10 Higeja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
10 Higeja  10 Hygiea Astronomical Symbol.svg
Odkritje
Odkritelj: Annibale de Gasparis
Datum odkritja: 12. april 1849
Druga imena: nima
Kategorija pritlikavih planetov: asteroidni pas (družina Higeja)
Značilnosti tira
Epoha 14. julij 2004 (JD 2453200,5)
Odsončje: 525,311 Gm (3,511 a.e.)
Prisončje: 413,378 Gm (2,763 a.e.)
Velika polos: 469,345 G m (3,137 a.e.)
Izsrednost: 0,119
Obhodna doba: 2029,776 dni (5,56 let)
Povp. tirna hitrost: 16,76 km/s
Srednja anomalija: 273,788°
Naklon tira: 3,842°
Dolžina dvižnega vozla: 283,646°
Argument prisončja: 313,557°
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 500×385×350 km [1]
Masa: 8,6 ± 0,7  · 1019 kg [2][3][4]
Srednja gostota: 2,4 g/cm³
Ekvatorialna površinska težnost: 0,091 m/s²
ubežna hitrost: 0,21 km/s
Vrtilna doba: 27,623 h [5]
Albedo: 0,0717 (geometrični)[5]
Temperatura: ~164 K
max: 247 K (−26° C) [6]
Spektralni tip: asteroid tipa C
Navidezni sij: 9,1[7] do 11,97
Absolutni izsev: 5,43
Kotna velikost: 0,318" do 0,133"

10 Higeja (mednarodno ime 10 Hygiea, starogrško ‘Υγιεία: Higieía) je četrto največje telo v asteroidnem pasu.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Asteroid je odkril 12. aprila 1849 Annibale de Gasparis v Neaplju (Italija). Ime je dobil po Higiei, ki je bila boginja zdravja v grški mitologiji in hčerka Asklepija. Predstojnik Observatorija v Neaplju je dal ime asteroidu Boubonska Higeja. V letu 1852 je John Russell Hind predlagal, da se imenuje samo Higeja[8].

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Primerjava velikosti prvih desetih asteroidov z Luno. Higeja je skrajno desno.

Asteroid Higeja je največji med asteroidi tipa C. Ta vrsta astreroidov ima temno površino, največ jih je pa v zunanjem delu asteroidnega pasu, ki leži dalje od Kirkwoodove vrzeli pri 2,82 a.e. V tem področju je največje telo. V večini opozicij ima navidezni sij približno +10,2[9] V prisončni opoziciji pa doseže tudi +9,1.

Površina je sestavljena iz enostavnih ogljikovih spojin, ki so podobne kot je snov v hondritnih meteoritih. Asteroid Higeja je tudi glavni član asteroidne družine Higeja, saj vsebuje do 90 % mase cele družine. Za razliko od nekaterih drugih asteroidov (n. pr. 4 Vesta) ne kaže, da je v svojem življenju doživel taljenje. Njegova oblika je podolgovata. Gostoto ima zelo nizko tako, da ga lahko primerjamo z lunami Jupitra ali Saturna.

Tirnica[uredi | uredi kodo]

Tirnica asteroida Higeja je bliže ravnini ekliptike kot so tirnice Cerere, Palasa in Interamnije. Je pa bolj podolgovata kot tirnice Cerere in Veste, ker ima izsrednost približno 12 %. V odsončju doseže zunanji rob asteroidnega pasu v prisončju družine Hilda, ki je v orbitalni resonanci 3 : 2 z Jupitrom. Asteroid Higeja se vrti okrog svoje osi zelo počasi, saj potrebuje za en obrat 27 ur in 37 minut. Veliki asteroidi potrebujejo za en obrat okrog svoje osi od 6 do 12 ur. Smer osi vrtenja še ni znana.

Naravni sateliti[uredi | uredi kodo]

S pomočjo Vesoljskega teleskopa Hubble so iskali možne naravne satelite. Raziskave so pokazale, da Higeja nima lun, ki bi bile večje od 16 km v premeru[10].

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ M. Kaasalainen et al Models of Twenty Asteroids from Photometric Data, Icarus, Vol. 159, p. 369 (2002).
  2. ^ S. R. Chesley et al The Mass of Asteroid 10 Hygiea, abstract for American Astronomical Society, DDA meeting #36, #05.05 (2005) (on ADS).
  3. ^ G. Michalak Determination of asteroid masses, Astronomy & Astrophysics, Vol. 374, 703 (2001).
  4. ^ Yu. Chernetenko, O. Kochetova, and V. Shor Masses and densities of minor planets Update 1 Sept. 2005. (webpage)
  5. ^ 5,0 5,1 Predloga:JPL Small Body
  6. ^ L.F. Lim et al Thermal infrared (8–13 µm) spectra of 29 asteroids: the Cornell Mid-Infrared Asteroid Spectroscopy (MIDAS) Survey, Icarus Vol. 173, p. 385 (2005).
  7. ^ "Bright Minor Planets 2000". Minor Planet Center. Pridobljeno dne 2008-05-21. 
  8. ^ John Russell Hind, The Solar System, p. 126 (1852). [1]
  9. ^ Moh'd Odeh. "Najsvetlejši asteroidi". The Jordanian Astronomical Society. Pridobljeno dne 2008-05-21. 
  10. ^ A. Storrs et al, Imaging Observations of Asteroids with Hubble Space Telescope, Icarus, Vol. 137, p. 260 (1999).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]