Talasa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Talasa
Slika:Thalassa.jpg
Luna Talasa kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini.
Odkritje
Odkritelj: Richard J. Terrile[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritja: september, 1989
Druga imena: Neptun IV,
S/1989 N 5
Značilnosti tira[2]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida: 50.065 km
Apoapsida: 50.085 km
Srednji polmer orbite: 50.075 km
Izsrednost: 0,0002 ± 0,0002
Obhodna doba: 0,31148444 ± 0,00000006 dni
Naklon tira: 0,21 ± 0,02° (na Neptunov ekvator)
0,21° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
Obkroža: Neptun
Fizikalne lastnosti
Razsežnosti: 108×100×52 km[3]
Masa: ~3,5 · 1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota: ~1,2 g/cm3 (ocena)
Vrtilna doba: sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo: 0,09 [3]
Temperatura: ~51 K (ocena)

Tálasa (grško Θάλασσα: Talasa) je Neptunu drugi najbližji naravni satelit.

Vsebina

[uredi] Odkritje in imenovanje

Luno Talaso je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 5. [4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Talasi (hčerka Etra in Hemere) iz grške mitologije [6].

[uredi] Lastnosti

Luna Talasa ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo. [7]
Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v Neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Kmalu potem bodo njeni ostanki prišli na območje lune Despine.


[uredi] Opombe in reference

  1. ^ Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. ^ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal 128: 1412.
  3. ^ a b E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus 162: 400.
  4. ^ IAU Circular No. 4867 (29. september 1989). Pridobljeno dne 05-08-2006.
  5. ^ IAU Circular No. 5347 (16. september 1991). Pridobljeno dne 10-04-2007.
  6. ^ IAU Circular No. 5347 (16. september 1991). Pridobljeno dne 10-04-2007.
  7. ^ D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus 99: 390.

[uredi] Glej tudi