'Holbach, Claude Adrien Helvétius in Denis Diderot, odkrito in jasno oblikovali ateistično stališče. S kritiko so nato nadaljevali njihovi nasledniki v 19. stoletju, ko je bila zaradi razvoja naravoslovne znanosti in kritiko Biblije načeta cerkvena avtoriteta in njene dogme.
Feuerbach je zatrdil, da je človek ustvaril boga in ne obratno. Nietzche je dejal, da je ateizem stvar poštenja. Marksisti so predstavo sveta zastavili popolnoma ateistično, saj so menili, da so predstave o bogovih nastale v primitivnih družbah kot odziv na naravne pojave, prav tako pa tudi kot posledica razredne delitve družbe, saj je bil bog oziroma bogovi sredstvo za ideološko zatiranje širokih množic in sredstvo v boju meščanskega razreda za ohranjanje oblasti.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Viri in opombe
- ^ Božansko "bitje" je lahko mišljeno kot materialno, včasih tudi človeku podobno bitje, ali kot nematerialni "duh".
- ^ Sašo Dolenc, Heraklit, Parmenid in prve kritike grškega naravoslovja, Kvarkadabra
- ^ Stein, Gordon (Ed.) (1980). "The History of Freethought and Atheism (Zgodovina svobodomiselnosti in ateizma)". Poglavje iz: An Anthology of Atheism and Rationalism (Antologija ateizma in racionalizma), New York: Prometheus. Vpogledano 2011-0919.
- Richard Dawkins: Bog kot zabloda, prevod: Maja Novak, Modrijan, Ljubljana, 2007; drugi ponatis 2009, 416 str, ISBN 978-961-241-153-4, [1], ogledano 6.7.2010