Osončje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Osončje
Planets2013.jpg
Sonce in planeti v Osončju. Velikosti so v razmerju, razdalje pa ne.
Starost 4,568 milijarde let
Lega Krajevni medzvezdni oblak, Orionov krak, Rimska cesta
Masa sistema 1,0014 Sončevih mas
Najbližja zvezda Proksima Kentavra (4,22 sv.l.), sistem Alfa Kentavra (4,37 sv.l.)
Najbližji znan planetarni sistem Sistem Alfa Kentavra (4,37 sv.l.)
Planetarni sistem
Velika polos zunanjega planeta (Neptun) 30,10 AU (4.503 milijard km)
Razdalja do Kuiperjeve pečine 50 AU
Št. zvezd 1
Sonce
Št. planetov 8
Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun
Št. znanih pritlikavih planetov Verjetno več sto.[1]
5 (Ceres, Pluton, Haumea, Makemake, Erida) jih trenutno priznava IAU
Št. znanih naravnih satelitov 422 (173 od planetov[2] in 249 od planetoidov[3])
Št. znanih planetoidov 644.275 (od 2014-06-18)[4]
Št. znanih kometov 3.272 (od 2014-06-18)[4]
Št. identificiranih okroglih satelitov 19
Orbita okoli galaktičnega središča
Nagib nespremenljive ravnine na galaktično ravnino 60,19° (ekliptika)
Razdalja do središča galaksije 27.000±1.000 sv.l.
Tirna hitrost 220 km/s
Obhodna doba 225–250 milijonov let
Lastnosti povezane z zvezdami
Spektralni tip G2V
Frost line ≈5 AU[5]
Razdalja do heliopavze ≈120 AU
Polmer Hillove krogle ≈1–2 sv.l.

Naše Osónčje (tudi Sónčev sistém ali sestàv) je sestav astronomskih teles, ki ga sestavljajo zvezda Sonce in množica drugih teles, ki kroži okrog njega.[a] Okrog Sonca kroži osem planetov, izmed katerih je tretji - planet Zemlja - naseljen. Poleg planetov sestavlja Osončje še vsaj 158 naravnih satelitov, ki krožijo okoli planetov, ter večje število preostalih majhnih teles, kot so asteroidi, planetoidi, kometi in meteoroidi.

Naše Osončje leži v spiralni galaksiji, imenovani Rimska cesta oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. Obhodni čas njegovega tira je galaktično leto.

Uporaba izraza »sončni sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce.

Odkrivanje in raziskovanje[uredi | uredi kodo]

Cellariusova ilustracija Kopernikovega heliocentričnega modela Osončja, iz Harmonia Macrocosmica (1660)

Več tisoč let se človeštvo, razen nekaj izjem, ni zavedalo obstoja Osončja. Ljudje so verjeli, da Zemlja miruje v središču vesolja in da je kategorično različna od božanskih in eteričnih teles, ki se premikajo čez nebo. Čeprav je že antični grški astronom in matematik Aristarh teoretiziral o heliocentrični ureditvi vesolja,[10] je bil Nikolaj Kopernik v 16. stoletju prvi, ki je razvil matematično predvidljiv heliocentrični sistem.[11] Njegovi nasledniki iz 17. stoletja, Galileo Galilei, Johannes Kepler in Isaac Newton, so povečali razumevanje fizike, kar je vodilo do postopnega sprejemanja ideje, da Zemlja potuje okoli Sonca in da za planete veljajo isti fizikalni zakoni kot za Zemljo. Poleg tega je izum teleskopa vodil do odkritja bolj oddaljenih planetov in lun. V zadnjem času so izboljšave teleskopa in uporaba vesoljskih plovil brez posadke omogočile raziskovanje geoloških pojavov, kot so gore in kraterji, in sezonskih meteoroloških pojavov, kot so oblaki, puščavski viharji in ledeniške kape, na drugih planetih.

Teleskopska opazovanja[uredi | uredi kodo]

Replika Newtonovega teleskopa.

Prvo raziskovanje Osončja je potekalo s pomočjo teleskopa, ko so astronomi prvič lahko kartirali objekte, ki so bili do takrat slabo vidni prostemu očesu.

Galileo Galilei je bil prvi, ki je odkril fizične podrobnosti posameznih teles Osončja. Odkril je, da ima Luna kraterje, da so na Soncu sončne pege in da okoli Jupitra krožijo štirje sateliti.[12] Galilejevim odkritjem je sledil Christiaan Huygens, ki je odkril Saturnovo luno Titan in obliko Saturnovih obročev.[13] Giovanni Domenico Cassini je kasneje odkril še štiri Saturnove satelite, Cassinijevo ločnico v Saturnovih obročih.[14]

Sonce fotografirano skozi teleskop s posebnim sončnim filtrom. Dobro se vidijo Sončeve pege in robna zatemnitev. Merkur prečka spodnji srednji del Sonca.

Edmond Halley je leta 1705 ugotovil, da so ponavljajoča beleženja kometa videnja istega telesa, ki se redno vrača vsakih 75–76 let. To je bil prvi dokaz, da okoli Sonca krožijo tudi druga telesa in ne samo planeti.[15] Približno v tem času (1704) se je v angleščini prvič pojavil izraz »Solar System«.[16]

Leta 1781 je William Herschel v ozvezdju Bika iskal dvojne zvezde, ko je opazil komet (kot je o njem takrat mislil). Njegova orbita je odkrila, da je to nov planet, Uran, ki je bil takrat prvič odkrit.[17]

Giuseppe Piazzi je leta 1801 odkril Ceres, majhen svet med Marsom in Jupitrom za katerega so prvotno mislili, da je to nov planet. Kasnejša odkritja tisočih manjših teles v tej regiji so vodila v reklasifikacijo med asteroide.[18]

Do leta 1846 so nepravilnosti v orbiti Urana marsikoga napeljale do razmišljanja, da mora biti izza Urana še en velik planet. Urbain Le Verrierjevi izračuni so vodili k odkritju Neptuna.[19] Leta 1859 so njegovi računi pokazali, da prisončje Merkurja prehiteva, kar je napeljalo Le Verrierja do predpostavke, da je med Merkurjem in Soncem še en neodkrit planet, ki ga je poimenoval Vulkan - to pa se je kasneje izkazalo za zmoto zaradi nepoznavanja.

Čeprav je stvar razprave kdaj so Osončje resnično »odkrili« so brez vsakega dvoma tri opazovanja v 19. stoletju opredelila njegovo naravo in umestitev v vesolju. Prvič, leta 1838 je Friedrich Bessel uspešno izmeril zvezdno paralakso, navidezni kotni premik zvezde, ki je nastal zaradi gibanja Zemlje okoli Sonca. To ni bil samo prvi neposredni, eksperimentalni dokaz o heliocentričnosti, ampak je tudi prvič razkril ogromne razdalje med našim Osončjem in zvezdami. Potem sta leta 1859 Robert Bunsen in Gustav Kirchhoff s spektrografom proučevala absorbcijske črte v Sončevem spektru in odkrila, da so sestavljene iz istih elementov kot obstajajo na Zemlji, to je bil prvi dokaz fizične povezave med Zemljo in Soncem.[20] Potem je Angelo Secchi primerjal spektralni podpis Sonca z drugimi zvezdami in odkril, da so skoraj vsi podpisi identični. Zavedanje, da je Sonce zvezda, je vodilo do hipoteze, da bi lahko tudi druge zvezde imele svoj sistem, čeprav tega niso dokazali še naslednjih 140 let.

Nadaljna odstopanja v tirnici zunanjih planetov so vodila Percivala Lowella do sklepa, da se mora za Neptunom nahajati še en planet, »Planet X«. Po njegovi smrti, je Lowllov observatorij vodil iskanje, ki je leta 1930 vodilo Tombaugha k odkritju Plutona. Odkrili so, da je Pluton premajhen, da bi lahko motil orbite zunanjih planetov, tako da je bilo njegovo odkritje naključno. Podobno kot tudi Ceres, ki so ga prvotno označili kot planet, je po odkritju množice drugih podobno velikih teles v njegovi okolic IAU leta 2006 reklasificirala v pritlikavi planet.[19]

Leta 1992 sta astronoma David C. Jewitt z Univerze Havajev in Jane Luu s Tehnološkega inštituta Massachusettsa odkrila (15760) 1992 QB1. To telo je prvo izmed nove populacije, ki je postala znana kot Kuiperjev pas.[21][22]

Mike Brown, Chad Trujillo in David Rabinowitz so leta 2005 objavili odkritje Eride, telo razpršenega diska, ki je večje kot Pluton.[23]

Struktura in sestava[uredi | uredi kodo]

Prikaz Zemljine tirnice okrog Sonca v 3D. Merkur, Venera, Zemlja in Mars so prikazani na obeh slikah; desna slika prikazuje tudi Jupitrovo polno tirnico s Saturnom in delno tirnico Urana.

Glavni sestavni del Osončja je Sonce, zvezda glavnega niza tipa G2, ki vsebuje 99,86 % znane mase sistema in gravitacijsko prevladuje.[24] Sončeva štiri največja krožeča telesa, plinski velikani, predstavljajo 99 % preostale mase, od tega samo Jupiter in Saturn skupaj več kot 90 %.[b]

Večina velikih teles, ki kroži okoli Sonca, se nahaja blizu ravnine Zemljine tirnice, poznane kot ekliptika. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa Kuiperjevega pasu pogosto pod večjim kotom.[28][29] Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okoli Sonca v smeri njegovega vrtenja,[30] vendar obstajajo tudi izjeme, kot je Halleyjev komet.

Tok nabitih delcev iz Sonca - Sončev veter - odriva navzven medzvezdno snov in tvori mehur, ki se razteza mnogo dlje od najbolj oddaljenih planetov Osončja. Pravimo mu heliosfera. Sončev veter, ki postaja z oddaljenostjo od Sonca vse šibkejši, se v regiji, imenovani terminacijski šok, nenadoma upočasni. Dlje od te regije je ovojnica heliosfere, na njeni zunanji meji - heliopavzi - pa sta pritisk Sončevega vetra in medzvezdne snovi izenačena. Heliopavza je tako meja med Osončjem in medzvezdnim prostorom.[31] Oblika heliosfere ni pravilna, terminacijski šok naj bi se nahajal na oddaljenosti med 75 in 90 astronomskih enot od Sonca.

Ovojnica heliosfere se deloma prekriva z regijo, imenovano razpršeni disk, ki vsebuje zelo malo trdnih teles. Na notranjem robu razpršenega diska se konča Kuiperjev pas asteroidov, na zunanjem pa se začne Oortov oblak, domnevno območje pretežno ledenih planetezimalov, od koder naj bi izvirala večina kometov. Zunanji rob tega oblaka na razdalji okrog 50.000 astronomskih enot oz. skoraj enega svetlobnega leta[32] je kozmografska meja Osončja, kamor še sega gravitacijski vpliv Sonca.

Nastanek in razvoj[uredi | uredi kodo]

Umetniška upodobitev zgodnjega Sončevega sistema

Osončje se je oblikovalo pred 4,568 milijardami let zaradi gravitacijskega sesedanja območja znotraj večjega molekularnega oblaka.[33] Ta prvotni oblak je bil po vsej verjetnosti širok več svetlobnih let in je oblikoval nekaj zvezd.[34] Kot je tipično za molekularne oblake, je bil sestavljen predvsem iz vodika, nekaj helija in manjše količine težkih elementov. Ko se je regija, ki bo kasneje postala Osončje (poznana kot pred-sončeva meglica[35]) sesedla, je ohranjanje vrtilne količine povzročilo hitrejše vrtenje. Središče, kjer se je oblikovala zgoščina materiala, je postajalo bolj vroče od okoliškega diska.[34] Ker se je meglica vrtela hitreje, se je začela sploščevati v protoplanetarni disk s premerom približno 200 AU,[34] v njegovem središču pa je nastajala vroča, gosta protozvezda.[36][37] Planeti so nastajali zaradi akrecije iz diska[38] - prah in plini se gravitacijsko privlačijo in zlivajo v čedalje večja telesa. V zgodnjem Osončju je verjetno obstajalo stotine protoplanetov, ki pa so se ali združili ali pa uničili in za seboj pustili planete, pritlikave planete ter ostanke manjših teles.

Zaradi svojih višjih vrelišč lahko v trdni obliki v vročem notranjem Osončju bliže Sonca obstajajo le kovine in silikati, in ti prej ali slej oblikujejo kamnite planete, Merkur, Venero, Zemljo in Mars. Ker so kovinski elementi sestavljali le majhen del sončeve meglice, zemeljski planeti niso mogli veliko zrasti. Veliki planeti (Jupiter, Saturn, Uran in neptun) so se oblikovali bolj daleč, onkraj meje zmrzovanja (frost line - točka med Marsom in Jupitrom kjer je material dovolj hladen, da hlapljive ledene sestavine ostanejo trdne). Ledu, ki je oblikoval te planete, je bilo več kot kovin in silikatov, ki so oblikovali notranje planete - to je omogočilo dovolj veliko rast z atmosfero iz vodika in helija, dveh najlažjih in najbolj množično zastopanih elementov. Ostanki, ki nikoli niso postali planeti, so se zbrali v območjih, kot so asteroidni pas, Kuiperjev pas in Oortov oblak.

V 50 milijonih let sta tlak in gostota vodika v središču protozvezde dovolj narasla, da se je lahko začela termonuklearna fuzija.[39] Temperatura, hitrost reakcije, tlak in gostota so naraščali, dokler ni bilo doseženo hidrostatično ravnovesje; termični tlak je bil uravnovešen s silo gravitacije. V tej točki je Sonce postalo zvezda glavnega niza.[40] Sončev veter iz Sonca je ustvaril heliosfero in pometel ostanke plina in prahu iz protoplanetarnega diska v medzvezdni prostor ter s tem končal proces oblikovanja planetov.

Osončje bo ostalo takšno, kot ga poznamo danes, dokler ne bo vodik v Soncu popolnoma spremenjen v helij, kar se bo zgodilo čez približno 5,4 milijarde let. To bo konec življenja Sonca kot zvezde glavnega niza. Takrat se bo sredica Sonca sesedla in izhodna energija bo veliko večja od današnje. Zunanje plasti Sonca se bodo razširile na približno 260-kratnik današnjega premera in Sonce bo postalo rdeča orjakinja. Zaradi izrednega povečanje površine, bo površina Sonca znatno hladnejša.[41] Širitev Sonca bo uparilo Merkur in Venero ter Zemljo naredilo neprimerni za bivanje, saj se bo naseljivo območje pomaknilo za tirnico Marsa. Nazadnje bo postalo jedro dovolj vroče za fuzijo helija. Tega bo hitro zmanjkalo, za fuzijo težjih elementov pa Sonce ne bo imelo dovolj mase in jedrska reakcija v jedru se bo praktično ustavila. Zunanje plasti bodo nato ušle v vesolje in Sonce bo postalo bela pritlikavka. To je stabilna, majhna zvezda brez jedrskega goriva, ki zaradi gravitacijskega stiskanja še vedno ustvarja bel sijaj in radiacijo. Imela bo pol manjšo maso kot izvorno Sonce in velikost Zemlje.[42] Izvržene zunanje plasti bodo formirale planetarno meglico in nekaj materiala, ki je sestavljalo Sonce, bo obogatilo medzvezdno snov s težkimi elementi, kot je ogljik.

Sonce[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sonce.
Sonce v primerjavi s planeti

Sonce je zvezda in glavno telo našega Osončja. Njegova velika masa (332.900 Zemljinih mas)[43] proizvaja dovolj visoke temperature in gostoto korone, ki omogoča jedrsko zlivanje,[44] pri katerem se sprošča ogromna količina energije, ki večinoma seva v prostor kot elektromagnetno valovanje (svetloba z valovno dolžino od 400 do 700 nm je vidna svetloba)[45].

Sonce je zvezda tipa G2 glavnega niza. V primerjavi z večino drugih zvezd v krajevni Galaksiji, je Sonce precej veliko in svetlo.[46] Zvezde so razvrščene po Hertzsprung-Russllovem diagramu, grafu, ki prikazuje svetlobo zvezd s temperaturo njihovega površja. V splošnem so bolj vroče zvezde svetlejše. Za zvezde, ki se držijo tega vzorca, se reče, da so v glavnem nizu, in Sonce se nahaja prav v njegovi sredini. Zvezde, ki so bolj vroče in svetlejše od Sonca, so redke. Zvezde, ki so precej bolj temačne in hladnejše, so običajnejše in znane kot rdeče pritlikavke ter predstavljajo 85 % zvezd v naši Galaksiji.[46][47]

Medplanetarna snov[uredi | uredi kodo]

Velik del Osončja je sestavljen iz vakuuma, ki ga imenujejo medplanetarna snov ali medplanetarni medij. Skupaj s svetlobo Sonce seva neprekinjen tok nabitih delcev (plazmo), t.j Sončev veter. Ta tok delcev, ki se širi navzven s hitostjo približno 1,5 milijona kilometrov na uro,[48] ustvarja šibko atmosfero (heliosfero), ki prežema medplanetarno snov do najmanj 100 AU (glej heliopavza).[49] Aktivnosti na površju Sonca, kot so Sončevi izbruhi (angl. solar flare) in izbruhi koronske mase (angl. coronal mass ejection), mešajo heliosfero, ustvarjajo vesoljsko vreme in povzročajo geomagnetne nevihte.[50] Največja struktura znotraj heliosfere je heliosferična tokovna plast, spiralna oblika, ki so jo ustvarile aktivnosti Sončevega izmeničnega magnetnega polja.[51][52]

Zemljino magnetno polje nas ščiti pred sicer zelo nevarnimi vplivi sončnega vetra.[53] Venera in Mars nimata magnetnih polj, rezultat tega pa je, da se njuna atmosfera počasi izgublja v vesolje.[54] Izbruhi koronske mase in podobni dogodki sprostijo iz površine Sonca magnetno polje in velike količine matariala. Interakcija tega magnetnega polja in materiala z Zemljinim magnetnim poljem preusmeri nabite delce v Zemljino zgornjo atmosfero. Posledico tega pojava na Zemlji je mogoče opazovati v višinah stratosfere v obliki polarnega sija.[55]

Helisofera in planetarna magnetna polja (tistih planetov, ki ga imajo) delno ščiti Osončje pred visokoenergijskimi medzvezdnimi delci - kozmičnimi žarki. Gostota kozmičnih žarkov v medzvezdni snovi in moč Sončevega magnetnega polja se spreminjata skozi dolgo časovno obdobje, tako da se nivo vdiranja kozmičnih žarkov v Osončje spreminja, ni pa znano, za koliko.[56]

V medplanetarni snovi se nahajata najmanj dve diskom podobni regiji kozmičnega prahu. Prva, zodiakalni oblak prahu, se nahaja v notranjem Osončju in povzroča zodiakalno svetlobo. Najverjetneje je nastal zaradi trka znotraj asteroidnega pasu.[57] Drugi oblak prahu se razširja od 10 AU do približno 40 AU, in je verjetno nastal zaradi trka znotraj Kuiperjevega pasu.[58][59]

Notranje Osončje[uredi | uredi kodo]

Notranje Osončje je tradicionalno ime za območje, ki obsega zemeljske planete in asteroide.[60] Telesa se nahajajo razmeroma blizu Sonca in so v glavnem sestavljena iz silikatov in kovin; polmer celotnega območja je krajši od razdalje med orbitama Jupitra in Saturna.

Notranji planeti[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zemeljski planet.
Notranji planeti. Od leve proti desni: Zemlja, Mars, Venera in Merkur (velikosti so v razmerju, razdalje pa ne)

Štirje notranji oz. zemeljski planeti imajo gosto, skalnato zgradbo, imajo nekaj lun ali pa so brez njih in nimajo sistema obročev. V glavnem so sestavljeni iz ognjevzdržnih mineralov, kot so silikati, ki oblikujejo skorjo in plašč, ter kovin kot sta železo in nikelj, ki oblikujejo jedro. Trije od štirih notranjih planetov (Venera, Zemlja in Mars) imajo dovolj izdatno atmosfero, da lahko proizvaja vreme; vsi imajo kraterje in tektonske značilnosti površja, kot so tektonski jarki in ognjeniki. Izraz notranji planet se ne bi smel zamenjevati s spodnjim planetom, s katerim so označevali tiste planete, ki so bližje Soncu kot Zemlji (tj. Merkur in Venera).

Merkur obkroži Sonce v 88 dneh, Venera v 243 dneh, Zemlja v 365,25 dneh in Mars v 687 dneh. Največji je naša Zemlja, sledijo ji dvojčica Venera in kasneje Mars ter Merkur, ki je še zmeraj večji od Plutona.

Merkur[uredi | uredi kodo]

Merkur (0,4 AU od Sonca) je Soncu najbližji planet in je najmanjši planet Osončja (0,055 Zemljine mase). Merkur nima naravnih satelitov, njegova edina znana geološka značilnost poleg udarnih kraterjev so številni ozki grebeni (rupes).[61] Ti naj bi nastali, ko se je skorja že strdila, nato pa sta se skorja in plašč začela ohlajati in krčiti.[62] Merkur ima redko atmosfero, sestavljeno iz atomov, ki se zaradi sončevega vetra neprestano izgubljajo v vesolje.[63] Njegovo relativno veliko jedro in tanek plašč še nista ustrezno razložena. Obstaja več hipotez, ena od njih pravi, da je njegove zunanje sloje odtrgal orjaški trk, druga pa, da je energija mladega Sonca preprečila popolno akrecijo.[64][65] Imenuje se po rimskemu slu med bogovi in ljudmi, Merkurju.

Venera[uredi | uredi kodo]

Venera (0,7 AU od Sonca) je približno tako velika kot Zemlja (0,815 Zemljine mase) in ima podobno kot Zemlja silikatni plašč okoli železnega jedra, debelo atmosfero in dokaze o notranji geološki aktivnosti. Je veliko bolj suha od Zemlje in njena atmosfera je 90-krat gostejša. Venera nima naravnih satelitov. Je najbolj vroč planet s temperaturo površja čez 400 °C, najverjetneje zaradi velike količine toplogrednih plinov v ozračju.[66] Ni jasnega dokaza o trenutni geološki aktivnosti, toda odsotnost magnetnega polja, ki bi preprečeval neposreden stik ozračja s sončnim vetrom, kaže na to, da se njena atmosfera redno obnavlja z izbruhi vulkanov.[67] Ime je dobila po rimski boginji lepote in ljubezni, Veneri.

Zemlja[uredi | uredi kodo]

Zemlja (1 AU od Sonca) je največji in najgostejši notranji planet, edini, za katerega vemo, da je trenutno geološko aktiven in edini znani planet, na katerem obstaja življenje.[68] Njena tekoča hidrosfera je edinstvena med zemeljskimi planeti in je edini planet, kjer je opazna tektonika plošč. Zemljina atmosfera je zelo drugačna od atmosfer na drugih planetih, saj jo je preoblikovala prisotnost življenja, tako da vsebuje 21 % prostega kisika.[69] Ima en naravni satelit, Luno, edini večji satelit zemeljskih planetov v Osončju.

Mars[uredi | uredi kodo]

Mars (1,5 AU od Sonca) je manjši od Zemlje in Venere (0,107 Zemljine mase). Ima atmosfero, ki je večinoma sestavljena iz ogljikovega dioksida, z atmosferskim tlakom 6,1 milibara (približno 0,6 % Zemljinega).[70] Njegova površina je posejana s prostranimi vulkani, kot je Olympus Mons, in kanjoni Valles Marineris, ki kažejo na geološko aktivnost izpred 2 milijonov let.[71] Njegova rdeča barva izhaja iz železovega oksida (rje) v zemlji.[72] Mars ima dva majhna naravna satelita (Deimos in Fobos).[73] Zaradi rdečkastega površja je poimenovan po rimskem bogu nasilne vojne, Marsu.

Asteroidni pas[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Asteroidni pas.

Asteroidi so mala telesa Osončja[a] sestavljena večinoma iz ognjevzdržnih kamnin in kovinskih mineralov, z nekaj ledu.[74]

Asteroidni pas zavzema orbito med Marsom in Jupitrom, med 2,3 and 3,3 AU od Sonca. Za njih se predvideva, da so ostanki tvorjenja našega Osončja, ki se zaradi vpliva Jupitrove gravitacije niso združili.[75]

Asteroidi so različnih velikosti od širine več 100 kilometrov do mikroskopskih. Vsi asteroidi z izjemo Ceresa, so klasificirani kot mala telesa Osončja.[76]

Asteroidni pas vsebuje več 10 tisoč, verjetno milijone, teles, ki imajo polmer večji od enega kilometra.[77] Kljub temu skupna masa asteroidnega pasu najverjetneje ne presega tisočino Zemljine.[27] Asteroidni pas je redko posejan; vesoljska vozila potujejo skozi brez incidentov. Asteroidi s premerom med 10 in 10−4 m se imenujejo meteoroidi.[78]

Ceres[uredi | uredi kodo]

Ceres (2,77 AU) je največji asteroid, protoplanet in pritlikavi planet.[a] Njegov premer je malo manjši od 1.000 km, in njegova masa je dovolj velika, da ga je lastna gravitacija oblikovala v okroglo obliko. Za Ceres je ob odkritju leta 1891 veljalo, da je planet in so ga v 1850-ih preklasificirali v asteroid.[79] Kot pritlikavi planet je bil klasificiran leta 2006.

Asteroidne skupine[uredi | uredi kodo]

Asteroidi v asteroidnem pasu so razdeljeni v asteroidne skupine in družine, ki imajo podobne elemente tirnic. Asteroidne lune so asteroidi, ki krožijo okoli večjih asteroidov. Ne razlikujejo se veliko od lun planetov in so včasih tako velike kot njihov partner. Asteroidni pas vsebuje tudi komete asteroidnega pasu, za katere domnevajo, da so izvor Zemljine vode.[80]

Jupitrovi trojanci se nahajajo na obeh Jupitrovih L4 ali L5 točkah (gravitacijsko stabilna območja, ki držijo in vodijo planet v svoji orbiti); izraz »trojanec« se nanaša tudi na majhna telesa v katerikoli Lagrangeevi točki satelita ali planeta. Hildini asteroidi so z Jupitrom v resonanci 2:3; t.j. okoli Sonca zakroži trikrat v času dveh Jupitrovih orbit.[81]

Notranje Osončje je zaprašeno tudi z asteroidi, od katerih mnogi križajo orbite z notranjimi planeti.[82]

Zunanje Osončje[uredi | uredi kodo]

Zunanje območje Osončja je območje plinskih velikanov in njihovih velikih lun. V tem območju prav tako kroži veliko kometov s kratkotrajno obhodno dobo, vključno s kentavri. Zaradi njihove velike oddaljenosti od Sonca trdna telesa v zunanjem Osončju vsebujejo višji odstotek hlapljivih snovi (kot so voda, amoniak in metan) od skalnatih prebivalevi notranjega Osončja, ker nižje temperature omogočajo tem snovem ostati v trdnem stanju.

Zunanji planeti[uredi | uredi kodo]

Od zgoraj navzdol: Neptun, Uran, Saturn in Jupiter (montaža s približno barvo in sorazmerno velikostjo)

Štiri zunanji planeti ali plinski velikani (včasih imenovani tudi jupitrovski planeti) skupaj tvorijo 99 % znane mase, ki kroži okoli Sonca.[b] Jupiter in Saturn imata vsak desetkrat več mase od Zemlje in ju sestavljata večinoma vodik in helij; Uran in Neptun imata veliko manjšo maso (<20 Zemljinih mas) in vsebujeta več ledu. Zaradi tega nekateri astronomi predlagajo, da spadata v lastno kategorijo ledenih velikanov.[83] Vsi štirje plinski velikani imajo obroče, čeprav je z Zemlje enostavno viden le Saturnov sistem obročev. Izraz zgornji planet označuje planete, ki ležijo zunaj Zemljine tirnice, torej vključuje poleg zunanjih planetov še Mars.

Jupiter[uredi | uredi kodo]

Jupiter (5,2 AU) je 318-krat masivnejši od Zemlje in 2,5-krat masivnejši od vseh ostalih planetov skupaj. V glavnem je sestavljen iz vodika in helija. Jupitrova vroča notranjost ustvarja v njegovi atmosferi polstabilne značilnosti, kot so plasti oblakov in Velika rdeča pega. Ker je največji izmed planetov, je dobil ime po rimskem vrhovnem bogu Jupitru.
Jupiter ima 67 znanih satelitov. Štirje največji, Ganimed, Kalisto, Io in Evropa, so podobni zemeljskim planetom, so ognjeniško aktivni in imajo notranji vir toplote.[84] Ganimed, največji satelit v Osončju, je večji od Merkurja.

Saturn[uredi | uredi kodo]

Saturn (9.5 AU), ki se od drugih planetov razlikuje po svojem obsežnem sistemu obročev, je v marsičem podoben Jupitru, tj. v sestavi atmosfere in magnetosfere. Čeprav ima Saturn 60 % Jupitrove prostornine, ima manj kot tretjino njegove mase oz. 95 Zemljinih mas - s tem je najmanj gost planet v Osončju.[85] Saturnovi obroči so majhni kosi ledu in kamnin.
Saturn ima 62 potrjenih satelitov; dva od teh, Titan in Enkelad, kažeta znake geološke aktivnosti, čeprav sta večinoma sestavljena iz ledu.[86] Titan, druga največja luna v Osončju, je večji od Merkurja in je edini satelit v Osončju z izdatno atmosfero.

Uran[uredi | uredi kodo]

Uran (19.2 AU) je 14-krat masivnejši od Zemlje in je najlažji izmed zunanjih planetov. Edini med planeti se vrti okoli svoje osi skoraj pravokotno na ravnino ekliptike; njegov nagib vrtilne osi je preko 90 stopinj glede na ekliptiko. Ima veliko hladnejše jedro od ostalih plinskih velikanov in oddaja zelo malo toplote v vesolje.[87]
Uran ima 27 znanih satelitov, največji so Titanija, Oberon, Umbriel, Ariel in Miranda.

Neptun[uredi | uredi kodo]

Neptun (30 AU) je malo manjši od Urana, je pa masivnejši (17 Zemelj) in zato gostejši. Oddaja več notranje toplote, vendar manj od Jupitra in Saturna.[88]
Neptun ima 14 znanih satelitov. Največji, Triton, je geološko aktiven, z gejzirji tekočega dušika.[89] Triton je edini večji satelit z vzvratno tirnico. Poleg Neptuna je v njegovi orbiti več planetoidov, imenovanih Neptunovi trojanci, ki so z njim v 1:1 resonanci. Ker je na pogled modre barve, je poimenovan po rimskem bogu morij in oceanov Neptunu.

Kentavri[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kentaver (planetoid).

Kentavri so telesa, podobna ledenim kometom, katerih tirnica ima veliko polos daljšo od Jupitrove (5,5 AU) in krajšo od Neptunove (30 AU). Največji znan Kentaver, 10199 Chariklo, ima premer približno 250 km.[90] Prvi odkriti Kentaver, 2060 Hiron, je bil klasificiran kot komet (95P), ker je takrat razvil komo, kot jih razvijejo kometi, ko se približujejo Soncu.[91]

Kometi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Komet.

Kometi so mala telesa Osončja,[a] običajno široki le nekaj kilometrov, sestavljeni pa so pretežno iz ledu. Imajo visoko eliptično tirnico in imajo običajno prisončje (perihelij) znotraj tirnic notranjih planetov, odsončje (afelij) pa daleč za Plutonom. Ko komet vstopi v notranje Osončje, bližina Sonca povzroči, da njegova ledena površina sublimira in ionizira, kar ustvari komo: dolg rep plinov in prahu, pogosto viden s prostim očesom.

Kometi s kratko obhodno dobo imajo tirnice z obhodno dobo krajšo kot 200 let, tisti z dolgo obhodno dobo pa več tisoč let. Kratkoperiodični kometi naj bi izhajali iz Kuiperjevega pasu, medtem ko naj bi dolgoperiodični, kot je Hale–Bopp, izvirali iz Oortovega oblaka. Veliko skupin kometov, kot so Kreutzovi blizusončevi kometi, izvira iz enega samega kometa.[92] Nekateri kometi s hiperbolično tirnico lahko izvirajo zunaj Osončja, določanje njihove točne tirnice pa je težavno.[93] Stare komete, ki so zaradi Sončeve toplote že izgubili svoje hlapljive snovi, astronomi pogosto uvrščajo med asteroide.[94]

Čezneptunska regija[uredi | uredi kodo]

Območje za Neptunom ali »Čezneptunska regija« je še vedno precej neraziskano. Sestavljeno je iz majhnih teles (največja imajo le petino Zemljinega premera in maso, ki je veliko manjša od Lunine), zgrajenih iz skal in ledu. To regijo včasih imenujejo tudi »zunanje Osončje«, čeprav drugi uporabljajo ta izraz za regijo za asteroidnim pasom.

Kuiperjev pas[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kuiperjev pas.
V letu 2007 znana telesa v Kuiperjevem pasu, s štirimi zunanjimi planeti

Kuiperjev pas je obroč razbitih delcev, ki so podobni tistim v asteroidnem pasu, vendar so v glavnem zgrajeni iz ledu.[95] Razteza se med 30 in 50 AU od Sonca. Čeprav je ocenjeno, da vsebuje nekje od ducat do nekaj tisoč pritlikavih planetov, je v glavnem sestavljen iz malih teles Osončja. Pri več večjih telesih Kuiperjevega pasu, kot so Kvaoar, Varuna in Ork, se bo morda po nadaljnjih raziskavah izkazalo, da so pritlikavi planeti. Ocenjujo, da je v Kuiperjevem pasu več kot 100.000 teles s premerom večjim od 50 km, skupna masa Kuiperjevega pasu pa je le desetina ali celo samo stotina Zemljine.[26] Veliko teles Kuiperjevega pasu ima več satelitov[96] in večina jih ima tirnico, ki jih vodi izven ravnine ekliptike.[97]

Kuiperjev pas lahko na grobo razdelimo v »klasični« pas in resonance.[95] Resonance so orbite, povezane z Neptunovo (t.j dvakrat na vsake tri Neptunove orbite, ali enkrat na vsaki dve). Prva resonanca se začne znotraj orbite samega Neptuna. Klasični pas je sestavljen iz teles, ki nimajo resonance z Neptunom, okvirno se raztezajo 39,4 AU do 47,7 AU.[98] Telesa klasičnega Kuiperjevega pasu so klasificirana kot kubevani, ki so poimenovani po prvem odkritem telesu, (15760) 1992 QB1.

Pluton in Haron[uredi | uredi kodo]

Umetniška primerjava: Erida, Pluton, Makemake, Haumea, Sedna, Ork, Kvaoar, Varuna in Zemlja.

Pritlikavi planet Pluton (povprečno 39 AU) je največji znani planet v Kuiperjevem pasu. Za Pluton so ob odkritju leta 1930 menili, da je deveti planet, kar pa se je spremenilo leta 2006 ob sprejetju uradne definicije planeta. Pluton ima eliptično orbito, ki je glede na ravnino ekliptike nagnjena za 17 stopinj, in je oddaljen od Sonca od 29,7 AU v periheliju do 49,5 AU ob apoheliju.

Haron, Plutonovo največjo luno, včasih skupaj s Plutonom opisujejo kot del dvojnega planetnega sistema, saj obe telesi krožita krožita okrog njunega skupnega težišča (t.j. izgleda, kot da »krožita drug okoli drugega«). Za Haronom krožijo štirje poznani manjši sateliti, Stiks, Nikta, Kerber in Hidra.

Pluton ima z Neptunom resonanco 3:2, kar pomeni, da Pluton zaokroži okoli Sonca vsake 3 Neptunove orbite. Objekti Kuiperjevjevega pasu, katerih orbite se ujemajo s to resonanco, se imenujejo plutini.[99]

Makemake in Haumea[uredi | uredi kodo]

Makemake (povprečno 45,79 AU), ki je manjši od Plutona, je največji znan objekt v klasičnem Kuiperjevem pasu (t.j, ni v potrjeni resonanci z Neptunom). Makemake je za Plutonom najsvetlejši objekt v Kuiperjevem pasu. Svoje ime in opredelitev za pritlikavi planet je dobil leta 2008.[7] Ima bolj nagnjeno tirnico od Plutonove, t.j. 29°.[100]

Haumea (povprečno 43,13 AU) je v podobni tirnici kot je Makemake, s to razliko, da je ujet v resonanci 7:12 z Neptunom.[101] Je približno iste velikosti kot Makemake in ima dva naravna satelita. Hitra, 3,9-urna rotacija mu daje ploščato in podolgovato obliko. Svoje ime in opredelitev za pritlikavi planet je dobil leta 2008.[102]

Razpršeni disk[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Razpršeni disk.

Razpršeni disk, ki se prekriva s Kuiperjevim pasom in širi daleč navzven, je verjetno izvor kometov s kratkotrajno obhodno dobo. Nekatere teorije pravijo, da je nastal zaradi razpršitve Kuiperjevega pasu, ki je nastala zaradi težnostnih vplivov zunanjih planetov (predvsem Neptuna). Večina teles razpršenega diska ima perihelij znotraj Kuiperjevega pasu, toda afelij daleč izven njega (nekateri imajo afelij oddaljen več kot 150 AU od Sonca). Tirnice teles razpršenega diska imajo večji naklon na ekliptiko in so pogosto nanjo tudi pravokotne. Nekateri astronomi imajo razpršeni disk le za regijo Kuiperjevega pasu in telesa razpršenega diska opisujejo kot »razpršena telesa Kuiperjevega pasu«.[103] Nekateri astronomi klasificirajo kentavre kot notranja-razpršena telesa Kuiperjevega pasu skupaj z zunaj-razpršenimi telesi razpršenga diska.[104]

Erida[uredi | uredi kodo]

Erida (povprečno 68 AU) je največje znano telo razpršenega diska. Kaj sestavlja planet, je še stvar razprave, saj je njegova masa za 25 % večja od Plutona,[105] imata pa enak premer. Je najmasivnejši znani pritlikavi planet. Znan ima en satelit, Disnomijo. Podobno kot pri Plutonu je tirnica Eride močno eliptična, s perihelijem 38,2 AU (približna oddaljenost Plutona od Sonca) in afelijem 97,6 AU.

Najbolj oddaljene regije[uredi | uredi kodo]

Točka, kjer se konča Osončje in se začne medzvezdni prostor, ni točno določena, ker zunanje meje oblikujeta dve ločeni sili: Sončev veter in njegova gravitacija. Zunanja meja vpliva sončevega vetra je približno enaka štirikratni oddaljenosti Plutona od Sonca; za to heliopavzo velja, da je začetek medzvezdne snovi.[49] Sončeva Hillova krogla, kjer ima Sonce gravitacijski vpliv na druga telesa, naj bi segala tisočkrat dlje.[106]

Heliopavza[uredi | uredi kodo]

IBEXov Energetic neutral atoms zemljevid heliosheath in heliopavze. Zasluge: NASA/Goddard Space Flight Center Scientific Visualization Studio.

Heliosfera je razdeljena v dve ločeni regiji. Sončev veter potuje približno 400 km/s, dokler ne trči z medzvezdnim vetrom (tok plazme v medzvezdni snovi). Do trka pride v področju terminacijskega šoka (področje, kjer se hitrost sončevega vetra upočasni z nadzvočnih na počasnejše hitrosti),[107], ki je približno 80–100 AU od Sonca v smeri toka in približno 200 AU od Sonca proti toku.[107] Tukaj se veter bistveno upočasni in postane turbulenten,[107] formira veliko ovalno strukturo poznano kot ovojnica heliosfere. Zunanja meja heliosfere, heliopavza, je točka kjer se sončev veter konča in se prične medzvezdni prostor.[49] Plovili Voyager 1 in Voyager 2 sta zaznali, da sta prečkali terminacijski šok in vstopili v ovojnico heliosfere, 94 in 84 AU od Sonca.[108][109] Voyager 1 je poročal tudi, da je dosegel helipavzo.[110]

Na obliko in zgradbo zunanjega roba heliosfere najverjetneje vpliva hidrodinamika interakcij z medzvezdno snovjo.[107] Za heliopavzo, pri približno 230 AU, se nahaja udarni val (bow shock)[111] (ker se Sonce giblje glede na medzvezdno snov s hitrostjo, ki je večja od hitrosti zvoka v medzvezdni snovi, ustvari v medzvezdni snovi udarni val).

Ločena telesa[uredi | uredi kodo]

90377 Sedna (povprečno 520 AU) je veliko rdeče telo z izredno raztegnjeno eliptično tirnico, ki ga vodi od približno 76 AU v periheliju do 940 AU v aheliju in za obhod potrebuje 11.400 let. Mike Brown, ki je leta 2003 ta objekt odkril, je komentiral, da ne more biti del razpršenega diska ali Kuiperjevega pasu, ker je v periheliju preveč oddaljen, da bi nanj lahko vplival Neptun. Skupaj z drugimi astronomi meni, da je Sedna prva izmed popolnoma nove populacije teles, poimenovane »oddaljena ločena telesa« (distant detached objects - DDOs), ki naj bi vključevala tudi telo 2000 CR105 s perihelijem 45 AU, ahelijem 415 AU in orbitalno periodo 3.420 let.[112] Brown imenuje to populacijo »notranji Oortov oblak« (inner Oort cloud), saj se je verjetno formirala s podobnimi procesi, čeprav je veliko bližje Soncu.[113] Sedna je verjetno pritlikavi planet, čeprav njegova oblika še ni definirana. Drugo nedvoumno ločeno telo, s perihelijem, ki je oddaljen od Sedne za približno 81 AU, je 2012 VP113, ki so ga odkrili leta 2012. Njegov ahelij je pri 400–500 AU.[114][115]

Oortov oblak[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Oortov oblak.
Umetniška upodobitev Oortovega oblaka, Hillovega oblaka in Kuiperjevega pasu (manjša slika)

Oortov oblak je hipotetičen okrogel oblak, ki vsebuje na milijone ledenih teles, ki so verjetno izvor vseh kometov z dolgotrajno obhodno dobo in naj bi obdajal Osončje pri približno 50.000 AU (približno 1 svetlobno leto) ter segal do 100.000 AU (1,87 sv.l.). Oortov oblak naj bi bil sestavljen iz kometov, ki so bili izvrženi iz Osončja zaradi gravitacijskega učinka zunanjih planetov. Telesa Oortovega oblaka se premikajo zelo počasi in se lahko preusmerijo iz svojega tira zaradi redkih dogodkov, kot so trki in drugi zunanji vplivi. Ti lahko komete preusmerijo proti notranjosti Osončja ali pa v medzvezdni prostor.[116][117]

Meje[uredi | uredi kodo]

Večina Osončja je še neraziskanega. Ocenjen obseg Sončevega gravitacijskega polja, kjer prevlada gravitacijske sile okoliških zvezd je približno 2 svetlobni leti (125.000 AU). Ocena polmera Oortovega oblaka je 50.000 AU.[118] Kljub odkritjem, kot je Sedna, je območje med Kuiperjevim pasom in Oortovim oblakom s polmerom na desettisoče AU še vedno slabo kartirano. Poleg tega so v teku tudi raziskave regije med Merkurjem in Soncem.[119]

Novembra 2012 je NASA objavila, da se je sonda Voyager 1 približala območju prehoda v zunanje meje Osončja; njegovi instrumenti so zaznali močno povečanje magnetnega polja. Ker pa hkrati niso zaznali tudi spremembe smeri magnetnega polja, so Nasini znanstveniki to intpretirali tako, da Voyager 1 še ni zapustil Osončja.[120]

Lega Osončja v galaksiji[uredi | uredi kodo]

{{{float_caption}}}
Lega Osončja v Rimski cesti
Lega Osončja v Rimski cesti

Osončje se nahaja v Rimski cesti. To je spiralna galaksija s prečko s premerom okrog 100.000 svetlobnih let, ki vsebuje približno 200 milijard zvezd.[121] Sonce se nahaja na robu enega od zunanjih krakov Rimske ceste, znanega kot Orionov krak.[122] Od središča galaksije je oddaljeno med 25.000 in 28.000 svetlobnih let[123] ter potuje okrog njega s hitrostjo približno 220 kilometrov na sekundo, tako da en obhod traja 225–250 milijonov let. To dobo imenujemo galaktično leto Osončja.[124]

Lega Osončja v galaksiji vpliva na evolucijo življenja na Zemlji. Njegova orbita je skoraj okrogla in orbite okoli Sonca imajo približno enako hitrost kot jo imajo spiralni kraki. Zato Sonce le redko prečka krake. Ker je v spiralnih krakih veliko večja koncentracija supernov, gravitacijskih nestabilnosti in radiacije, ki lahko motijo Osončje, je to dalo Zemlji na voljo dolgo obdobje stabilnosti za razvoj življenja.[125] Prav tako Osončje leži dovolj daleč stran od galaktičnega centra, v katerem se nahaja množica zvezd. Bližje centra bi lahko gravitacijski vlek bližnjih zvezd vrgel iz tira telesa v Oortovem oblaku in poslal komete v notranje Osončje, kar bi lahko povzročilo trke s potencialno katastrofičnimi posledicami za življenje na Zemlji. Radiacija galaktičnega centra lahko prav tako moti razvoj kompleksnega življenja.[125] Kljub današnji legi Osončja so nekateri znanstveniki postavili hipotezo, da so imele nedavne supernove negativen vpliv na življenje v zadnjih 35.000 letih.[126]

Diagram lege Zemlje v vidnem vesolju. (Kliknite tukaj za alternativno sliko.)
Diagram lege Zemlje v vidnem vesolju. (Kliknite tukaj za alternativno sliko.)

Slikovni pregled[uredi | uredi kodo]

To poglavje vsebuje vzorec teles v Osončju, izbran glede na velikost in kvaliteto fotografij in urejeno glede na volumen. Nekatera večja telesa (na primer Pluton) so izpuščena, ker ni na voljo dovolj kvalitetnih slik.

Osončje
TheSun.png
Jupiter by Cassini-Huygens.jpg
Saturn during Equinox.jpg
Uranus2.jpg
Neptune.jpg
The Earth seen from Apollo 17.jpg
Venus-real.jpg
Sonce
(zvezda)
Jupiter
(planet)
Saturn
(planet)
Uran
(planet)
Neptun
(planet)
Zemlja
(planet)
Venera
(planet)
Mars Hubble.jpg
Ganymede g1 true 2.jpg
Two Halves of Titan.png
Mercury in color - Prockter07-edit1.jpg
Callisto.jpg
Io highest resolution true color.jpg
FullMoon2010.jpg
Mars
(planet)
Ganimed
(Jupitrov satelit)
Titan
(Saturnov satelit)
Merkur
(planet)
Kalisto
(Jupitrov satelit)
Io
(Jupitrov satelit)
Luna
(Zemljin satelit)
Europa-moon.jpg
Triton Voyager 2.jpg
Titania (moon) color cropped.jpg
PIA07763 Rhea full globe5.jpg
Voyager 2 picture of Oberon.jpg
Iapetus as seen by the Cassini probe - 20071008.jpg
PIA00040 Umbrielx2.47.jpg
Evropa
(Jupitrov satelit)
Triton
(Neptunov satelit)
Titanija
(Uranov satelit)
Rea
(Saturnov satelit)
Oberon
(Uranov satelit)
Japet
(Saturnov satelit)
Umbriel
(Uranov satelit)
Ariel-NASA.jpg
Dione (Mond) (30823363).jpg
Inset-sat tethys-large.jpg
Ceres optimized.jpg
Vesta full mosaic.jpg
Enceladus from Voyager.jpg
Miranda.jpg
Ariel
(Uranov satelit)
Diona
(Saturnov satelit)
Tetija
(Saturnov satelit)
Cerera
(pritlikavi planet)
Vesta
(asteroid)
Enkelad
(Saturnov satelit)
Miranda
(Uranov satelit)
Proteus Voyager 2 croped.jpg
Mimas moon.jpg
Hyperion in natural colours.jpg
Phoebe cassini.jpg
PIA12714 Janus crop.jpg
PIA09813 Epimetheus S. polar region.jpg
Prometheus 12-26-09a.jpg
Proteus
(Neptunov satelit)
Mimas
(Saturnov satelit)
Hiperion
(Saturnov satelit)
Fojba
(Saturnov satelit)
Jan
(Saturnov satelit)
Epimetej
(Saturnov satelit)
Prometej
(Saturnov satelit)
To polje: prikaži · pogovor · uredi · zgodovina

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Glede na IAU definicije, so telesa v tirnici okoli Sonca razvrščena v tri kategorije: planeti, pritlikavi planeti in mala telesa Osončja. Planet je katerokoli telo v tirnici okoli Sonca, ki ima dovolj veliko maso, da se sam oblikuje v okroglo obliko in da počisti drobir v območju svoje tirnice. S to definicijo ima Osončje osem znanih planetov: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Pluton tej definiciji ne ustreza, ker okoli svoje tirnice ni očistil telesa Kuiperjevega pasu.[6] Pritlikavi planet je nebesno telo, ki kroži okoli Sonca in ima zadostno maso, da zaradi lastne gravitacije prevzame okroglo obliko, in nima izpraznjene okolice svoje tirnice in ni naravni satelit.[6] IAU je prepoznala pet pritlikavih planetov: Ceres, Pluton, Haumea, Makemake in Erida.[7] Druga splošno sprejeta telesa tipa pritlikavi planet vključujejo 2007 OR10, Sedna, Ork in Kvaoar.[8] Pritlikavi planeti, ki imajo tirnico dlje od planeta Neptun, se imenujejo »plutoidi«, čeprav ta izraz ni široko razširjen.[9] Preostala telesa v tirnici okoli Sonca so mala telesa Osončja.[6]
  2. ^ 2,0 2,1 Maso Osončja, ki izključuje Sonce, Jupiter in Saturn, se lahko določi s seštevanjem vseh izračunanih mas največjih teles in z uporabo približnih izračunov mas Oortovega oblaka (ocenjeno na približno 3 Zemljine mase),[25] Kuiperjevega pasu (ocenjeno na 0,1 Zemljine mase)[26] in asteroidnega pasu (ocenjeno na 0,0005 Zemljine mase)[27] na skupno, zaokroženo navzgor, ~37 Zemljine mase ali 8,1 % mase, ki kroži okoli Sonca. Z odšteto skupno maso Urana in Neptuna(~31 Zemljine mase), ostalih ~6 Zemljinih mas materiala sestavlja skupaj 1,3 %.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mike Brown (August 23, 2011). "Free the dwarf planets!". "Mike Brown's Planets (self-published)". 
  2. ^ Sheppard, Scott S. "The Giant Planet Satellite and Moon Page". Departament of Terrestrial Magnetism at Carniege Institution for science. Pridobljeno dne 2013-07-23. 
  3. ^ Wm. Robert Johnston (2013-12-06). "Asteroids with Satellites". Johnston's Archive. Pridobljeno dne 2013-12-12. 
  4. ^ 4,0 4,1 "How Many Solar System Bodies". NASA/JPL Solar System Dynamics. Pridobljeno dne 2013-12-12. 
  5. ^ Mumma, M. J.; Disanti, M. A.; Dello Russo, N.; Magee-Sauer, K.; Gibb, E.; Novak, R. (2003). "Remote infrared observations of parent volatiles in comets: A window on the early solar system". Advances in Space Research 31 (12): 2563. doi:10.1016/S0273-1177(03)00578-7.  uredi
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 "The Final IAU Resolution on the definition of "planet" ready for voting". IAU. 2006-08-24. Pridobljeno dne 2007-03-02. 
  7. ^ 7,0 7,1 "Dwarf Planets and their Systems". Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN). U.S. Geological Survey. 2008-11-07. Pridobljeno dne 2008-07-13. 
  8. ^ Ron Ekers. "IAU Planet Definition Committee". International Astronomical Union. Pridobljeno dne 2008-10-13. 
  9. ^ "Plutoid chosen as name for Solar System objects like Pluto". International Astronomical Union. June 11, 2008, Paris. Pridobljeno dne 2008-06-11. 
  10. ^ WC Rufus (1923). "The astronomical system of Copernicus". Popular Astronomy 31: 510. Bibcode:1923PA.....31..510R. 
  11. ^ Weinert, Friedel (2009). Copernicus, Darwin, & Freud: revolutions in the history and philosophy of science. Wiley-Blackwell. str. 21. ISBN 978-1-4051-8183-9. 
  12. ^ Eric W. Weisstein (2006). "Galileo Galilei (1564–1642)". Wolfram Research. Pridobljeno dne 2010-10-27. 
  13. ^ "Discoverer of Titan: Christiaan Huygens". ESA Space Science. 2005. Pridobljeno dne 2010-10-27. 
  14. ^ "Giovanni Domenico Cassini (June 8, 1625–September 14, 1712)". SEDS.org. Pridobljeno dne 2014-14-08. 
  15. ^ "Comet Halley". University of Tennessee. Pridobljeno dne 2006-12-27. 
  16. ^ "Etymonline: Solar System". Pridobljeno dne 2008-01-24. 
  17. ^ "Herschel, Sir William (1738–1822)". enotes.com. Pridobljeno dne 2006-11-08. 
  18. ^ "Discovery of Ceres: 2nd Centenary, January 1, 1801–January 1, 2001". astropa.unipa.it. 2000. Pridobljeno dne 2006-11-08. 
  19. ^ 19,0 19,1 J. J. O'Connor and E. F. Robertson (1996). "Mathematical discovery of planets". St. Andrews University. Pridobljeno dne 2006-11-08. 
  20. ^ "Spectroscopy and the Birth of Astrophysics". Center for History of Physics, a Division of the American Institute of Physics. Pridobljeno dne 2008-04-30. 
  21. ^ Jane X. Luu and David C. Jewitt (2002). "KUIPER BELT OBJECTS: Relics from the Accretion Disk of the Sun". MIT, University of Hawaii. Pridobljeno dne 2006-11-09. 
  22. ^ Minor Planet Center. "List of Trans-Neptunian Objects". Pridobljeno dne 2010-10-27. 
  23. ^ "Eris (2003 UB313)". Solstation.com. 2006. Pridobljeno dne 2010-10-27. 
  24. ^ M Woolfson (2000). "The origin and evolution of the solar system". Astronomy & Geophysics 41 (1): 1.12. doi:10.1046/j.1468-4004.2000.00012.x. 
  25. ^ Alessandro Morbidelli (2005). "Origin and dynamical evolution of comets and their reservoirs". arXiv:astro-ph/0512256 [astro-ph]. 
  26. ^ 26,0 26,1 Audrey Delsanti and David Jewitt (2006). "The Solar System Beyond The Planets" (PDF). Institute for Astronomy, University of Hawaii. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne January 29, 2007. Pridobljeno dne 2007-01-03. 
  27. ^ 27,0 27,1 Krasinsky, G. A.; Pitjeva, E. V.; Vasilyev, M. V.; Yagudina, E. I. (July 2002). "Hidden Mass in the Asteroid Belt". Icarus 158 (1): 98–105. Bibcode:2002Icar..158...98K. doi:10.1006/icar.2002.6837. 
  28. ^ Levison, H. F.; Morbidelli, A. (2003-11-27). "The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration". Nature 426 (6965): 419–421. doi:10.1038/nature02120. PMID 14647375. Pridobljeno dne 2012-05-26. 
  29. ^ Harold F. Levison, Martin J Duncan (1997). "From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets". Icarus 127 (1): 13–32. Bibcode:1997Icar..127...13L. doi:10.1006/icar.1996.5637. 
  30. ^ Grossman, Lisa (13 August 2009). "Planet found orbiting its star backwards for first time". NewScientist. Pridobljeno dne 10 October 2009. 
  31. ^ "Voyager - The Interstellar Mission". NASA/JPL. Pridobljeno dne 8.1.2014. 
  32. ^ Lago, B.; Cazenave, A. (1983). "Evolution of cometary perihelion distances in oort cloud: Another statistical approach". Icarus 53 (1): 68–83. doi:10.1016/0019-1035(83)90021-0. 
  33. ^ Datum bazira na analizi izotopov najstarejšega minerala v najdenem meteoritu. Na podlagi tega sklepajo, da je to datum nastanka prvega trdnega materiala sesedajoče se nebule.
    A. Bouvier and M. Wadhwa. "The age of the solar system redefined by the oldest Pb-Pb age of a meteoritic inclusion." Nature Geoscience, in press, 2010. DOI: 10.1038/NGEO941
  34. ^ 34,0 34,1 34,2 "Lecture 13: The Nebular Theory of the origin of the Solar System". University of Arizona. Pridobljeno dne 2006-12-27. 
  35. ^ Irvine, W. M. (1983). "The chemical composition of the pre-solar nebula". Cometary exploration; Proceedings of the International Conference 1. str. 3. Bibcode:1983coex....1....3I. 
  36. ^ Greaves, Jane S. (2005-01-07). "Disks Around Stars and the Growth of Planetary Systems". Science 307 (5706): 68–71. Bibcode:2005Sci...307...68G. doi:10.1126/science.1101979. PMID 15637266. 
  37. ^ "Present Understanding of the Origin of Planetary Systems". National Academy of Sciences. 2000-04-05. Pridobljeno dne 2007-01-19. 
  38. ^ Boss, A. P.; Durisen, R. H. (2005). "Chondrule-forming Shock Fronts in the Solar Nebula: A Possible Unified Scenario for Planet and Chondrite Formation". The Astrophysical Journal 621 (2): L137. Bibcode:2005ApJ...621L.137B. doi:10.1086/429160. 
  39. ^ Sukyoung Yi; Pierre Demarque; Yong-Cheol Kim; Young-Wook Lee; Chang H. Ree; Thibault Lejeune; Sydney Barnes (2001). "Toward Better Age Estimates for Stellar Populations: The Y^{2} Isochrones for Solar Mixture". Astrophysical Journal Supplement 136: 417. arXiv:astro-ph/0104292. Bibcode:2001ApJS..136..417Y. doi:10.1086/321795. 
  40. ^ A. Chrysostomou, P. W. Lucas (2005). "The Formation of Stars". Contemporary Physics 46 (1): 29. Bibcode:2005ConPh..46...29C. doi:10.1080/0010751042000275277. 
  41. ^ K. P. Schroder, Robert Cannon Smith (2008). "Distant future of the Sun and Earth revisited". Monthly Notices of the Royal Astronomical Society 386 (1): 155–163. Bibcode:2008MNRAS.386..155S. doi:10.1111/j.1365-2966.2008.13022.x. 
  42. ^ Pogge, Richard W. (1997). "The Once & Future Sun" (lecture notes). New Vistas in Astronomy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne May 27, 2005. Pridobljeno dne 2005-12-07. 
  43. ^ "Sun: Facts & Figures". NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-01-02. Pridobljeno dne 2009-05-14. 
  44. ^ Zirker, Jack B. (2002). Journey from the Center of the Sun. Princeton University Press. str. 120–127. ISBN 978-0-691-05781-1. 
  45. ^ "Why is visible light visible, but not other parts of the spectrum?". The Straight Dome. 2003. Pridobljeno dne 2009-05-14. 
  46. ^ 46,0 46,1 Than, Ker (January 30, 2006). "Astronomers Had it Wrong: Most Stars are Single". SPACE.com. Pridobljeno dne 2007-08-01. 
  47. ^ Smart, R. L.; Carollo, D.; Lattanzi, M. G.; McLean, B.; Spagna, A. (2001). "The Second Guide Star Catalogue and Cool Stars". V: Hugh R. A. Jones and Iain A. Steele. Ultracool Dwarfs: New Spectral Types L and T. Springer. str. 119. Bibcode:2001udns.conf..119S. 
  48. ^ "Solar Physics: The Solar Wind". Marshall Space Flight Center. 2006-07-16. Pridobljeno dne 2006-10-03. 
  49. ^ 49,0 49,1 49,2 "Voyager Enters Solar System's Final Frontier". NASA. Pridobljeno dne 2007-04-02. 
  50. ^ Phillips, Tony (2001-02-15). "The Sun Does a Flip". Science@NASA. Pridobljeno dne 2007-02-04. 
  51. ^ A Star with two North Poles, April 22, 2003, Science @ NASA
  52. ^ Riley, Pete (2002). "Modeling the heliospheric current sheet: Solar cycle variations". Journal of Geophysical Research 107. Bibcode:2002JGRA.107g.SSH8R. doi:10.1029/2001JA000299. 
  53. ^ "Solar Wind blows some of Earth's atmosphere into space". Science@NASA Headline News. 1998-12-08. 
  54. ^ Lundin, Richard (2001-03-09). "Erosion by the Solar Wind". Science 291 (5510): 1909. doi:10.1126/science.1059763. PMID 11245195. 
  55. ^ Štern, J.; Guna, J.; Bešter (2009). "Nastanek in vpliv Sončevih aktivnosti". Zbornik A 18. mednarodne elektrotehniške in računalniške konference ERK 2009 107. 
  56. ^ Langner, U. W.; M. S. Potgieter (2005). "Effects of the position of the solar wind termination shock and the heliopause on the heliospheric modulation of cosmic rays". Advances in Space Research 35 (12): 2084–2090. Bibcode:2005AdSpR..35.2084L. doi:10.1016/j.asr.2004.12.005. 
  57. ^ "Long-term Evolution of the Zodiacal Cloud". 1998. Pridobljeno dne 2007-02-03. 
  58. ^ "ESA scientist discovers a way to shortlist stars that might have planets". ESA Science and Technology. 2003. Pridobljeno dne 2007-02-03. 
  59. ^ Landgraf, M.; Liou, J.-C.; Zook, H. A.; Grün, E. (May 2002). "Origins of Solar System Dust beyond Jupiter". The Astronomical Journal 123 (5): 2857–2861. Bibcode:2002AJ....123.2857L. doi:10.1086/339704. Pridobljeno dne 2007-02-09. 
  60. ^ "Inner Solar System". NASA Science (Planets). Pridobljeno dne 2009-05-09. 
  61. ^ Schenk P., Melosh H. J. (1994), Lobate Thrust Scarps and the Thickness of Mercury's Lithosphere, Abstracts of the 25th Lunar and Planetary Science Conference, 1994LPI....25.1203S
  62. ^ "Merkur". Arhivske spletne strani študentov, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko. 2008. Pridobljeno dne 2014-01-10. 
  63. ^ Bill Arnett (2006). "Mercury". The Nine Planets. Pridobljeno dne 2006-09-14. 
  64. ^ Benz, W., Slattery, W. L., Cameron, A. G. W. (1988), Collisional stripping of Mercury's mantle, Icarus, v. 74, p. 516–528.
  65. ^ Cameron, A. G. W. (1985), The partial volatilization of Mercury, Icarus, v. 64, p. 285–294.
  66. ^ Mark Alan Bullock (1997). The Stability of Climate on Venus (PDF). Southwest Research Institute. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  67. ^ Paul Rincon (1999). "Climate Change as a Regulator of Tectonics on Venus" (PDF). Johnson Space Center Houston, TX, Institute of Meteoritics, University of New Mexico, Albuquerque, NM. Pridobljeno dne 2006-11-19. 
  68. ^ "What are the characteristics of the Solar System that lead to the origins of life?". NASA Science (Big Questions). Pridobljeno dne 2011-08-30. 
  69. ^ Anne E. Egger, M.A./M.S. "Earth's Atmosphere: Composition and Structure". VisionLearning.com. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  70. ^ David C. Gatling, Conway Leovy (2007). "Mars Atmosphere: History and Surface Interactions". V: Lucy-Ann McFadden et al. Encyclopaedia of the Solar System. str. 301–314. 
  71. ^ David Noever (2004). "Modern Martian Marvels: Volcanoes?". NASA Astrobiology Magazine. Pridobljeno dne 2006-07-23. 
  72. ^ "Mars: A Kid's Eye View". NASA. Pridobljeno dne 2009-05-14. 
  73. ^ Scott S. Sheppard, David Jewitt, and Jan Kleyna (2004). "A Survey for Outer Satellites of Mars: Limits to Completeness". Astronomical Journal. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  74. ^ "Are Kuiper Belt Objects asteroids? Are large Kuiper Belt Objects planets?". Cornell University. Pridobljeno dne 2009-03-01. 
  75. ^ Petit, J.-M.; Morbidelli, A.; Chambers, J. (2001). "The Primordial Excitation and Clearing of the Asteroid Belt" (PDF). Icarus 153 (2): 338–347. Bibcode:2001Icar..153..338P. doi:10.1006/icar.2001.6702. Pridobljeno dne 2007-03-22. 
  76. ^ "IAU Planet Definition Committee". International Astronomical Union. 2006. Pridobljeno dne 2009-03-01. 
  77. ^ "New study reveals twice as many asteroids as previously believed". ESA. 2002. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  78. ^ "On the Definition of the Term Meteoroid". Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society 36 (3): 281–284. September 1995. Bibcode:1995QJRAS..36..281B. 
  79. ^ "History and Discovery of Asteroids" (DOC). NASA. Pridobljeno dne 2006-08-29. 
  80. ^ Phil Berardelli (2006). "Main-Belt Comets May Have Been Source Of Earths Water". SpaceDaily. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  81. ^ Barucci, M. A.; Kruikshank, D.P.; Mottola S.; Lazzarin M. (2002). "Physical Properties of Trojan and Centaur Asteroids". Asteroids III. Tucson, Arizona: University of Arizona Press. str. 273–87. 
  82. ^ W. F. Bottke Jr., A. Cellino, P. Paolicchi, and R. P. Binzel, ur. (January 2002). "Origin and Evolution of Near-Earth Objects" (PDF). Asteroids III (University of Arizona Press): 409–422. Bibcode:2002aste.conf..409M. 
  83. ^ Jack J. Lissauer, David J. Stevenson (2006). "Formation of Giant Planets" (PDF). NASA Ames Research Center; California Institute of Technology. Pridobljeno dne 2006-01-16. 
  84. ^ Pappalardo, R T (1999). "Geology of the Icy Galilean Satellites: A Framework for Compositional Studies". Brown University. Pridobljeno dne 2006-01-16. 
  85. ^ "Density of Saturn". Fraser Cain. universetoday.com. Pridobljeno dne 2013-08-09. 
  86. ^ Kargel, J. S. (1994). "Cryovolcanism on the icy satellites". Earth, Moon, and Planets 67: 101–113. Bibcode:1995EM&P...67..101K. doi:10.1007/BF00613296. 
  87. ^ "10 Mysteries of the Solar System". Astronomy Now 19: 65. 2005. Bibcode:2005AsNow..19h..65H. 
  88. ^ Podolak, M.; Reynolds, R. T.; Young, R. (1990). "Post Voyager comparisons of the interiors of Uranus and Neptune". Geophysical Research Letters 17 (10): 1737. Bibcode:1990GeoRL..17.1737P. doi:10.1029/GL017i010p01737. 
  89. ^ Duxbury, N. S., Brown, R. H. (1995). "The Plausibility of Boiling Geysers on Triton". Beacon eSpace. Pridobljeno dne 2006-01-16. 
  90. ^ John Stansberry, Will Grundy, Mike Brown, Dale Cruikshank, John Spencer, David Trilling, Jean-Luc Margot (2007). "Physical Properties of Kuiper Belt and Centaur Objects: Constraints from Spitzer Space Telescope". The Solar System Beyond Neptune. str. 161. arXiv:astro-ph/0702538. Bibcode:2008ssbn.book..161S. 
  91. ^ Patrick Vanouplines (1995). "Chiron biography". Vrije Universitiet Brussel. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  92. ^ Sekanina, Zdeněk (2001). "Kreutz sungrazers: the ultimate case of cometary fragmentation and disintegration?". Publications of the Astronomical Institute of the Academy of Sciences of the Czech Republic 89: 78–93. Bibcode:2001PAICz..89...78S. 
  93. ^ Królikowska, M. (2001). "A study of the original orbits of hyperbolic comets". Astronomy & Astrophysics 376 (1): 316–324. Bibcode:2001A&A...376..316K. doi:10.1051/0004-6361:20010945. 
  94. ^ Whipple, Fred L. (1992). "The activities of comets related to their aging and origin". Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy 54: 1–11. Bibcode:1992CeMDA..54....1W. doi:10.1007/BF00049540. 
  95. ^ 95,0 95,1 Stephen C. Tegler (2007). "Kuiper Belt Objects: Physical Studies". V: Lucy-Ann McFadden et al. Encyclopedia of the Solar System. str. 605–620. 
  96. ^ Brown, M. E.; Van Dam, M. A.; Bouchez, A. H.; Le Mignant, D.; Campbell, R. D.; Chin, J. C. Y.; Conrad, A.; Hartman, S. K.; Johansson, E. M.; Lafon, R. E.; Rabinowitz, D. L. Rabinowitz; Stomski, P. J., Jr.; Summers, D. M.; Trujillo, C. A.; Wizinowich, P. L. (2006). "Satellites of the Largest Kuiper Belt Objects" (PDF). The Astrophysical Journal 639 (1): L43–L46. arXiv:astro-ph/0510029. Bibcode:2006ApJ...639L..43B. doi:10.1086/501524. Pridobljeno dne 2011-10-19.  uredi
  97. ^ Chiang et al.; Jordan, A. B.; Millis, R. L.; Buie, M. W.; Wasserman, L. H.; Elliot, J. L.; Kern, S. D.; Trilling, D. E.; Meech, K. J. (2003). "Resonance Occupation in the Kuiper Belt: Case Examples of the 5:2 and Trojan Resonances". The Astronomical Journal 126 (1): 430–443. Bibcode:2003AJ....126..430C. doi:10.1086/375207. Pridobljeno dne 2009-08-15. 
  98. ^ M. W. Buie, R. L. Millis, L. H. Wasserman, J. L. Elliot, S. D. Kern, K. B. Clancy, E. I. Chiang, A. B. Jordan, K. J. Meech, R. M. Wagner, D. E. Trilling (2005). "Procedures, Resources and Selected Results of the Deep Ecliptic Survey". Earth, Moon, and Planets 92 (1): 113. arXiv:astro-ph/0309251. Bibcode:2003EM&P...92..113B. doi:10.1023/B:MOON.0000031930.13823.be. 
  99. ^ Fajans, J.; L. Frièdland (October 2001). "Autoresonant (nonstationary) excitation of pendulums, Plutinos, plasmas, and other nonlinear oscillators". American Journal of Physics 69 (10): 1096–1102. doi:10.1119/1.1389278. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  100. ^ Marc William Buie (2008-04-05). "Orbit Fit and Astrometric record for 136472". SwRI (Space Science Department). Pridobljeno dne 2012-07-15. 
  101. ^ Michael E. Brown. "The largest Kuiper belt objects" (PDF). CalTech. Pridobljeno dne 2012-07-15. 
  102. ^ "News Release – IAU0807: IAU names fifth dwarf planet Haumea". International Astronomical Union. 2008-09-17. Pridobljeno dne 2012-07-15. 
  103. ^ David Jewitt (2005). "The 1000 km Scale KBOs". University of Hawaii. Pridobljeno dne 2006-07-16. 
  104. ^ "List Of Centaurs and Scattered-Disk Objects". IAU: Minor Planet Center. Pridobljeno dne 2007-04-02. 
  105. ^ Brown, Michael E.; Schaller, Emily L. (15 June 2007). "The Mass of Dwarf Planet Eris". Science 316 (5831): 1585. Bibcode:2007Sci...316.1585B. doi:10.1126/science.1139415. PMID 17569855.  uredi
  106. ^ Littmann, Mark (2004). Planets Beyond: Discovering the Outer Solar System. Courier Dover Publications. str. 162–163. ISBN 978-0-486-43602-9. 
  107. ^ 107,0 107,1 107,2 107,3 "A 5-fluid hydrodynamic approach to model the Solar System-interstellar medium interaction" (PDF). Astronomy & Astrophysics 357: 268. 2000. Bibcode:2000A&A...357..268F.  See Figures 1 and 2.
  108. ^ Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. (September 2005). "Voyager 1 explores the termination shock region and the heliosheath beyond". Science 309 (5743): 2017–20. Bibcode:2005Sci...309.2017S. doi:10.1126/science.1117684. PMID 16179468. 
  109. ^ Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. (July 2008). "An asymmetric solar wind termination shock". Nature 454 (7200): 71–4. doi:10.1038/nature07022. PMID 18596802. 
  110. ^ Cook, Jia-Rui C.; Agle, D. C.; Brown, Dwayne (12 September 2013). "NASA Spacecraft Embarks on Historic Journey Into Interstellar Space". NASA. Pridobljeno dne 12 September 2013. 
  111. ^ P. C. Frisch (University of Chicago) (June 24, 2002). "The Sun's Heliosphere & Heliopause". Astronomy Picture of the Day. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  112. ^ David Jewitt (2004). "Sedna – 2003 VB12". University of Hawaii. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  113. ^ Mike Brown (2004). "Sedna". CalTech. Pridobljeno dne 2007-05-02. 
  114. ^ "JPL Small-Body Database Browser: (2012 VP113)". Jet Propulsion Laboratory. 2013-10-30 last obs. Pridobljeno dne 2014-03-26. 
  115. ^ "A new object at the edge of our Solar System discovered". Physorg.com. 26 March 2014. 
  116. ^ Stern SA, Weissman PR. (2001). "Rapid collisional evolution of comets during the formation of the Oort cloud.". Space Studies Department, Southwest Research Institute, Boulder, Colorado. Pridobljeno dne 2006-11-19. 
  117. ^ Bill Arnett (2006). "The Kuiper Belt and the Oort Cloud". nineplanets.org. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  118. ^ T. Encrenaz, JP. Bibring, M. Blanc, MA. Barucci, F. Roques, PH. Zarka (2004). The Solar System: Third edition. Springer. str. 1. 
  119. ^ Durda D. D.; Stern S. A.; Colwell W. B.; Parker J. W.; Levison H. F.; Hassler D. M. (2004). "A New Observational Search for Vulcanoids in SOHO/LASCO Coronagraph Images". Icarus 148: 312–315. Bibcode:2000Icar..148..312D. doi:10.1006/icar.2000.6520. 
  120. ^ Greicius, Tony (3 December 2012). "NASA Voyager 1 Encounters New Region in Deep Space". NASA. Pridobljeno dne 26 January 2013. 
  121. ^ English, J. (2000). "Exposing the Stuff Between the Stars" (Sporočilo za javnost). Hubble News Desk. Pridobljeno dne 2007-05-10. 
  122. ^ R. Drimmel, D. N. Spergel (2001). "Three Dimensional Structure of the Milky Way Disk". Astrophysical Journal 556: 181–202. arXiv:astro-ph/0101259. Bibcode:2001ApJ...556..181D. doi:10.1086/321556. 
  123. ^ Eisenhauer, F.; et al. (2003). "A Geometric Determination of the Distance to the Galactic Center". Astrophysical Journal 597 (2): L121–L124. Bibcode:2003ApJ...597L.121E. doi:10.1086/380188. 
  124. ^ Leong, Stacy (2002). "Period of the Sun's Orbit around the Galaxy (Cosmic Year)". The Physics Factbook. Pridobljeno dne 2007-04-02. 
  125. ^ 125,0 125,1 Leslie Mullen (2001). "Galactic Habitable Zones". Astrobiology Magazine. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  126. ^ "Supernova Explosion May Have Caused Mammoth Extinction". Physorg.com. 2005. Pridobljeno dne 2007-02-02. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)