Giordano Bruno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Giordano Bruno
Zahodna filozofija
Renesančni humanizem
Giordano Bruno.jpg
Ime Giordano Bruno
Datum rojstva januar 1548
Kraj rojstva Nola pri Neaplju
Datum smrti 17. februar 1600 (star 52 let)
Kraj smrti Rim
Glavna zanimanja filozofija
kozmologija
Spomenik Giordana Bruna na Campo de' Fiori v Rimu, Ettore Ferrari (1845-1929)

Filippo Giordano Bruno, vzdevek Il Nolano, italijanski filozof, pesnik, astronom, matematik in okultist, * januar 1548, Nola pri Neaplju, Italija, † 17. februar 1600, Rim.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Nižjo dominikansko šolo in univerzo je Bruno končal v Neaplju. Leta 1566 je postal dominikanec, vendar je moral deset let pozneje, to je leta 1576, zaradi nekaterih precej heretičnih nazorov, ki jih je imel o transsubstanciaciji in o brezmadežnosti, zapustiti tako dominikanski red kot Italijo. Zapustil je samostan Minerva v Rimu.

Leta 1579 je prišel v Ženevo (kjer ni mogel ostati), potem je odšel v Toulouse in v Pariz (1581), kjer je imel predavanja o logičnem sistemu Ramona Llulla (in kjer je napisal nekaj filozofskih del, to je De umbris idearum in satirično komedijo Il Candelajo).

Leta 1583 je odšel v Anglijo, kjer je v Londonu in Oxfordu predaval in objavil nekaj svojih najboljših del, kot so La Cena de le (delle) Ceneri (1584), De la causa, principio et (ed) uno (1584) in De l´infinitio universo e mondi, (1584).

Od leta 1585 do 1592 je potoval po Evropi (Pariz, Marburg, Wiesbaden, Wittenberg, Frankfurt, Praga, Helmstadt, Zürich) in leta 1591 objavil De innumerabilibus, immenso et infigurabili: sivi de universo et mundis libri octo. Naposled je leta 1592 sprejel povabilo patricija Moceniga za Benetke. Potem ko ga je le-ta denunciral in zaprla inkvizicija (1593), so ga pripeljali v Rim, kjer je ostal zaprt pod preiskovanjem sedem let (v Angelskem gradu), dokler ni bil ekskomuniciran, obsojen na smrt in kot heretik sežgan na grmadi na trgu Campo de' Fiori.

Bruno je bil zelo naprednega duha. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju boga kot osebe in nečesa transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. Bog je po tem istoveten z naravo natura est deus in rebus. Edini cilj filozofije je spoznati to neustvarjeno in oduhovljeno substanco, vendar je čuti in človeški razum niso v stanju popolnoma razumeti, razen v dveh pogledih: kot dušo sveta in tvari, ki se medseboj dopolnjujeta. Duša sveta prežema vse stvari sestavljene iz tvari, tako da jih odčitujemo povezano kot vzrok in načelo. Boga ali naravo kot dejavno ustvarjalno načelo je imenoval natura naturans, kot ustvarjeni svet pa natura naturata. To sta le dve strani enotne celote, kjer se vse nahaja v vsemu, posamezno v splošnem in splošno v posameznem (tota in toto et in qualibet totius parte). Univerzum je celota, v katerem se poklapajo vsa nasprotja (coincidentia oppositorum). Njegovo stališče, nravno in miselno je manj pomembno kot koordinirani sistem odnosov in pojmov v filozofskem smislu, ker je bolj znamenje časa, ki rojeva nove poglede na svet in je bolj znamenje zahodnoevropske zavesti, kot pa sistematsko razdelani filozof.

Kot književnik in komediograf Bruno ne pomeni veliko. V zgodovini naravoslovnih znanosti zavzema vidno mesto v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. V načelu je sprejemal Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej. Vendar, medtem ko je Kopernik svojo znanost omejeval na Osončje, jo je Bruno razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi.

Proti starim domnevam je postavljal nove, velikokrat se je posluževal prispodob, opazoval naravne pojave, vendar se - z veliko domišljije - ni oziral na matematično mišljenje niti na eksperimentalno proučevanje, in je včasih prihajal tudi do napačnih zaključkov, na primer da so poti nebesnih teles krivulje brez določenih zakonitosti in da so Kopernikova krožna gibanja samo izjeme.

Kot nasprotnik antropocentričnega pojmovanja je pokazal pravo človekovo mesto v Vesolju. Svoj čas je obdaril s celim nizom novih pojmov, kot so na primer: Vesolje, neizmernost, naravni zakoni, razvojne sile v naravi itd. Namesto dogmatskih fetišizmov je ustvaril nov pesnikov kult panteističnih naravnih lepot, ki se v mnogočem enači z antičnimi formulami stoične in neoplatonske poezije o svetu. Njegova filozofija je bila pod vplivom Pitagore, Platona, stoikov, Nikolaja Kuzanskega, Eckharta, Llulla, kábale in arabske filozofije. Njegov panteizem v formulah Spinoze in Leibniza se je odražal tudi v Heglovih tezah. Njegov navdih je močno vplival na razvoj sodobnega simbolizma in lirskega pesništva. Predstavlja eno od svetlejših likov na čelu povorke hrabrih duhov, ki so kot plejada zavladali nad evropskim nebom v dnevih, ko se je gasila družbena in nravna statika dolgotrajnega fevdalnega časa.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Jordani Bruni de compendiosa architectura et complemento artis Lulli (1580),
  • De umbris idearum et arte memoriae (1582),
  • Spaccio de la bestia trionfante (1584),
  • Degli eroici furori (1585),
  • De triplici minimo et mensura (1590),
  • De monade, numero et figura (1590),
  • De l`infinito, universo e mondi (1584),
  • De la causa, principo e uno (1584),
  • De magia ( Firenze 1891).

Dela, prevedena v slovenščino[uredi | uredi kodo]

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Poimenovanja

Po njem se imenu krater Giordano Bruno na Luni in asteroid glavnega pasu 5148 Giordano.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]