Saturnovi obroči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Posnetek osvetljene strani najvažnejših Saturnovih obročev. Med obročema A in B je lepo vidna Cassinijeva ločnica.

Satúrnove obróče sestavlja skupina istosrediščnih obročev, ki v ekvatorialni ravnini obdajajo planet Saturn v obliki tankega ploščatega diska. Posamezni obroči se med seboj razlikujejo po svetlosti. Med seboj jih ločijo temnejši pasovi, ki jim pravimo ločnice oziroma vrzeli. Saturnovi obroči so med najbolj znanimi objekti v Osončju. Sestavljeni so iz ledu in delcev prahu. Dobro so vidni že z manjšim daljnogledom.

Zgradba obročev[uredi | uredi kodo]

Mozaik v naravnih barvah iz fotografskih posnetkov z ozkokotnim aparatom sonde Cassini neosvetljenih strani Saturnovih obročev D, C, B, A in F (od leve proti desni), posnetih 9. maja 2007.
Mozaik v naravnih barvah iz fotografskih posnetkov z ozkokotnim aparatom sonde Cassini neosvetljenih strani Saturnovih obročev D, C, B, A in F (od leve proti desni), posnetih 9. maja 2007.

Planetni obroč okoli Saturna je sestavljen iz večjega števila svetlejših obročev in temnejših vrzeli med njimi. Naslednja razpredelnica prikazuje zgradbo, lego in velikost obročev [1].

Ime(5) Oddaljenost od
središča Saturna (km)
Širina (km) Imenovano po Debelina
(m)
Prosojnost (1)
Obroč D 66.900 – 74.658 7758 10 -5
Obroč C 74,658 – 91.975 17.317 5 0,05 – 0,35
Colombova vrzel 77.800 - ? 100 Giuseppe Colombo
Titanov obroč 77.871 – 77.896 Saturnova luna Titan
Maxwellova vrzel 87.491 (2) 270 James Clerk Maxwell
Obroč B 91.975- 117.507 15.532 5 – 10 0,4 – 2,5
Cassinijeva ločnica 117.507 – 122.340 4833 Giovanni Cassini 0 – 0,1
Huygensov obroč 117.825 – 118.185 360 Christiaan Huygens
Obroč A 122.170 – 136.775 14.605 10 – 30 0,4 – 1,0
Enckejeva ločnica 133.410 – 133.740 270 Johann Encke 0
Keelerjeva vrzel 136.510 – 136.550 40 James Keeler
R/2004 S 1(2) 137.630 (3)  ?
R/2004 S 2(2) 138.900 (3)  ?
Obroč F 140.194 – 140.244 50 0,1 - 1
Obroč Janusa in Epimeteja(4) 149,000 - 154,000 5.000 Janus in Epimetej
Obroč G 166.000 – 173.200 7200 10 -6
Obroč Palene(4) 211.000 – 213.500 2500 Palena
Obroč E 180.000 – 480.000 300.000 10 -6

Opombe:
(1) Prosojnost (transparentnost) pove, koliki del vpadajoče svetlobe se absorbira oziroma razprši.
(2) Začasno ime.
(3) Razdalja do središča vrzeli ali obroča, ki je ožji kot 1000 km.
(4) Neuradno ime.
(5)Imena, ki jih je določila Mednarodna astronomska zveza, kjer ni drugače navedeno.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

O obročih okoli Saturna je prvi poročal Galileo Galilei že leta 1610. Imel je zelo slab daljnogled in je mislil, da vidi dve luni, po eno na vsaki strani planeta [2]. Leta 1655 je Christiaan Huygens prvi ugotovil, da Saturn obdajajo obroči.[2]. Prvi, ki je predvideval, da so obroči iz delcev prahu, je bil Giovanni Domenico Cassini. Leta 1675 je odkril temnejši pas v obroču. Ta pas danes imenujemo Cassinijeva ločnica.

Obroč D[uredi | uredi kodo]

Obroč D je Saturnu najbližji (notranji) obroč. Njegov notranji rob je samo okoli 7000 km nad atmosfero Saturna, prične se na razdalji 66.900 km od središča planeta in konča na razdalji 74.658 km od središča. V letu 1980 je Voyager 1 odkril, da je ta obroč pravzaprav sestavljen iz treh manjših obročev, ki so jih označili z D73, D72 in D68 (notranji). Obroči imajo izredno majhno svetlost. Na posnetkih so jih opazili samo po izredno dolgi osvetlitvi. Sonda Cassini je pozneje odkrila, da se je oboč D72 v 25 letih pomaknil za 200 km bliže k Saturnu. Na ostalih obročih niso opazili sprememb. Cassini je prav tako odkril, da v obroču D73 obstojajo motnje v obliki valov, ki so veliki 30 km.

Obroč C[uredi | uredi kodo]

Obroč C se prične na oddaljenosti 74.658 km, razteza pa se do 92.000 km od središča Saturna. Njegova debelina je samo okoli 5 m. Masa, ki obroč sestavlja je 1,1 · 10 18 kg. Obroč ne prepusti 5 do 10 % svetlobe, ki pada nanj. Zaradi tega obroč izgleda skoraj prozoren, če ga gledamo od zgoraj. Obroč ima v svoji notranjosti več majših vrzeli. Najbolj izraziti sta Colombova in Maxwellova vrzel.

Colombova vrzel[uredi | uredi kodo]

Colombova vrzel se nahaja v sredini obroča C. Imenuje se po Giuseppu Colombu, ki je s vojim raziskovanjem veliko prispeval k poznavanju Saturnovim obročev. Colombova vrzel se prične na razdalji 77.800 km od središča Saturna, sega pa do razdalje okoli 77.900 km od središča Saturna. Vrzel vsebuje manjši obroč, ki ga imenujemo Titanov obroč.

Titanov obroč[uredi | uredi kodo]

Titanov obroč imenujejo tudi Colombov obroč. Od središča Saturna je oddaljen 77.883 km. Nahaja se znotraj Colombove vrzeli. Obroč je izsreden (rahlo je eliptičen). Je v resonanci s satelitom Titanom. Zunaji rob obroča vedno kaže proti luni Titan.

Maxwellova vrzel[uredi | uredi kodo]

Maxwellova vrzel leži znotraj obroča C.

Obroč B[uredi | uredi kodo]

Prečke v obroču B, kot jih je 22. avgusta 1981 videla sonda Voyager 2

Obroč B je notranji broč od dveh največjih in najbolj svetlih obročev. Sestavljen je iz zelo velikega števila manjših obročev. Nekateri od njih imajo izsredne tire. V obročih se pojavljajo prečke, ki potekajo radialno preko obročev (glej sliko). Masa obroča je 2,8 · 10 -10 kg.

Huygensov obroč[uredi | uredi kodo]

Huygensova vrzel leži na notranjem robu Cassinijeve ločnice in je oddaljena od središča Saturna 117.680 km, ter široka od 285 do 440 km. Vsebuje gosti neokrogli Huygensov obroč. Huygensov obroč sega od 117.825 do 118.185 km od središča Saturna.

Cassinijeva ločnica[uredi | uredi kodo]

Cassinijeva ločnica je 4833 km široka vrzel med obročema A in B. Odkril jo je že leta 1675 Giovanni Domenico Cassini. Cassinijeva ločnica je največja vrzel v sistemu Saturnovih obročev. Vidna je z Zemlje že z malo močnejšim daljnogledom. Izgleda kot temna vrzel med obročema. Sondi Voyager 1 in Voyager 2 sta odkrili, da jo sestavlja večje število manjših obročev. Vzrok za nastanek Cassinijeve ločnice je luna Mimas. Delci iz notranjega dela ločnice so v 1:2 orbitalni resonanci z delci z luno Mimas (obkrožijo Saturn dvakrat ob enkratni obkrožitvi lune Mimas).

Obroč A[uredi | uredi kodo]

Posnetek Enckejeve vrzeli

Obroč A je zunanji obroč od dveh svetlih obročev. Njegova zunanja meja je blizu tirnice lune Atlas. Obroč A je na 22 % svojhe širine prekinjen z vrzelijo, ki jo imenujemo Enckejeva vrzel. Na zunanjem robu obroča je Keelerjeva vrzel. Debelina obroča je med 10 in 30 m. Masa celotnega obroča je 6,2 · 10 18 kg. Delež svetlobe, ki se obsorbira ali razprši v obroču je med 0,4 in 1,0. Zunanji rob obroča se vzdržuje z orbitalno resonanco 7:6 z luno Janus.

Enckejeva ločnica[uredi | uredi kodo]

Enckejeva ločnica ali tudi Enckejeva vrzel se nahaje v obroču A. Odkril je ni Johann Franz Encke, ampak se po njem samo imenuje. Nastala je zaradi lune Pan. Njena širina je okoli 270 km. Posnetki sonde Cassini-Huygens so pokazali, da vrzel vsebuje vsaj dva manjša obroča. [1]

Keelerjeva vrzel[uredi | uredi kodo]

Keelerjeva vrzel je okoli 40 km širika vrzel v obroču A, priblžno 250 km od zunanjega roba. Imenuje se po astronomu Jamesu Edwardu Keelerju. V njej se nahaja luna Dafnis.

R/2004 S 1[uredi | uredi kodo]

R/2004 S 1 je začasna oznaka za obroč, ki se nahaja med obročema A in F. Ta majhen obroč sovpada s tirnico lune Atlas. Obroč je odkrilo vesoljsko plovilo Cassini-Huygens.

R/2004 S 2[uredi | uredi kodo]

R/2004 S 2 je tudi začasna oznaka za manjši obroč, ki ga je odkrilo vesoljsko plovilo Cassini. Obroč se nahaja na oddaljenosti 138.900 km od središča Saturna. Obroč se nahaja med tirnicama lun Atlas in Prometej.

Obroč F[uredi | uredi kodo]

Obroč F je eden izmed zunanjih Saturnovih obročev. To je zelo tanek rahlo izsreden obroč, samo nekaj sto kilometrov širok. Za njegovo obliko skrbita dva pastirska satelita Prometej in Pandora. Posnetki kažejo, da obroč sestavlja osrednji obroč, iz katerega izhajajo spirale, ki potekajo vzdolž osrednjega obroča [3].

Obroč Jana in Epimeteja[uredi | uredi kodo]

Šibek obroč se nahaja tudi na področju, ki ga zasedata luni Jan in Epimetej. Prve posnetke tega področja je naredila sonda Cassini-Huygens v letu 2006. Obroč je verjetno nastal iz delcev, ki so odleteli s površji lun zaradi padcev meteoritov.

Obroč G[uredi | uredi kodo]

Obroč G je zelo šibek obroč, nahaja se približno na polovici razdalje med obročema F in E. V njem so svetlejši lok blizu notranjega roba, ki se vzdržujejo zaradi orbitalne resonance 7 : 6 z luno Mimas [4]. Radialna širina lokov je okoli 250 km. Lok je verjetno iz delcev vodnega ledu, velikih tudi do nekaj metrov. Predvideva se, da je nastal z razpadom manjše lune. V nekaj tisoč letih pa bo izgubil svojo maso in počasi izginil.

Obroč Palene[uredi | uredi kodo]

Obroč Palene se nahaja v okolici tirnice lune Palene. Njene posnetke je naredila sonda Cassini v letu 2006 [5]. Obroč je verjetno nastal zaradi padcev meteoritov na površje lune, kar povzroča redno odtekanje snovi v obroč. [6]

Obroč E[uredi | uredi kodo]

Obroč E je zunanji obroč. Je zelo širok, saj se razteza vse od tirnice lune Mimas do tirnice lune Rea. To je zelo šibek obroč, sestavljen iz mikroskopsko majhnih delcev vodnega ledu. V letu 2006 so odkrili kriovulkanizem na luni Enkaled, ki bi lahko bila vzrok za nastanek tega obroča.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Podatki o Saturnovih obročih". 
  2. ^ 2,0 2,1 "Zgodovina odkrivanja Saturnovih obročev". 
  3. ^ "Spiralni izrastki ob srednjem delu F obroča". 
  4. ^ M. M. Hedman, J. A. Burns, M. S. Tiscareno, C. C. Porco, G. H. Jones, E. Roussos, N. Krupp, C. Paranicas, S. Kempf (2007). "The Source of Saturn's G Ring". Science 317: 653–656. doi:10.1126/science.1143964. 
  5. ^ NASA Planetary Photojournal PIA08328: Moon-Made Rings
  6. ^ Cassini-Huygens press release NASA Finds Saturn's Moons May Be Creating New Rings, 11. oktober, 2006.