Optična globina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Optična globina je merilo za prosojnost (transparentnost). Definirana je kot negativni logaritem razmerja med začetno in opazovano jakostjo sevanja, ki se je sipalo (razpršilo) ali absorbiralo na svoji poti skozi sredstvo.
Optično globino si najlažje predstavljamo v megli. Megla med človekom in predmetom neposredno pred njim ima optično globino enako nič (predmet se vidi). Če se predmet oddaljuje, ga vedno slabše vidimo, ker se optična globina povečuje. Ko je dovolj daleč, da ga ne vidimo več, je optična globina zelo velika.
Optična globina določa količino sevanja, ki se je zmanjšala zaradi sipanja ali absorbcije med potjo skozi sredstvo. Če je jakost sevanja na izvoru enaka I_0 \! in je intenzivnost po določeni poti enaka I \!, potem je optična globina \tau \! določena z

I / I_0 = e^{-\tau}.\,

oziroma z

 \tau = - \ln(I/I_0).\,

Vrednost \tau se lahko spreminja med 0 in ∞ (poljubno veliko vrednostjo). Za snovi, ki so popolnoma neprosojne je optična globina neskončno velika. Na področju raziskovanja atmosferskih pojavov optična globina odgovarja vertikalni poti s površine Zemlje proti vesolju. Ker \tau velja za vertikalno pot, moramo za poševno pot uporabiti τ' = mτ, kjer m imenujemo faktor zračne mase. Za atmosfero, ki je ravna, bi veljalo m = 1 / cosθ, kjer je θ zenitna razdalja. Tako lahko napišemo

I / I_0 = e^{-m \tau}.\,

Pomembno je tudi, da je optična globina različna za različne barve oziroma valovne dolžine svetlobe. Pri planetnih obročih je optična globina določa delež svetlobe, ki se je absorbiral ali razpršil med izvorom in opazovalcem. To je še posebej zanimivo v trenutkih okultacij nebesnih teles.

Optična globina atmosfere se meri s sončnim fotometrom, ki je posebna vrsta fotometra

Glej tudi[uredi | uredi kodo]