Hugo Grotius

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hugo Grotius
Zahodna filozofija
Filozofija 17. stoletja
Michiel Jansz van Mierevelt - Hugo Grotius.jpg
Hugo Grotius, avtor portreta van Mierevelt, 1631
Ime Hugo Grotius
Datum rojstva 10. april 1583(1583-04-10)
Kraj rojstva Delft, Nizozemska
Datum smrti 28. avgust 1645 (62 let)
Kraj smrti Rostock, Mecklenburg-Predpomorjanska, Nemčija
Šola/tradicija šola naravnega prava, renesančni humanizem, pozna sholastika
Glavna zanimanja filozofija prava, politična filozofija, filozofija vojne, metafizika (s teologijo)
Pomembne ideje zgodnji teoretik naravnega prava, utemeljitej koncepta pravične vojne; zagovarjal pravno načelo pacta sunt servanda

Hugo Grotius (tudi Huig de Groot ali Hugo de Groot), nizozemski diplomat, pravnik, književnik, politični filozof in filozof prava, * 10. april 1583, † 28. avgust 1645.

Poleg Francisca de Vitorie in Albertica Gentilija je priznan kot utemeljitelj modernega mednarodnega prava.

Oče, ki je bil učenec in prijatelj nizozemskega humanista Justusa Lipsiusa, je vpeljal Huga v študij humanistike in Aristotela že v otroških letih. Že s komaj enajstimi leti je bil Grotius sprejet na Univerzo v Leidnu, kjer je s štirinajstimi leti napisal prvo knjigo, recenizijo s komentarjem enciklopedičnega dela o standardu sedmih svobodnih umetnosti (Artes liberales) pozno rimskega filozofa Marcijana Kapelle. Leta 1599 je dobil advokatsko službo v Haagu in dve leti kasneje službo uradnega kronista. V mladosti je v latinščini spisal tragedije »Adamus exul«, »Christus patiens« in »Sophomphaneos«[1]. V stalnem kariernem napredovanju se je leta 1608 poročil. Od osmih otrok, so otroštvo preživeli le štirje.

Začetki raziskovanja mednarodnega prava[uredi | uredi kodo]

Leta 1603 je zaradi pomorskega piratstva prišlo do meddržavnega incidenta, ko je ladja v službi Nizozemske vzhodno-indijske družbe, brez pooblastil družbe ali države v bližini Singapurskega preliva zaplenila portugalsko trgovsko ladjo[2]. Dobiček od plena je potem Družba razdelila med svoje delničarje, ki pa so se zaradi verskih prepričanj[3] branili dobička iz piratstva. Družba je naložila Grotiusu nalogo, naj opraviči kapitanovo delovanje in prepriča delničarje Družbe ter nizozemsko javnost v nujnost zaplembe portugalske ladje.

Grotius je v naslednjih dveh letih spisal »O indijskih ozemljih[4]«, kjer je v skladu s pravicami danimi po naravi upravičeval zaplembo ladje, kot tudi vsako zaplembo sovražnikove lastnine v vojnem stanju, ki bi predstavljala sovražnikovo korist v vojnem sporu. Razprava je sicer obležala v predalu[5], saj se je sodni spor izšel v korist Družbe in zaplenitve ladje, a vendar je bila razprava podlaga za kasnejše Grotiusove spise o ureditvi mednarodnega in vojnega prava na temeljih naravnega prava.

V drugem delu, »O svobodnem morju«[6], ki pa je dočakalo objavo in je izšlo leta 1609, je postavil temelje mednarodnemu pomorskemu pravu. Svetovni oceani in morja ne morejo biti last oziroma monopol posamezne države in vsak narod ima pravico do prostega trgovanja po teh morjih. Že utrjeni španski imperij v uniji s Portugalsko in nastajajoča francoski ter angleški imperij so si lastili ne samo osvojena čezmorska ozemlja, pač pa tudi pomorske poti do njih. Kljub temu, da Grotius zanika pravico posamezne države, da na škodo drugih lasti svetovna morja, delo O svobodnem morju predstavlja ideološko opravičilo za novo monopolizacijo morij, tokrat s strani Nizozemske.[7] Težava, ki izhaja iz dela O svobodnem morju, je zadevala še suverenost nad celinskim morjem v bližini obal.

Arminijanski spor in izgnanstvo[uredi | uredi kodo]

Kljub napredujoči karieri in vsesplošnemu ugledu, ki ga je užival, se je leta 1615 zapletel v politično-religiozni spor med dvema različnima kalvinističnima strujama, med zmerno ortodoksno in arminijansko, fundamentalistično strujo, ki se je oddaljila od izvornega kalvinizma. Leta 1618[8] je zmagala ortodoksna struja. Leto kasneje je bil Grotius zaradi aktivne udeležbe v stranki arminijancev obsojen na dosmrtno ječo[9]. Med številnimi usmrčenimi žrtvami je bil tudi Grotiusov delodajalec in politik Johan van Oldenbarnevelt, ki je Nizozemski zagotovil de facto samostojnost. Čez dve leti, leta 1621, mu je uspelo izkoristiti nepazljivost jetniških paznikov. S pomočjo žene se je v knjižni skrinji uspel pretihotapiti iz ječe. Od tam je pobegnil v Francijo, kjer ga je finančno podprl in politično zaščitil kralj Ludvik XIII. Francoski. V Franciji je napisal tudi najbolj odmevna dela: »O pravu vojne in miru« ter teološko razpravo »Resnica o krščanstvu«. Leta 1625 je bila na Nizozemskem ponujena amnestija vsem arminijancem, če so se bili pripravljeni odreči svojim prepričanjem. Grotius je ponudbo zavrnil. Leta 1635 je bil postavljen za švedskega ambasadorja v Parizu. Na enem od potovanj na Švedsko je plovilo, ko se je vračalo v Pariz, na baltski obali blizu nemškega mesta Rostock doživelo brodolom. Grotiusa je še živega naplavilo na obalo, vendar je zaradi podhladitve nekaj dni kasneje umrl. Pokopan je v rodnem Delftu v Novi cerkvi (Nieuwe Kerk).

»O pravu vojne in miru«[uredi | uredi kodo]

Z delom »O pravu vojne in miru«[10] iz leta 1625, ki temelji na nazorih naravnega prava, je postavil temelje mednarodnemu pravu.

Naslovna stran druge izdaje De jure belli ac pacis, (Amsterdam 1631)

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ ###### potreben prevod
  2. ^ Nizozemska je bila takrat v vojni s Španijo, ki si je preko španske linije Habsburžanov lastila ozemlje današnje Nizozemske in Belgije. Leta 1580 si je Španija priključila tudi Portugalsko z njenim čezmorskim imperijem. Napad na portugalsko trgovsko ladjo je zato zadeval tudi španske interese.Nizozemska revolucija, oziroma boj za osoboditev izpod španske nadoblasti je trajal vsaj osemdeset let, od 1568—1648.
  3. ^ Angleška Wiki pravi, da so bili pretežno menoniti, čeprav ne navaja vira
  4. ^ De Indis
  5. ^ Ponovno odkrita je bila šele leta 1864, ko je bila objavljena pod naslovom De Jure Praedae (O pravu plena).
  6. ^ Mare Liberum, 1609
  7. ^ S to razliko, da je Nizozemska monopole namesto de iure po praksi ostalih imperialnih sil, uresničevala de facto.
  8. ^ To leto predstavlja začetek Tridesetletne vojne.
  9. ^ Za tisto obdobje vsekakor izrazito netipična kazen.
  10. ^ De jure belli ac pacis

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)