Tetija (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tetija
Inset-sat tethys-large.jpg
Odkritje
Odkritelj: G. D. Cassini
Datum odkritja: 21. marec, 1684
Druga imena: Saturn III, S III Tetis
Značilnosti tira
Velika polos: 294.700 km [1]
Mala polos: km
Srednji polmer orbite: 294.660 km [2]
Izsrednost: 0,000 [3]
Obhodna doba: 1,887802 dni[3]
Naklon tira: 1,12° (na Saturnov ekvator)
Obkroža: Saturn
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 1080,8×1062,2×1055 km [4]
Srednji polmer: 533,00 ± 0,70 km (0,083 Zemlje)[5]
Masa: 6,17449 ± 0,00132 · 1020 kg[6] [5]
(1.03 · 10-4 Zemlje)
Srednja gostota: 0,9735 ± 0,0038 g/cm³ [5]
Ekvatorialna površinska težnost: 0.145 m/s2
ubežna hitrost: 0.393 km/s
Vrtilna doba: sočasno vrtenje
Nagib vrtilne osi: 0 º
Albedo: 1.229 ± 0.005 (geometrični albedo)[7]
Temperatura: 86 K
Navidezni sij: 10,2 [8]

Tétija (grško Τηθύς: Tetís) je Saturnov notranji naravni satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Tetijo je odkril leta 1684 Giovanni Domenico Cassini. Ime ji je dal John Herschel (sin Wiliama Herschela, ki je odkril Saturnovi luni Mimas in Enkelad ). Luno je imenoval po titanki Tetiji (hčerka Urana in Gaje) iz grške mitologije.

Cassini je imenoval vse štiri Saturnove lune, ki jih je odkril v letih od 1671 do 1684 (Japet, Rea, Tetija in Diona) v čast Ludvika XIV. z imenom Sidera Lodoicea (Ludvikove zvezde).

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Tetija je podobno kot luni Diona in Rea v glavnem sestavljena iz vodnega ledu. Ima gostoto samo 0,97 g/cm³. Saturn obkroža na poprečni razdalji 294.660 km. Obkroži ga v 1,888 dneh po tirnici, ki je samo za 1,12 ° nagnjena na Saturnov ekvator. Luni Telesta in Kalipso krožita po isti tirnici. Nahajata se v Lagrangeevih točkah L4 in L5. Kalisto se nahaja 60 ° pred luno Tetijo, Kalipso pa je 60 º za luno Tetijo. Tetija je tudi v orbitalni resonanci 4 : 3 s sosednjo notranjo luno Enkelad in v resonaci 2 : 3 s sosednjo zunanjo luno Diono

Površina[uredi | uredi kodo]

Krater Odisej

Površina lune je polna kraterjev in geoloških prelomnic. Njena površina kaže izredno veliko odbojnost, saj ima geometrični albedo enak 1,229.

Površina je sesatvljena iz dveh različnih delov: prvi del je svetlejši in poln kraterjev, drugi je temen in z manjšim številom kraterjev. Površina z manjšim številom kraterjev kaže na to, da je bila luna nekdaj v notranjosti aktivna, kar je povzročilo, da se je površina spremenila. Točen vzrok za to še ni znan.

Na površini je zelo lepo viden velikanski krater, ki se imenuje Odisej. Premer ima 400 km, njegovi robovi so relativno nizki, spominja pa na kraterje na Jupitrovi luni Kalisto. Ima podoben centralni vrh kot so v kraterjih na Merkurju in na Luni. Izgleda kot da so bili v geološko zelo dolgem časovnem obdobju robovi kraterja znižani zaradi delovanja zunanjih dejavnikov.

Kanjon Itaka

Druga zanimiva značilnost na površini je izredno velika dolina oziroma kanjon z imenom Itaka (Ithaka Chasma). Kanjon je dolg 2000 km in širok 100 km. Njegova globina je od 3 do 5 km. Njegova dolžina je ¾ obsega lune Tetije. Predvideva se, da je kanjon nastal takrat, ko se je voda v notranjosti lune strjevala. Druga teorija trdi, da je kanjon nastal ob padcu neznanega nebesnega telesa na luno ob nastanku kraterja Odisej, ko je udarni val potoval po luni.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.dtm.ciw.edu/sheppard/satellites/satsatdata.html
  2. ^ http://saturn.jpl.nasa.gov/science/moons/moonDetails.cfm?pageID=15
  3. ^ 3,0 3,1 NASA Celestia
  4. ^ Thomas, P. C.; Veverka, J.; Helfenstein, P.; Porco, C.; Burns, J.; Denk, T.; Turtle, E. P.; Jacobson, R. A. (March 13-17 2006). "Shapes of the Saturnian Icy Satellites". 37th Annual Lunar and Planetary Science Conference. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Jacobson, R. A.; Antreasian, P. G.; Bordi, J. J.; Criddle, K. E.; et al. (December 2006). "The Gravity Field of the Saturnian System from Satellite Observations and Spacecraft Tracking Data". The Astronomical Journal 132: 2520–2526. 
  6. ^ Jacobson, R. A.; et al. (2005). "The GM values of Mimas and Tethys and the libration of Methone". Astronomical Journal 132: 711. 
  7. ^ Verbiscer, A.; French, R.; Showalter, M.; and Helfenstein, P.; Enceladus: Cosmic Graffiti Artist Caught in the Act, Science, Vol. 315, No. 5813 (9. februar, 2007), p. 815 (supporting online material, table S1)
  8. ^ "Classic Satellites of the Solar System". Observatorio ARVAL. Pridobljeno dne 28-09-2007. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]