Gripa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Negativno obarvani virioni gripe, povzročielja hongkonške gripe.

Grípa (tudi influénca) je nalezljiva virusna bolezen dihal, ki jo povzročajo RNA-virusi iz družine Orthomyxoviridae. V sezonskih epidemijah se hitro razširi po svetu, s čimer povzroča veliko gospodarsko škodo v obliki odsotnosti z dela in stroškov zdravljenja. Velike genetske spremembe virusa so v 20. stoletju povzročile tri pandemije gripe, v katerih je umrlo na milijone ljudi. Ime »influenca« izhaja iz starega verovanja, da bolezen povzročajo neugodni astrološki vplivi oz. »influence«.

Gripa je zelo spremenljiva bolezen – podobni virusi obstajajo pri prašičih in domači perjadi. V območjih z veliko gostoto ljudi in živali, denimo v nekaterih delih Azije, sočasne okužbe med vrstami omogočajo, da se izmenja genetski material različnih oblik virusov gripe. Verjetno je, da se bo prej ali slej pojavila kombinacija, ki bo lahko tako smrtonosna kot virus španske gripe.

Gripa se navadno razširi pozimi, verjetno zaradi tega, ker tedaj ljudje preživljamo več časa skupaj v zaprtih prostorih in ker mraz oslabi imunski sistem. Ker imata severna in južna polobla zimo ravno v nasprotnem času leta, imamo vsakoletno pravzaprav dve obdobji gripe. Zato Svetovna zdravstvena organizacija pripravlja po dve obliki cepiva proti gripi, eno za severno, drugo pa za južno poloblo. Cepivo se vsakoletno spreminja, glede na pričakovane oblike gripe v tistem letu. Tako učinek cepiva ne more biti dolgotrajen.

Bolezen navadno zdravimo simptomatsko. Telesno temperaturo na primer nižamo z antipiretiki, bolečine lajšamo z analgetiki (npr. paracetamol).

Tipi[uredi | uredi kodo]

Znani so trije rodovi virusa gripe, ki se ločijo po antigenskih razlikah beljakovin v celičnem jedru in celičnem matriksu. To so:

  • Virusi gripe A, ki okužijo sesalce in ptiče (znani tudi kot ptičja gripa)
  • Virusi gripe B, ki okužijo le ljudi
  • Virusi gripe C, ki okužijo le ljudi in prašiče

Virusi gripe tipa A so najverjetnejši povzročitelji epidemije in pandemije, saj lahko pri njih pride do nenadne večje spremembe genoma, tako imenovanega antigenskega premika, kadar je celica istočasno okužena z dvema različnima sevoma virusa in se genoma prerazporedita. Na takšne večje spremembe imunski sistem ni pripravljen. Pri tipih B in C prihaja zaradi točkovnih mutacij le do manjših sprememb genoma, tako imenovanega antigenskega odmika.

Viruse gripe tipa A je moč nadalje razvrstiti glede na dve vrsti beljakovin kapside: hemaglutunina (oznaka HA ali H) in nevraminidaze (oznaka NA ali N), ki so bistvene za življenjski cikel virusa. Na osnovi tega je pri tipu A znanih šestnajst podtipov H in devet podtipov N. Pri tipu B so po drugi strani odkrili le en podtip H in en podtip N. Trenutno sta najpogostejši antigenski različici virusa A podtipa H1N1 in H3N2 (Yohannes et al., 2004).

Virusi gripe tipa B prizadenejo le ljudi in niso tako virulentni. Delijo jih v dve podvrsti, in sicer B/Victoria in B/Yamagata.[1]

Virusi gripe tipa C imajo za razliko od virusov influence A in B z 8-segmentno enovijačno RNK genom sestavljen le iz 7 linearnih enovijačnih segmentov RNK. V svoji ovojnici imajo glikoprotein HEF (površinski hemaglutinin-esteraza-fuzijski protein), ki virusom omogoča tako pripenjanje na celice gostitelja, prodiranje vanje (fuzijo), kot tudi poznejše sproščanje novonastalih virusov iz okuženih celic. Z virusi influence C se lahko okužijo ljudje in prašiči, vendar kot povzročitelji bolezni ne igrajo bistvene vloge, saj lahko izzovejo le obolenja blagih oblik. Trenutno ne poznamo nobenih podvrst virusov influence C.[1]

Obstajajo pa še nadaljnje variacije; tako je specifični sev virusa gripe po standardni nomenklaturi označen s tipom virusa (A, B ali C), geografski lokaciji, kjer je bil prvič izoliran, letu izolacije, zaporedni številki izolacije ter podtipoma HA in NA (Yohannes et al., 2004). Zgleda take nomenklature sta A/Moscow/10/99 (H3N2) in B/Hong Kong/330/2001.

Izraz »supergripa« navadno označuje sev virusa, ki se razširja nenavadno hitro, je neobičajno virulenten, ali pa se ne odziva na zdravljenje – takšni sevi navadno povzročijo epidemije in pandemije. Izraz je ohlapen in nima stroge znanstvene definicije.

Patogeneza[uredi | uredi kodo]

Okužba se zgodi, ko virus okuži zgornje ali spodnje dihalne poti. Če so prisotna, lahko virusnospecifična IgG in IgA protitelesa proti površinskim antigenom, posebno proti HA, zmotijo okužbo ali bolezen. Virusna molekula hemaglutinina omogoči pritrjevanje virusa in kasnejšo membransko zlitje z respiratornimi epitelijskimi celicami. NA olajša vstopanje do epitelijskih celic skozi s sialooligosaharidi bogato respiratorno mukozno plast. NA je kasneje pomembna za sproščanje novih virusov iz celic. Zaradi okužbe in podvajanja v dihalnem epiteliju se virus izloča v dihalni sekret. Sledi lokalno širjenje in možno deskvamacija.

Virusne okužbe ostajajo omejene na dihalni sistem. Viremija je izredno redka, razen pri A(H1N1). Sistemski simptomi so manifestacija vnetnih mediatorjev. Okužba z gripo rezultira v poškodovanem mukociliarnem delovanju, zmanjšanem delovanju nevtrofilcev in drugih imunskih okvarah, ki so odgovorne za povečano tveganje bakterijske superinfekcije, ki jo opazimo pri gripi.[2]

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Bolezen se prenaša kapljično in ima naslednje bolezenske znake:

Ti bolezenski znaki so hujši in trajajo dalj kot tisti pri prehladu. Okrevanje traja od enega do dveh tednov, lahko pa se pojavijo zapleti, denimo pljučnica, bronhitis, vnetja sinusov ali ušes. Kronične bolezenske težave lahko gripa še dodatno oteži. Astmatiki lahko začnejo dobivati napade, prav tako tudi srčni bolniki. Pri starih, bolnih ali zelo šibkih bolnikih lahko bolezen vodi celo v smrt. Gripa je v preteklosti pobila že milijone ljudi.

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Območja glede na sezonsko tveganje za gripo: od novembra do aprila (modro), od aprila do novembra (rdeče) in skozi vse leto (rumeno).

Epidemije gripe A se pojavljajo vsaki dve do tri leta, epidemije gripe B pa na štiri do šest let. Pandemije povzročajo samo virusi iz skupine influence A. Epidemija se začne nenadoma na določenem zemljepisnem področju. Vrh doseže v drugem do tretjem tednu in traja od pet do šest tednov. Na začetku se poveča število okužb dihal pri otrocih, za tem se poveča število obolelih odraslih s klinično sliko, značilno za gripo. Kmalu se poveča število bolnikov, napotenih v bolnišnice zaradi pljučnice, poslabšanja kronične obstruktivne bolezni ali zaradi poslabšanja srčnega popuščanja. Poveča se število umrlih zaradi pljučnic. Virus influence lahko osamimo pri ljudeh le v času epidemije. Skoraj vedno pojavijo v zimskih mesecih.[3] Ker je zima na severni in južni polobli v različnem obdobju leta, sta pravzaprav v svetovnem merilu vsako leto dve sezoni gripe.[4] Med epidemijo navadno zboli od 10 do 20 odstotkov ljudi, v določenih starostnih skupinah tudi od 40 do 50 odstotkov. V času epidemije najdemo v populaciji več virusov gripe, najpogosteje najdemo dva različna virusa podtipa A, virus influence A in B ali virus influence A in respiratorni sincicijski virus. O pandemiji govorimo, kadar se med prebivalstvom pojavi nov tip virusa influence A. Ljudje so za okužbo sprejemljivi, ker nimajo protiteles. Virus se hitro razširi po vsem svetu, po preboleli gripi pa postanejo ljudje imuni, zato se mora virus spremeniti. Nastanka pandemije ni mogoče napovedati. Časovni razmiki med doslej znanimi pandemijami so bili zelo različni.[3]

Znane pandemije gripe[5][6][7]
Ime pandemije Datum Št. smrti Smrtnost Podtip virusa Indeks resnosti pandemije
Pandemija gripe 1889–1890[8] 1889–1890 1 milijon 0,15 % verjetno H3N8
ali H2N2
/
Španska gripa[9] 1918–1920 20–100 milijonov 2 % H1N1 5
Azijska gripa 1957–1958 1–1,5 milijona 0,13 % H2N2 2
Hongkonška gripa 1968–1969 0,75–1 milijon < 0,1 % H3N2 2
Ruska gripa 1977–1978  ? / H1N1 /
Pandemija gripe leta 2009[10] 2009–2010 18.000 0,03 % H1N1 /

Preprečevanje[uredi | uredi kodo]

Cepljenje[uredi | uredi kodo]

Primarna metoda pri zaščiti in nadzoru nad gripo je cepljenje. Bistvenega pomena je cepljenje z ustreznim cepivom, ki vsebuje antigene takega seva/podtipa virusa gripe, ki bo pozneje okužil cepljeno osebo. Zaradi ustvarjenih specifičnih protiteles je imunska obramba osebe v takem primeru uspešna, če pa se oseba okuži z njej neznanim virusom gripe, obstaja velika verjetnost obolevnosti oziroma razvoja kliničnih znakov gripe.[1]

Zaradi hitrega mutiranja virusov influence je določeno cepivo praviloma učinkovito le nekaj let. Svetovna zdravstvena organizacija vsako leto napove, za katere seve virusa gripe je najverjetneje, da bodo v naslednjem letu krožili med prebivalstvom in s tem omogoči farmacevtskim podjetjem razvoj cepiv, učinkovitim proti tem sevom.[4] Cepivo je vsako sezono reformulirano in zajema določene seve virusa gripe, vendar ne pokriva vseh sevov, ki so v določeni sezoni aktivni. Za razvoj in proizvodnjo milijonov odmerkov cepiva je potrebnih namreč okoli šest mesecev in v tem času se lahko med prebivalstvom nepredvideno razširijo novi sevi virusa.[11] Možno je tudi, da bolnik kljub cepljenju zboli za sevom, ki ga sicer cepivo vsebuje, saj cepivo začne učinkovito delovati šele okoli dva tedna po cepljenju. Če se v tem času oseba okuži, lahko zboli..[12]

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča cepljenje proti gripi skupinam bolnikom z zvečanim tveganjem, med katere sodijo otroci, starostniki, zdravstveni delavci in bolniki s kroničnimi boleznimi, kot so astma, sladkorna bolezen, bolezni srca, ali z oslabljenim imunskim sistemom.[13][14]

Protivirusna zdravila[uredi | uredi kodo]

Sicer je cepljenje primarna metoda, lahko pa je učinkovita tudi začita s protivirusnimi zdravili. Za preprečevanje okužbe so indicirana pri bolnikih, ki so bili cepljeni šele v času zadnjih dveh tednov, pri tistih, kjer se cepivo ne sme uporabiti, in pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom, pri katerih cepivo morda ne bi bilo učinkovito. Če se uporabi tudi cepivo, se lahko protivirusna zdravila prekinejo dva tedna po cepljenju, sicer pa se dajejo do konca epidemije. Ne vplivajo na učinkovitost cepiva. Uporabljajo se amantadin, rimantadin ter zaviralci nevraminidaze (zanamivir in oseltamivir). Odmerki za preventivo so enaki kot pri zdravljenju s temi zdravili, razen pri oseltamivirju, kjer je profilaktični odmerek polovičen.[15]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je pri večini bolnikov simptomatsko, vključno s počitkom, hidracijo ter po potrebi uporabo zdravil proti vročini (antipiretikov), pri čemer se pri otrocih izogiba uporabi aspirina. V primeru zapleta z dodatno bakterijsko okužbo je potrebno zdravljenje z antibiotiki.[15]

Protivirusna terapija s prvo generacijo protivirusnih zdravil proti gripi, amantadinom in njegovim derivatom rimantadinom, ki zavirata ionske kanalčke v virusni ovojnici in preprečujeta sproščanje virusnih ribonukleoproteinov, ni široko uporabna zaradi omejenega spektra delovanja le na viruse influence tipa A, stranskih učinkov na osrednje živčevje in hitrega razvoja odpornosti. Nove možnosti pri zdravljenju in preventivi gripe je ponudilo odkritje, da je aktivno mesto encima virusne nevraminidaze (sialidaze) ohranjeno pri različnih podtipih virusov influence. Ta encim je nujen za virusno replikacijo in infektivnost, njegovo aktivno mesto pa ostaja ohranjeno tudi med genskimi spremembami. V novejšem času so razvili učinkovite in selektivne zaviralce virusne nevraminidaze, kot sta zanamivir in oseltamivir. Zanamivir in oseltamivir sta učinkovita proti virusom influence tipa A in B in uporabljata za zdravljenje in preprečevanje gripe. Zanamivir ima neustrezno biološko uporabnost po peroralni aplikaciji, zato se uporablja lokalno v obliki inhalacij, oseltamivir pa se uporablja peroralno. Nastanek odpornih virusov pri klinični uporabi zaviralcev nevraminidaze je redek.[16]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V 20. stoletju se je pojavilo več resnejših izbruhov bolezni. Med njimi je bila najbolj smrtonosna španska gripa, ki je trajala od leta 1918 do 1919. Pobila naj bi več ljudi kot prva svetovna vojna. Kasneje so se pojavile še manjše pandemije: azijska gripa v letu 1957 in hongkonška gripa v letu 1968.

Zatem se kljub pojavljanju manjših izbruhov (New Jersey, 1976; svetovni 1977; ptičja gripa v Hong Kongu, 1997) zaradi izboljšane imunosti in razvoja cepiv proti gripi pandemije niso več pojavljale.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Debeljak B. Grožnja ptičje gripe. Farmacevtski vestnik, 2005, letnik 56, številka 4: 215–220.
  2. ^ Rudolph CD et al (2011). Rudolph's Pediatrics. New York: Mc Graw Hill Medical. str. 966–967. COBISS 67322625. 
  3. ^ 3,0 3,1 Logar M. Gripa. Farmakon 2009, številka 31.
  4. ^ 4,0 4,1 Recommended composition of influenza virus vaccines for use in the 2006–2007 influenza season WHO report 14 February 2006. Pridobljeno 19. 10. 2006.
  5. ^ Hilleman, M (2002). "Realities and enigmas of human viral influenza: pathogenesis, epidemiology and control". Vaccine 20 (25–26): 3068–3087. doi:10.1016/S0264-410X(02)00254-2. PMID 12163258. 
  6. ^ Potter CW (2001). "A History of Influenza". Journal of Applied Microbiology 91 (4): 572–579. doi:10.1046/j.1365-2672.2001.01492.x. PMID 11576290. 
  7. ^ "Ten things you need to know about pandemic influenza". World Health Organization. 14 October 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. 9. 2009. Pridobljeno dne 26. 9. 2009. 
  8. ^ Valleron AJ, Cori A, Valtat S, Meurisse S, Carrat F, Boëlle PY (2010). "Transmissibility and geographic spread of the 1889 influenza pandemic". Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 107 (19): 8778–8781. Bibcode:2010PNAS..107.8778V. doi:10.1073/pnas.1000886107. PMC 2889325. PMID 20421481. 
  9. ^ Mills CE, Robins JM, Lipsitch M (2004). "Transmissibility of 1918 pandemic influenza". Nature 432 (7019): 904–906. Bibcode:2004Natur.432..904M. doi:10.1038/nature03063. PMID 15602562. 
  10. ^ Donaldson LJ, Rutter PD, Ellis BM et al. (2009). "Mortality from pandemic A/H1N1 2009 influenza in England: public health surveillance study". BMJ 339: b5213. doi:10.1136/bmj.b5213. PMC 2791802. PMID 20007665. 
  11. ^ Holmes, E; Ghedin E, Miller N, Taylor J, Bao Y, St George K, Grenfell B, Salzberg S, Fraser C, Lipman D, Taubenberger J (2005). "Whole-genome analysis of human influenza A virus reveals multiple persistent lineages and reassortment among recent H3N2 viruses". PLoS Biol 3 (9): e300. doi:10.1371/journal.pbio.0030300. PMC 1180517. PMID 16026181. 
  12. ^ Key Facts about Influenza (Flu) Vaccine CDC publication. Objavljeno 17. oktobra 2006. Pridobljeno 18. oktobra 2006.
  13. ^ "Vaccine use". World Health Organization. Pridobljeno dne 6. 12. 2012. 
  14. ^ Smith NM, Bresee JS, Shay DK, Uyeki TM, Cox NJ, Strikas RA (2006). "Prevention and Control of Influenza: recommendations of the Advisory Committee on Immunization Practices (ACIP)". MMWR Recomm Rep 55 (RR–10): 1–42. PMID 16874296. 
  15. ^ 15,0 15,1 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1595–1599.
  16. ^ Rozman T., Sollner Dolenc M. Gripa in inhibitorji virusne nevraminidaze. Farmacevtski vestnik, 2005, letnik 56, številka 4: 221–227.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Gripa in prehlad na straneh Leka