Krščanska demokracija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Krščanska demokracija je politična usmeritev, ki v sebi združuje ideale krščanstva in demokracije. Združuje politične stranke, ki se večinoma nahajajo na desni sredini političnega spektra. Po posameznih državah sicer politične stranke, ki se označujejo za krščanskodemokratske, zastopajo nekoliko različen spekter političnih prepričanj. V mednarodnem pregledu se ta spekter giblje od leve sredine do jasno desnih stališč, kar pa ne pomeni, da vsaka posamezna krščanskodemokratska stranka pokriva ta spekter v celoti. Glede na državo ali definicijo spadajo h krščanski demokraciji tudi konservativne ali versko fundamentalne usmeritve. Družbenopolitično je za krščansko demokracijo bistvenega pomena družbeni nauk Cerkve.

Nekatere krščanskodemokratske stranke po svetu so velike ljudske stranke desne sredine in klasične vladne stranke (npr. CDU in CSU v Nemčiji, ÖVP v Avstriji). Druge krščanskodemokratske stranke pa so majhne in zastopajo dele prebivalstva, ki sebe vidijo kot manjšinske. V Evropi obstaja tendenca, po kateri velike krščanskodemokratske stranke postajajo manjše in mehčajo svoj krščanski značaj. Značilne krščanskodemokratske stranke so nastale predvsem v državah z visokim deležem katoliškega prebivalstva; v teh državah so si dostikrat pridobile prevladujoči položaj v strankarskem sistemu. V Evropi so tradicionalni politični nasprotniki krščanskodemokratskih strank socialni demokrati, ki so v političnem spektru levo od krščanskih demokratov.

Na mednarodni ravni se krščanskodemokratske stranke združujejo v mednarodno združenje sredinskih demokratov (Centrist Democrat International), na evropski ravni pa v Evropsko ljudsko stranko.

Politična stališča in zgodovina[uredi | uredi kodo]

Eden od temeljev krščanskodemokratskega mišljenja je družbeni nauk Cerkve. Pri tem gre za predstavo o človeku, ki človeku, ustvarjenemu od Boga, pripisuje dostojanstvo, različnost, enakovrednost in nepopolnost ter od tod izpeljuje temeljne vrednote kot so svoboda, demokratično soodločanje in socialna pravičnost.

Demokratsko-socialna vsebina je tisto, kar krščansko demokracijo loči od pravih konservativcev, ki so v zgodovini zastopali plemstvo. Od verskih fundamentalistov, pa tudi od pravih klerikalcev (ti zagovarjajo oblast Rimokatoliške cerkve), se krščanski demokrati ločijo po tem, da po eni strani terjajo strpnost do lastnega krščanstva, po drugi strani pa so (vsaj načeloma) strpni do drugih svetovnih nazorov.

Za nastanek politične krščanske demokracije je zelo pomembna enciklika Rerum novarum, ki jo je leta 1891 objavil papež Leon XIII.. V njej se je Vatikan odzval na industrializacijo in se prvič soočil z novim položajem delavcev. Z encikliko Quadragesimo anno, ki jo je leta 1931 objavil papež Pij XI., je katoliška Cerkev zaradi izzivov totalitarnih ideologij konkretizirala svoje mnenje o svobodi posameznika. V tej encikliki je opisano za krščanskodemokratsko filozofijo zelo pomembno načelo subsidiarnosti. Sledi načelom zasebno pred državnim (prednost daje odgovornosti posameznika pred intervencijo države) in malo pred velikim (ko gre za delovanje države). Iz tega sledi načelo, da naj bo država kolikor mogoče decentralno organizirana. Obstaja pa tudi dolžnost subsidiarnosti, ko manjša in šibkejša enota ne more izpolniti določene obveznosti (poglobljeno predstavljeno v encikliki Mater et Magistra, 1961). Na krščanskodemokratsko filozofijo so pomembno vplival tudi francoski filozof Jacques Maritain.

Krščanska demokracija zagovarja tudi načelo solidarnosti. Gospodarstvo naj se postavi v službo človeka. Iz tega izhaja ukrotitev kapitalizma znotraj socialnega tržnega gospodarstva.

V preteklosti je na formuliranje krščanskodemokratskega mišljenja pomembno vplivalo stališče Cerkve v vprašanjih javne morale. Tako je za krščansko demokracijo družina še posebej pomembna. Nekateri znanstveniki krščanski demokraciji pripisujejo tudi večjo pripravljenost za sodelovanje med različnimi družbenimi sloji (npr. med delavci in podjetniki) in - v primerjavi z drugimi političnimi usmeritvami - večjo pripravljenost na politični kompromis. V krščanski demokraciji se poudarja skupni blagor in čim širši družbeni konsenz. Včasih je govora tudi o značilni krščanskodemokratski vrsti države blaginje.

Krščanska demokracija se je konec 19. stoletja in v 20. stoletju uresničevala v različnih organizacijah. Ob krščanskdemokratskih strankah so v okviru krščanskodemokratskega gibanja nastali tudi sindikati, dobrodelne ustanove in druge organizacije. Krščanski sindikati so se jasno razmejili nasproti sindikatom, ki so nastali med socialističnim delavstvom. Danes se krščansko demokracijo pogosto povezuje predvsem z njeno najbolj vidno pojavnostjo: političnimi strankami.

Seznam znanih krščanskih demokratov[uredi | uredi kodo]

Evropa[uredi | uredi kodo]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

Latinska Amerika[uredi | uredi kodo]

Azija[uredi | uredi kodo]

Krščanskodemokratske politične stranke[uredi | uredi kodo]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji se je krščanska demokracija v podobi politične stranke pojavila že zgodaj. Leta 1892 se je v Kranjski organizirala Katoliška narodna stranka. Ta se je pozneje preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, ki je bila najmočnejša slovenska politična stranka med svetovnima vojnama. Z drugo svetovno vojno je bila krščanskodemokratska tradicija na Slovenskem prekinjena. Konec osemdesetih let 20. stoletja je krščanskodemokratsko gibanje na Slovenskem ponovno oživelo in leta 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, leta 1989 tudi Slovenski krščanski demokrati. Za krščansko demokracijo se opredeljuje tudi stranka Nova Slovenija.

Nemčija[uredi | uredi kodo]

Avstrija[uredi | uredi kodo]

Italija[uredi | uredi kodo]

Francija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]