Julija (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Julija
Uranus-Juliet-NASA.gif
Odkritje
Odkritelj: Stephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja: 3. januar, 1986
Druga imena: Uran XI, S/1986 U 2
Značilnosti tira
Velika polos: 64.358,222 ± 0,048 km[1]
Izsrednost: 0,00066 ± 0,000087[1]
Obhodna doba: 0,493065490 ± 0,000000012 dni[1]
Naklon tira: 0,06546 ± 0,040° (na Uranov ekvator)[1]
Obkroža: Uran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 150 × 74 × 74 km[2]
Srednji polmer: 53 ± 4 km[2]
Površina: ~35,000 km²[3]
Prostornina: ~632.000 km³[3]
Masa: ~8,2 · 1017 kg[3]
Srednja gostota: ~1,3 g/cm³ predvideno
Ekvatorialna površinska težnost: ~0,016 m/s2[3]
ubežna hitrost: ~0,040 km/s[3]
Vrtilna doba: sinhrono vrtenje[2]
Nagib vrtilne osi: [2]
Albedo: 0,08 ± 0,01[4]
Temperatura: ~64 K[3]

Julija je Uranov notranji satelit.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Julijo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 6 [5]. Uradno ime je dobila po Juliji iz Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija. Spada v  »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

O luni Juliji je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0016 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva[2].

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]