Proteus (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Proteus
Proteus (Voyager 2).jpg
Odkritje
Odkritelj: Stephen P. Synnott
Voyager 2
Datum odkritja: ~16. junij, 1989
Druga imena: Neptun VIII,
S/1989 N 1
Značilnosti tira [1]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida: 117.584 ± 10 km
Apoapsida: 117.709 ± 10 km
Srednji polmer orbite: 117.647 ± 1 km (0,00079 a. e.
Izsrednost: 0,00053 ± 0,00009
Naklon tira: 0,524 ± 0,009° (na Neptunov ekvator)
0,026 ± 0,007° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža: Neptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 4406×416×404 km(± ~15 km [2]
Prostornina: 3,4 ± 0,4  · 107km³ [3]
Masa: 4,4  · 1019 kg (ocena)
Srednja gostota: 1,3 g/cm3 (ocena)
Vrtilna doba: sinhrono vrtenje
Albedo: 0,096 [2][4]
Temperatura: ~51 K (ocena)
Navidezni sij: 19,7 [4]

Proteus (grško Πρωτεύς: Proteus) je največji Neptunov notranji naravni satelit in drugi največji med vsemi Neptunovimi sateliti.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Proteus so odkrili na posnetkih, ki jih je poslal Voyager 2. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 1. Stephen P. Synnott in Bradford A. Smith sta objavila njeno odkritje 7. julija 1989. V opisu odkritja je bilo omenjenih 17 posnetkov v teku 21 dni. To je dalo približni datum odkritja pred 16. julijem. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Proteusu (morski bog, ki spreminja obliko) iz grške mitologije.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Proteus je v Osončju največja luna z obliko, ki ni krogla. Njen premer je večji od 400 km. Kljub temu ni bila odkrita s teleskopi na površini Zemlje, ker je tako blizu Neptuna, da se ne vidi v odbiti svetlobi s planeta.
Luna Proteus ima na površini veliko kraterjev, vendar ne kaže geoloških sprememb. Njena velikost ja takšna, da pri tej gostoti zaradi lastnih privlačnih sil ne more pridobiti okrogle oblike. Saturnova luna Mimas ima bolj okroglo obliko zaradi manjše gostote, čeprav ima manjšo maso kot Proteus.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  2. ^ 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  3. ^ P.J. Stooke (1994). "The surfaces of Larissa and Proteus". Earth, Moon ad Planets 65: 31. 
  4. ^ 4,0 4,1 "Planetary Satellite Physical Parameters". JPL (Solar System Dynamics). 2006-Jul-13. Pridobljeno dne 2008-02-09. 
  5. ^ "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10-04-2007. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]