John Locke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
John Locke
Zahodna filozofija
Filozofija 17. stoletja
John Locke.jpg
Ime John Locke
Datum rojstva (1632-08-29)29. avgust 1632
Kraj rojstva Wrington, Somerset, Anglija
Datum smrti 28. oktober 1704 (1704-10-28) (72 let)
Kraj smrti Oates, Essex, Anglija
Šola/tradicija empirizem
Glavna zanimanja epistemologija, metafizika, politična filozofija, antropologija, pedagogika
Pomembne ideje tabula rasa, negacija vrojenih idej, primarne in sekundarne kvalitete; naravno stanje; politični liberalizem
Podpis Locke sig.png

John Locke, angleški empiristični filozof in politični mislec, * 29. avgust 1632, Wrington, grofija Somerset, Anglija, † 28. oktober 1704, Oates, grofija Essex, Anglija.

Locka prištevamo med predstavnike zgodnjega razsvetljenstva. Na filozofskem področju je iz empirističnih izhodišč izpodbijal takratni prevladujoči vpliv kartezijanskega racionalizma in poudaril vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. V povezavi s tem pomeni Lockovo empiristično pojmovanje zavesti in zavedanja prelom v primerjavi s tradicionalno sholastiko, v kateri so dušo in duševne procese opisovali z metafizičnimi pojmi. Prav tako je imel velik vpliv na razvoj sodobne politične filozofije. Njegovim liberalističnim idejam, ki so spodbijale takrat uveljavljeno božansko pravo kraljev, pripisujejo vsebinski vpliv na politični ustroj oblasti v ZDA.

Prodor Lockove filozofije in vpliv na evropske sodobnike časovno sovpadata s širjenjem vpliva Newtonove fizike.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v manjšem podeželskem naselju Wringtonu blizu Bristola v grofiji Somerset. Kljub temu, da se je njegov oče, jurist po poklicu, bojeval v angleški državljanski vojni na parlamentarni strani, se je sam izogibal politični izbiri. V skladu s svojo strogo puritansko vzgojo je že mlad zagovarjal načela verske zmernosti in strpnosti. Na Westminster School, ki je bilo že takrat najboljše priporočilo za kasnejši študij na angleških univerzah, si je pridobil humanistično izobrazbo. Na študiju in učiteljevanju v Oxfordu, kjer je prebil v letih od 1652 do 1677 se je seznanil s tremi takrat glavnimi miselnimi tokovi v Angliji: s tradicionalno sholastiko, ki je še "kraljevala" v univerzitetnem življenju, s pisateljskim krogom platonistov iz Camebridga in intelektualno najvitalnejšim kartezijanskim racionalizmom, ki se je na otok širil s kontinenta. Medtem ko se sholastika in prežitki renesančnega platonizma zdeli Locku preživeti, je pozornost preusmeril na Descartesa, ki ga je v mnogočem na skupnih izhodiščih v končni obliki revidiral z izdajo dela »Esej o človeškem razumu« (1690). Le-tega je začel kot plod razpravljanja s prijatelji pisati že leta 1671[1]. V tem delu, ki ga je širše proslavilo, je poudaril vpliv izkustva pri pridobivanju racionalnih spoznanj.

Ker na Univerzi v Oxfordu ni bilo mesta za intelektualne inovatorje, je že tekom študija preusmeril pozornost na razvijajočo se znanost in zato študiral še medicino in kemijo. Med drugimi se je seznanil tudi z Boylom in bil sprejet v Kraljevo družbo (ang. Royal Society). Leta 1666 se je na Oxfordu seznanil z lordom Ashleyem, kasnejšim grofom Shaftesburyijskim, ki je bil tam zaradi zdravstvenih težav. Locke je nanj s svojim medicinskim znanjem in intelektualno razgledanostjo napravil vtis in lord Ashley ga je vzel v službo ter ostal njegov dosmrtni pomočnik in prijatelj.

Zaradi političnih sprememb, ki so grofa in skupaj z njim Locka privedle v nemilost, se je moral dvakrat odpraviti v izgnanstvo: leta 1675, ko je preživel tri leta v Franciji, kjer se je seznanil z vodilnimi misleci tiste dobe,[1] in leta 1883, ko je grof Shaftesbury sodeloval v uporu proti vzopnu katoliškega kralja Jakoba II. na oblast. Locke in grof sta se umaknila na Nizozemsko, kjer sta nekaj časa živela pod lažnimi imeni, da bi se izognila ekstradiciji.[1] Grof je na Nizozemskem umrl, Locke pa je v tem obdobju napisal svoj »Esej o človeškem razumu« in politične spise »Pismo o strpnosti« ter »Dve razpravi o vladanju«.

Zadnja leta je ob slabšem zdravju, ko so ga obremenjevali astmatični napadi, preživel na podeželskem dvorcu v prijateljski zvezi s filozofinjo lady Masham in njenim možem. Večinoma je izpopolnjeval svoja dela, ohranjal korespondenco in polemiziral z intelektualnimi nasprotniki. Locke se nikoli ni poročil, niti ni imel otrok.

Dela[uredi | uredi kodo]

Esej o človeškem razumu[uredi | uredi kodo]

V filozofiji je videl predvsem sredstvo za razjasnitev pojmovne osnove znanosti, zato je svoj esej »Esej o človeškem razumu« (1690) začel z zavrnitvijo nauka o vrojenih idejah, v nasprotju s katerim je trdil, da so vse ideje izkustvenega izvora.


Britanski filozof Bertrand Russell je o Locku zapisal[2], da »ni niti najglobji, niti najizvirnejši mislec, je pa njegovo delo močno in trajno vplivalo na filozofijo in politično življenje.«

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Russell, str 214
  2. ^ Russell 1977, str.217-8

Literatura[uredi | uredi kodo]