Korporativizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Korporativizem (iz lat. corpus 'telo') je družbenopolitični sistem organiziranja družbe, ki družbene dejavnike združuje v skupine ali korporacije glede na njihove skupne interese. Temelji na analogijji med družbo in telesom, kjer ima vsak organ v družbi svoj namen in funkcijo, da se ohrani ravnovesje v družbi. Povezan je s sociološkim konceptom strukturalnega funkcionalizma, korporativistični način organiziranja družbe pa lahko najdemo v ideologijah absolutizma, kapitalizma, konservatizma, fašizma in drugih. Korporativizem se lahko nanaša tudi na gospodarski tripartizem oziroma pogajanja med podjetniki (delodajalci), delavskimi in državnimi interesnimi skupinami za vzpostavitev gospodarske politike, kar lahko imenujemo tudi neokorporativizem.

Vrste korporativizma[uredi | uredi kodo]

Sorodstveni korporativizem[uredi | uredi kodo]

Korporativizem, ki temelji na sorodstvu je pogost pojav v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Poudarja klansko, etnično in družinsko identifikacijo. Tako so Konfučijske družbe iz vzhodne in jugovzhodne Azije, ki temeljijo na družinskih in klanskih odnosih obravnavane kot vrsta korporativizma. Elementi klanskega korporativzma so vidni tudi v Kitajski družbi, predvsem pri pravnih normah, ki urejajo družinske odnose. Prav tako je temelj Islamskih družb močan klan, ki tvori osnovo za korporativistično družbo, ki temelji na skupnosti.

Krščanski korporativizem[uredi | uredi kodo]

Krščanski korporativizem je moč zaslediti že v Novi zavezi Svetega pisma v 1. pismu Korinčanom, kjer Pavel iz Tarza razpravlja o organski obliki politike in družbe v kateri so vsi ljudje združeni funkcionalno, kot je funkiconalno človeško telo.

Papež Leon XIII.

V srednjem veku je katoliška cerkev sponzoriral gradnjo različnih institucij kot so bratovščine, samostani, cerkveni redovi in vojaška združenja. Aktivni so bili predvsem v času križarskih vojn, da bi naštete institucije lažje združili in poenotili. V Italiji so bile ustanovljene različne institucije, ki so temeljile na funkcionalnosti, kot so na primer univerze, obrtniški cehi ter druga poklicna združenja. Vzpostavitev sistema cehov je pomemben vidik zgodovine korporativizma, saj je prišlo do razporeditve moči. Regulacijo trgovine in cen so urejali cehi, kar je je pomemben vidik korporativističnih ekonomskih modelov gospodarskega upravljanja in razrednega sodelovanja.

Priljubljenost korporativzma se je v poznem 19. stoletju povečala. Leta 1890 so ustanovili "corporatist internationale", leta 1891, pa je sledila še okrožnica Rerum novarum, v kateri je Papež Leon XIII. teologom in drugim mislecem časa naročil študijo o korporativizmu, kjer je katoliška cerkev prvič blagoslovila sindikate in politiki priporočila, da priznajo organizirano delo. Katoliška cerkev je podpirala veliko korporativističnih sindikatov, ki so bili dokaj konzervativni, da bi tako izzvala anarhistične, marksistične in druge radikalne sindikate.


Med države, ki so delovale po principu katoliškega korporativizma spadajo Avstrija pod vodstvom zveznega kanclerja Engelberta Dollfussa in Ekvador pod vodstvom Garcie Moreno. V odgovor na katoliški korporativizem se je predvsem v Nemčiji, na Nizozemskem in v Skandinaviji razvil protestantski korporativzem a je bil veliko manj uspešen pri pridobivanju vladne pomoči kot njegova katoliška različica.

Absolutistični korporativizem[uredi | uredi kodo]

Absolutistične monarhije so korporativstične sisteme postopoma podredile svojim centraliziranim in absolutističnim vladam, korporativzem pa se je uporabljal za izvrševanje družbene hierarhije. Po [francoska revolucija|francoski revoluciji]] je bil absolutistični korporativistični sistem ukinjen zaradi promoviranja družbene hierarhije in posebnih korporativnih privilegijev za Rimskokatoliško cerkev. Nova francoska vlada je menila, da je poudarek korporativizma pri pravicah skupin v nasprotju z vladnim spodbujanjem pravic posameznika. Kot posledica francoske revolucije so bili odpravljeni korporativistični sistemi po vsej Evropi.

Progresivni korporativizem[uredi | uredi kodo]

Progresivni korporativzem se je razvijal od leta 1850 dalje kot odgovor na klasični liberalizem in marksizem. Progresivni korporativisti so podpirali zagotovljanje skupnostnih pravic članov srednjega in delovnega razreda, da bi na ta način zagotovili sodelovanje med razredoma, kar pa ni bilo v skladu z marksističnim konceptom razrednega konflikta. V 1870. in 1880. je korporativizem doživel preporod v Evropi in sicer z ustvarjanjem delavskih sindikatov, ki so se zavezali, da se bodo pogajali z delodajalci.

John Stuart Mill

Liberalni korporativizem[uredi | uredi kodo]

Idejo o liberalnem korporativizmu je moč pripisati angleškemu liberalnemu filozofu Johnu Stuartu Millu. Nasprotno od nekaterih drugih vrst korporativizma, liberalni korporativizem sprejema kapitalizem in individualizem in pravi, da so kapitalistična podjetja družbene institucije, ki bi morale svoje menedžerje vpodbujati k temu, da naj ne večajo samo svoj dohodek ampak tudi skrbijo za potrebe svojih zaposlenih.

Fašistični korporativizem[uredi | uredi kodo]

Fašistična teorija gospodarskega korporativizma je vključevala vladno ali zasebno upravljanje gospodarskega sektorja. Na ta način bi lahko vsak sindikat, pravna oseba ali delodajalec, teoretično, predstavil svoje strokovne pomisleke predvsem v zvezi s pogajanji o delovnih pogodbah. V teoriji bi na ta način prišlo do harmonije med družbenimi razredi, a je bil gospodarski korporativizem de facto uporabljen tudi za zmanjševanje opozicije in nagrajevanje politične lojalnost.

Korporativzem je pod vodstvom italijanskih nacionalistov in njihovega voditelja, Benita Mussolinija v Italiji postal vpliven med leti 1922 in 1943. Kvarnerski statut je pridobil na popularnosti kot potototip korporativne države, ker je v svojih načelih kot je sistem cehov, ki združuje koncepte avtonomije in avtoritete v posebni sintezi.

Italijanski fašizem je vključeval korporativistični politični sistem v katerem je bilo gospodarstvo upravljano skupno s strani delodajalcev, delavcev in državnih uradnikov, na nacionalni ravni pa s fromalnimi mehanizmi.

Socialni korporativizem[uredi | uredi kodo]

Neokorporativzem[uredi | uredi kodo]

V Evropi je bil korporativzem v povojnem obdobju priljubljen pri krščanskih demokratih, ki so bili pod vplivom verskega nauka, nacionalnih konservativcih ter pri socialnih demokratih, ki so ga prevzeli kot odgovor liberalnemu kapitalizmu. Ta tip korporativizma je postal staromodnen a je med leti 1960 in 1970 zopet oživel kot odziv na novo ekonomsko grožnjo recesije in inflacije.

Neo-korporativizem je dal prednost gospodarskemu tripartizmu, ki je vključeval močne delavske in delodajalske sindikate ter vlade, ki so skupaj sodelovali kot socialni partnerji pri pogajanjih in upravljanju državnega gospodarstva.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]