Julija (luna)
 | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Stephen P. Synnott / Voyager 2 |
| Datum odkritja | 3. januar, 1986 |
| Oznake | |
| Uran XI, S/1986 U 2 | |
| Značilnosti tira | |
| 64.358,222 ± 0,048 km[1] | |
| Izsrednost | 0,00066 ± 0,000087[1] |
| 0,493065490 ± 0,000000012 dni[1] | |
| Naklon tira | 0,06546 ± 0,040° (na Uranov ekvator)[1] |
| Obkroža | Uran |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 150 × 74 × 74 km[2] |
Srednji polmer | 53 ± 4 km[2] |
| ~35,000 km²[3] | |
| Prostornina | ~632.000 km³[3] |
| Masa | ~8,2×1017 kg[3] |
Srednja gostota | ~1,3 g/cm³ predvideno |
| ~0,016 m/s2[3] | |
| ~0,040 km/s[3] | |
| sinhrono vrtenje[2] | |
| 0°[2] | |
| Albedo | 0,08 ± 0,01[4] |
| Temperatura | ~64 K[3] |
Julija je Uranov notranji satelit.
Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]
Luno Julijo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 6 [5]. Uradno ime je dobila po Juliji iz Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija. Spada v »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.
Lastnosti[uredi | uredi kodo]
O luni Juliji je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0016 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva[2].
Opombe in reference[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Izračunano na osnovi drugih parametrov
- ↑ 4,0 4,1 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
- ↑ Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
V splošnem navedeni po naraščajoči oddaljenosti od Urana. | |
| Notranji | |
| Glavni (sferoidni) | |
| Zunanji nepravilni | |
.svg){kind=small}
