Vesolje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Vesólje ali vsemírje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum, v katerem živimo skupaj s snovjo in energijo in smo tudi sami snovni. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti Vesolje kozmologija - znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike. V drugi polovici 20. stoletja je razvoj opazovalne kozmologije, imenovane tudi fizikalna kozmologija, razdelil pomen besede Vesolje med opazovalnimi in teoretičnimi kozmologi. V opazovalni kozmologiji po navadi opuščajo upanje opazovanja celotnega prostorsko-časovnega kontinuuma, teoretični kozmologi pa niso izgubili upanja najti najbolj razumljiva razmišljanja za modeliranje celotnega prostor-časa, navkljub velikim težavam pri predstavljanju kakršnekoli izkustvene zvezanosti s takšnimi razmišljanji in tveganosti preiti v metafiziko.

Znana prispodoba Vesolja. Nicolas Camille Flammarion, lesores, Pariz 1888, barve Heikenwaelder Hugo, Dunaj 1998

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Slovenščina in slovanski jeziki[uredi | uredi kodo]

Beseda vesolje etimološko ni povsem pojasnjena.[1] Gre morda za ljudskoetimološko naslonitev. V stari cerkveni slovanščini je vъsel'enaja 'naseljena zemlja', obъšte vъsel'enije 'vesolje', rusko вселенная 'vesolje' in je dobesedni kalk starogrške besede ekumena[2] οἰκουμένη: oikouménē (ge) 'naseljena (zemlja)' in 'cel svet', kar vsebuje žensko obliko trpnega deležnika glagola οἰκέω: oikeō 'stanujem, naselim'. Slovensko *vesoljni je morda nastalo iz *vьsь vъsel'enъjь (svetъ) 'ves' in določno obliko trpnega deležnika glagola *vъseliti 'naseliti, vseliti'. Podoben izvor ima ruska besda. Najpogostejša definicija za vesolje se pri starogrških filozofih kaže pri pitagorejcih τὸ πᾶν: to pan ('vse'), in vključuje celotno snov (τὸ ὅλον: to olon) in celoten kozmos (τὸ κενόν: to kenon).[3]

Krelj in drugi protestantski pisci so rabili vʃe ulnu, rodilnik vʃiga olniga in gre mogoče za sklop iz *ves voljni 'celoten, vseobsegajoč', kar je dobesedno *'od vse (božje) volje'.[1]

Širjenje, starost, prapok[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejši rezultat kozmologije, da se Vesolje širi, izhaja iz opazovanj rdečih premikov in določitve Hubblovega zakona. Če si predstavimo to širjenje nazaj v času, pridemo do gravitacijske singularnosti za Vesolje, precej odmišljene matematične predstave, ki lahko, ali pa tudi ne, odgovarja resničnosti. Na ta način se je razvila teorija prapoka ali velikega poka, ki je prevladujoč model današnje kozmologije. Ničti čas prapoka se je zgodil pred približno 13,7 milijardami (13,782 · 109) let (glej Hubblov čas) (ali približno 60,9 kozmičnih let), z napako samo 200 milijonov let (0,9 kozmičnega leta) na podlagi podatkov Nasine raziskovalne Wilkisonsonove mikrovalovne anizotropične sonde WMAP.

Osnovno podobo prapoka lahko danes vidimo v dejstvu, da se bolj oddaljene galaksije hitreje oddaljujejo od bližnjih. Drugi pokazatelj prapoka je kozmično mikrovalovno prasevanje ozadja, precej oslabljeno sevanje, ki izvira iz časa kmalu po prapoku. To sevanje je izredno enakomerno v vseh smereh. To posebnost sevanja so kozmologi poskusili pojasniti z začetnim obdobjem hitrega napihnjenja, ki je sledilo prapoku, saj zelo oddaljeni predeli Vesolja med sabo drugače niso mogli vplivati drug na drugega.

Slika najbolj oddaljenega predela Vesolja. Slika NASA/ESA/S. Bekwith (STScl) in skupina HUDF.

Velikost Vesolja in opazljivo vesolje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: opazljivo vesolje.

Ne vemo, ali je Vesolje prostorsko končno ali neskončno, čeprav je večina teoretikov trenutno naklonjena neskončnemu Vesolju. Če je Vesolje končno, se lahko vprašamo, kaj je onstran njega. Če rečemo »nič«, s tem nismo odgovorili, kajti »nič« je tudi prostor. Če pa je Vesolje neskončno, si moramo predstavljati nekaj, kar si prav gotovo ne moremo. Rečemo lahko le, da je Vesolje morda »končno«, a neomejeno.

Opazljivo vesolje (ali vidno vesolje) z vsemi predeli prostora, ki je lahko vplivalo na nas vse od prapoka, je vsekakor končno. Čeprav je Vesolje staro približno 13,7 milijard let, lahko danes zaradi razširjanja prostora opazujemo objekte, ki so dosti bolj oddaljeni. Rob vidnega Vesolja je od nas tako oddaljen približno 46,5 milijard sv.l. ali 14 milijard parsekov. V opazljivem vesolju je po predvidevanjih približno 1080 atomov. Prostornina opazljivega vesolja pa približno 3 · 1080 metrov (če predvidimo, da je prostor popolnoma okrogel). Opazljivo vesolje vsebuje približno 7 · 1022 zvezd, ki so združene v približno 1010 galaksij. Galaksije same naprej tvorijo skupine in jate in superjate. Število galaksij lahko s pomočjo opazovanj Širokokotne kamere Hubblovega vesoljskega daljnogleda tudi naraste.

Večina poljudnih in člankov profesionalnih raziskav v kozmologiji po navadi uporablja pojem »Vesolja«, kadar je mišljeno »opazljivo vesolje«.

Živimo v središču opazljivega vesolja v navideznem protislovju s Kopernikovim načelom, ki govori o tem, da je Vesolje bolj ali manj enakomerno in nima nekega odlikovanega središča. To je zaradi končne hitrosti svetlobe in tudi opazujemo dogodke v preteklosti. Če gledamo vedno dlje, vidimo dogodke, ki so vedno bližje meji ničtega časa v modelu prapoka. Ker svetloba potuje proti nam v vsaki smeri z enako hitrostjo, tako živimo v središču našega opazljivega vesolja.

Trkajoči galaksiji v Berenikinih kodrih (Com) s skupnim imenom NGC 4676 »Miši«. Slika NASA/HST.

Razlogi za obstoj in smisel Vesolja[uredi | uredi kodo]

Hawking je zapisal: »Človeku ne bi bilo treba reči, da je Bog zagnal vesolje tako, da teče na neki poljuben način, ki ga ne moremo razumeti. Moja teorija ne pravi ničesar o obstoju Boga - le to pravi, da se On ne more obnašati, kakor bi se mu zazdelo.« In še: »Čeprav znanost morda lahko reši vprašanje nastanka vesolja, pa ne zna odgovoriti na vprašanje: zakaj se vesolje sploh muči s svojim obstojem? Odgovora na to vprašanje ne poznam.« [Hawking 1994].

Če na grobo ocenimo, lahko dobimo tudi število planetov v Vesolju, podobnih Zemlji, ki znaša približno 5 · 1015. Verjetnost, da so življenja na njih razvita v enakih fazah, je majhna.

Oblika Vesolja[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: oblika Vesolja in zgradba Vesolja.

Pomembno odprto vprašanje kozmologije je oblika Vesolja.

Prvo, ali je Vesolje »ravno«, oziroma ali v velikem merilu velja Pitagorov izrek. Trenutno večina kozmologov verjame, da je opazljivo vesolje (skoraj) ravno, ravno tako kakor je (skoraj) ravna Zemlja.

Drugo, ali je Vesolje večkratno povezano. Vesolje je po standardnem modelu prapoka brez prostorske meje, lahko pa je končno v prostoru. To lahko razumemo s sicer slabo dvorazsežno primerjavo. Zemljina površina nima robu, ima pa končno površino. Boljše predstave pa skoraj nimamo. Lahko mislimo tudi o valju in si zamislimo, da se sprehajamo po običajnem prostoru. Nekako v mislih staknemo skupaj oba konca valja, ne da bi ga upognili. Tudi to je dvorazsežni prostor, vendar s končno površino in za razliko od površine Zemlje je raven, tako da lahko služi kot boljši model.

Točno govoreč lahko imenujemo zgoraj omenjene zvezde in galaksije slike zvezd in galaksij, ker je možno, da je Vesolje končno in tako majhno, da lahko vidimo enkrat ali večkrat okrog njega. Resnično število zelo oddaljenih zvezd in galaksij je tako lahko manjše. V teku so opazovanja, ki bodo potrdila, ali je to res ali ne.

Nov pogled na Vesolje nam je omogočil astrometrični satelit Hipparcos, iztreljen leta 1989 s katerim so premerili zvezde do oddaljenosti 200 sv.l. Nova spoznanja kažejo, da je opazljivo vesolje nekako 10 % večje, kot so domnevali prej.

Usoda Vesolja[uredi | uredi kodo]

Odvisno od povprečne gostote snovi in energije v Vesolju, se bo Vesolje ali večno razširjalo ali pa bo prevladovala težnost in se bo morebiti sesedlo samo vase v »velikem zdrku« ali »velikem kolapsu«. Trenutno kaže, da je za to premalo mase in energije in celo, da širjenje Vesolja narašča in se bo širilo vekomaj. Glej tudi končna usoda Vesolja, toplotna smrt Vesolja.

Mnogovesolje[uredi | uredi kodo]

Obstajajo razmišljanja, da obstaja več vesolij v večnivojskem mnogovesolju. Masa, ki v takšnem vesolju pade v črno luknjo, je lahko prapok, ki naredi drugo vesolje. Vsekakor takšnih zamisli trenutno ne morejo preveriti in so le spretna umovanja.

Drugi pojmi[uredi | uredi kodo]

Skozi zgodovino so uporabili različne besede za označitev »celotnega prostora«, vključno s sopomenkami v različnih jezikih »nebesa«, »kozmos« in »svet«.

Večinoma se sicer besede kot je svet in soznačnice v različnih jezikih sedaj nanašajo na planet Zemljo, včasih pa se nanašajo tudi na vse, kar obstaja.

Pri pojmu mnogovesolja, ki vsebuje veliko »vesolij« (pisano z malo), je naše Vesolje, pisano z veliko, eno izmed njih.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Snoj (1997), str. 713.
  2. ^ Vasmer (2004), § 1, str. 363.
  3. ^ Grjaznov (2004).

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]