Neptunovi obroči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dva posnetka Neptunovih obročev, ki ju je naredil Voyager 2.

Neptunove obroče sestavlja skupina zelo šibkih koncentričnih obročev in lokov, ki v ekvatorialni ravnini obdajajo planet Neptun. Loki so del zunanjega obroča, ki ga imenujemo Adamsov obroč. Delci v obroču so nenavadno temni, obroči vsebujejo veliko prahu. Štiri Neptunove lune krožijo znotraj najbolj zunanjega obroča.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Prva znamenja o obstoju Neptunovih obročev so dala opazovanja zvezdnih okultacij, ki so jih izvedli 50-krat. Petkrat so opazili, da je zvezda preden je izginila za Neptunom za trenutek utripnila. To se je zgodilo še enkrat, ko se je pojavila na drugi strani planeta [1] V letu 1989 je vesoljsko plovilo Voyager 2 letelo mimo Neptuna. Takrat so dobili prve posnetke, ki so dali veliko podatkov o Neptunovih obročih. Posnetki so tudi pokazali, da nekateri obroči izgledajo nepopolni. S površini Zemlje se obroči planetov vidijo vedno v svetlobi, ki pada na obroče. Na posnetkih Voyagerja 2 pa je Sonce za obroči (to pomeni, da sije skozi obroč). Veliki delci v obroču izgledajo temni, drobni delci pa močno svetijo, če je Sonce za njimi. Z novimi tipi teleskopov se obroči vidijo tudi s površine Zemlje. Zaradi svetlobe samega Neptuna je obroče težko opaziti tudi z najboljšimi teleskopi.

Pregled Neptunovih Obročev[uredi | uredi kodo]

Posnetek Neptunovih obročev (svetlost je povečana)
Polni obroči [2][3]
ime polmer
tirnice (km)
širina (km) optična globina delež prahu imenovan po
Galle 41.900 2000 0,00008 0,4 – 0,75 Johann Gottfried Galle
nepotrjeno[2] < ≈ 50.000 širok
LeVerrier 53.200 110 0,002 0,4 – 0,8 Urbain-Jean Joseph Le Verrier
Lassell 53.200 — 57.200 4000 0,00015 0,13 – 0,45 William Lassell
Arago 57.200 <100 François Jean Dominique Arago
neimenovan 61.950 ozek
Adams 62.933 50 0,0045 0,17 – 0,55 John Couch Adams
Loki v Obroču Adams
Ime Širina(km)[3]
1989
Relativna longituda Dolžina Jakost Opombe
1989[4] 2003[5] 1989 2003 1989 2003
Fraternité (Bratstvo) 15 ~0° ~0° 10° ~8° močan močan "Zadnji" lok
Égalité (Enakost) 15 ~11° ~13° ~5° ~8° močan močan "Srednji" lok
Liberté (Svoboda) 15 ~26° ~25° ~4° močan slaboten "Vodeči" lok
Courage (Pogum) 15 ~33° ~41° ~2° ~4° slaboten slaboten
Vsi loki imajo optično globino okoli 0,12. delež prahu je med 0,4 − 0,8

Notranji obroči[uredi | uredi kodo]

Notranji obroči vključujejo v smeri proti površini Nueptuna razen Adamsovega obroča, še:

  • neimenovani prašni obroč v tirnici lune Galateje
  • veliki Lassellov obroč (1989 N4R) je tanek obroč, ki je širok okoli 4000 km z zunanjim robom na približno 59.200 km.
  • ozek LeVerrierjev obroč (1989 N2R) je drugi najbolj znani Neptunov obroč. Leži zunaj tirnice lune Despine za okoli 700 km. Je zelo prašnat in podoben obročnim lokom.
  • notranji Galleov obroč (1989 N3R) je zelo majhen in manj poznan obroč. Leži globoko znotraj najbolj notranje lune Najade. Obroč je zelo prašnat in podoben obročnim lokom.

Slike, ki jih je posnel Voyager 2, kažejo tudi širok disk razpršenega materiala znotraj področja s polmerom 50.000 km. To pomeni, da bi ta disk obkrožal Galleov obroč, vendar ga je težko razločiti zaradi Neptunove svetlobe. Zaradi tega sploh ni zanesljivo, da obstoja.

Adamsov obroč[uredi | uredi kodo]

Obročni loki v Adamsovem obroču (od leve proti desni: Egalité (Enakost), Fraternité (Bratstvo), Liberté(Svoboda)). LeVerrierjev obroč je notranji.

Najbolj znan je zunanji obroč, ki se imenuje Adamsov obroč. V primerjavi z obroči Saturna in Urana, ga je zelo težko videti. Dobil je začasno ime 1989 N1R. Ta obroč je znan zato, ker vsebuje svetle loke v obroču. Loki imajo obsegajo od 4 do 10 ° celotnega obroča. Obročni loki so blizu drug drugemu, saj obsegajo okoli 40° po dolžini. Ni jasno zakaj se snov v lokih ne razporedi bolj enakomerno po celem obroču.
Trije loki v obroču imajo imena, ki so jih predlagali odkritelji. Imena so vzeta iz francoske revolucije: Liberté, Égalité, in Fraternité ( kar je v prevodu svoboda, enakost in bratstvo). Od trinajstih znanih Neptunovih lun, samo štiri kroži znotraj sistema obročev. Adamsovem obroču je najbližja luna Galateja. Ta luna je kepa kamnin, ki kroži okoli Neptuna skoraj z enako hitrostjo kot se planet vrti. Luna je okoli 1.000 km znotraj obroča.
Mnogo znanstvenikov trdi, da obročne loke povzroča Galateja. Obroč ima tudi 42 vijug, ki imajo obliko valov visokih 30 km. Najboljši posnetki, ki jih je naredil Voyager 2 kažejo tudi na gruče materiala v obroču. Ne da pa se povedati ali so to gruče prahu ali so to gruče večjih teles. Vsi obroči imajo veliko prahu, posebno je na prahu bogat Adamsov obroč. Ko je Voyager 2 posnel obroče v položaju, ko je bilo Sonce za njim, je obroč izgledal zelo svetel.

Po pričetku delovanja Vesoljskega teleskopa Hubble in z oporabo adaptivne optike se je raziskovanje Neptunovih obročev močno razmahnilo [5] [6][7][8][9] Ogotovili so, da so obroči nenavadno aktivni in spremenljivi. Obroča Fraternité (Bratstvo) in Égalité (Enakost) sta izmenjala snov in se povečala v dolžini. Razen tega je Liberté (Svoboda) počasi temnel in je bil leta 2003 še samo 30% tako svetel kot v letu 1989. Tako je bil težje opazen na posnetkih Vesoljskega teleskopa Hubble v junija 2005. Razen tega je dobil dvogrbi profil in se je pomaknil nekaj stopinj bliže obroču Égalité. Obroč Courage (Pogum) je bil v času mimoleta Voyagerja v letu 1998 zelo svetel. Pozneje pa se je premeknil naprej za okoli 8° glede na druge loke in je dobil svojo prejšnjo (nižjo) svetlost.
Opazovanje v vidni svetlobi kažejo, da skupna količina snovi v lokih ostaja vedno ista. Loki postajajo temnejši samo v infrardeči svetlobi s katero so merili svetlost na začetku [9].

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ P.D. Nicholson et al (1990). "‘’Five Stellar Occultations by Neptune: Further Observations of Ring Arcs’’". Icarus 87: 1. 
  2. ^ 2,0 2,1 B.A. Smith et al (1989). "Voyager 2 at Neptune: Imaging Science Results". Science 246: 1422. 
  3. ^ 3,0 3,1 Nasa Neptunian rings factsheet
  4. ^ C.C. Porco (1991). "An Explanation for Neptune's Ring Arcs". Science 253: 995. 
  5. ^ 5,0 5,1 I. de Pater et al. (2005). "The dynamic neptunian ring arcs: evidence for a gradual disappearance of Liberté and resonant jump of courage". Icarus 174: 263. 
  6. ^ B. Sicardy et al (1999). "Images of Neptune's ring arcs obtained by a ground-based telescope". Nature 400: 731. 
  7. ^ C. Dumas et al (1999). "Stability of Neptune's ring arcs in question". Nature 400: 733. 
  8. ^ "Neptune's rings are fading away". New Scientist 2492: 21. 2005. 
  9. ^ 9,0 9,1 M.R. Showalter et al (2005). "Updates on the dusty rings of Jupiter, Uranus and Neptune". Dust in Planetary Systems, Proceedings of the conference held September 26-28, 2005 in Kaua'i, Hawaii: 130. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]