Talasa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Talasa
Thalassa.jpg
Luna Talasa kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini.
Odkritje
Odkritelj: Richard J. Terrile[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritja: september, 1989
Druga imena: Neptun IV,
S/1989 N 5
Značilnosti tira[2]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida: 50.065 km
Apoapsida: 50.085 km
Srednji polmer orbite: 50.075 km
Izsrednost: 0,0002 ± 0,0002
Obhodna doba: 0,31148444 ± 0,00000006 dni
Naklon tira: 0,21 ± 0,02° (na Neptunov ekvator)
0,21° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža: Neptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 108×100×52 km[3]
Masa: ~3,5 · 1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota: ~1,2 g/cm3 (ocena)
Vrtilna doba: sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo: 0,09 [3]
Temperatura: ~51 K (ocena)

Tálasa (grško Θάλασσα: Talasa) je Neptunu drugi najbližji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Talaso je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 5.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Talasi (hčerka Etra in Hemere) iz grške mitologije [5].

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Talasa ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v Neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Kmalu potem bodo njeni ostanki prišli na območje lune Despine.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. ^ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  3. ^ 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  4. ^ "IAU Circular No. 4867". 29. september 1989. Pridobljeno dne 05-08-2006. 
  5. ^ 5,0 5,1 "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10-04-2007. 
  6. ^ D. Banfield and N. Murray (1992). "A dynamical history of the inner neptunian satellites". Icarus 99: 390. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]