Porcija (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Porcija
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja3. januar, 1986
Oznake
Uran XII, S/1986 U 1
Značilnosti tira
66.097,265 ± 0,050 km[1]
Izsrednost0,00005 ± 0,00008[1]
0,5131959201 ± 0,0000000093 d[1]
Naklon tira0,05908 ± 0,039° (na Uranov ekvator)[1]
ObkrožaUran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti156 × 126 × 126 km[2]
Srednji polmer
70 ± 4 km[2]
~57.000 km²[3]
Prostornina~1,300.000 km³[3]
Masa~1,7×1018 kg[3]
Srednja gostota
~1,3 g/cm³ (predvideno)
~0,023 m/s2[3]
~0.058 km/s km/s[3]
sinhrono vrtenje[2]
[2]
Albedo0,08 ± 0,01 [4]
Temperatura~64 K

Porcija je Uranov notranji satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Porcijo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 1 [5]. Uradno ime je dobila po Porciji iz Shakespearjevega Beneškega trgovca. Luna daje ime »Porcijini skupini« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Julija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

O luni Porciji je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0023 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva[2]. Vesoljski teleskop Hubble in veliki teleskopi na površini Zemlje so našli na luni za vodo značilne absorbcijske črte v spektru lune.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Izračunano na osnovi drugih parametrov
  4. 4,0 4,1 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
  5. Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]