Titanija (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Titanija
Odkritje
Odkritelj William Herschel
Datum odkritja 11. januar 1787
Značilnosti tira
Velika polos 435.910 km
Izsrednost tira 0,0011
Obhodna doba 8,706 d
Naklon tira 0,340° (na Uranov ekvator)
Satelit urana
Fizikalne značilnosti
Srednji premer 1577,8 km (0,1237 Zemljinega)
Površina 7.820.000 km²
Prostornina 2.057.000.000 km³
Masa 3,526 . 1021 kg (5,9 . 10−4 Zemljine
Srednja gostota 1,72 g/cm³
Površinska težnost 0,378 m/s2
Ubežna hitrost 0,77 km/s
Vrtilna doba sočasno vrtenje
Nagib vrtilne osi 0
Albedo 0,27
Temperatura površine
- najnižja
- srednja
- najvišja


~60 K
Značilnosti atmosfere
Atmosferski tlak 0

Titanija je največji Uranov naravni satelit. Titanijo je 11. januarja 1787 odkril William Herschel.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime »Titanija« in imena vseh štirih takrat znanih Uranovih satelitov je na prošnjo Williama Lassella leta 1852 predlagal Herschlov sin John Herschel, ki je leto pred tem odkril luni Ariel in Umbriel ([1]). Lassell je pred tem upošteval način poimenovanja sedmih takrat znanih Saturnovih lun in svojo novoodkrito luno poimenoval Hiperion.

Vse Uranove lune so poimenovane po osebah iz del Williama Shakespeara ali Alexandra Popa. Titanija je bila poimenovana po Titaniji, vilinski kraljici v Shakespearovemu delu Sen kresne noči.

Titanija je označena tudi kot Uran III.

Fizikalne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Slika Titanije v najvišji ločljivosti

Edine dosedaj posnete slike iz bližine so od vesoljskega plovila Voyager 2, ki je luno fotografiralo med mimoletom Urana januarja 1986. Med mimoletom je bila proti Soncu obrnjena le južna polobla, zato severna ni bila preučevana.

Njena notranja struktura je sicer nepoznana, vendar pa eden od modelov njene notranjosti predlaga, da je Titanija sestavljena iz približno 50 % vodnega ledu, 30 % silikatnih kamenin in 20 % organskih spojin metanskega izvora. Največja površinska značilnost je velik kanjon, katera velikost glede na velikost nebesnega telesa je primerljiva s kanjonom Valles Marineris na Marsu ali pa s Ithaco Chasmo na Saturnovi luni Tetis.

Na Titaniji so znanstveniki prepoznali naslednje geološke značilnosti:

Okultacija[uredi | uredi kodo]

8. septembra 2001 je Titanija zakrila šibko zvezdo. TO je bila priložnost za natančejšo določitev premera in efemerid ter zaznavanja morebitnega ozračja. Podatki kažejo, da na luni ne obstaja nobenega ozračja do pritiska na površini 0,03 mikrobarov. Če obstaja, mora biti precej redkejša kot pa na Tritonu ali Plutonu.[2],[3]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]