Anton Mahnič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Božji služabnik Anton Mahnič
Anton Mahnič
Veroizpoved:   rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:   Krk
Naslov:   krški škof
Obdobje službovanja:   1896-1920
Predhodnik:   Andrej Šterk (1894-1896)[1][2]
Naslednik:   Josip Srebrnič
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:   30. avgust 1874
Osebni podatki
Datum rojstva:   14. september 1850
Kraj rojstva:   Kobdilj (pri Štanjelu, Avstro-Ogrska, danes: Slovenija
Datum smrti:   14. december 1920
Kraj smrti:   Zagreb, (Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, danes: Hrvaška)

Anton Mahnič, slovenski teolog, škof, pesnik, pisatelj, kritik slovenskega kulturnega in duhovnega življenja in urednik, * 14. september 1850, Kobdilj, † 14. december 1920, Zagreb.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Anton Mahnič se je rodil 14. septembra 1850 v Kobdilju, župnija Štanjel na goriškem Krasu. [3][4]

Vzgojitelj in profesor[uredi | uredi kodo]

Leta 1871 je v Gorici končal gimnazijo, 1874 teologijo in postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel v goriški stolnici 30. avgusta 1874. Od oktobra 1875 do septembra 1891 je bil prefekt oziroma vzgojitelj, potem do 1895 ravnatelj v deškem semenišču v Gorici. Tu se je pripravljal na doktorat in bil obenem vpisan na dunajski univerzi. Na Dunaju je 11. maja 1881 doktoriral iz teologije. V goriškem bogoslovju je postal 20. septembra 1880 suplent, 29. julija 1881 pa profesor svetega pisma nove zaveze na bogoslovskem učilišču v Gorici vse do imenovanja za škofa.[5]

Škof na Krku[uredi | uredi kodo]

Leta 1896 ga je Leon XIII. imenoval za škofa na Krku, s sedežem v največjem mestu na otoku, Krku. Posvečen je bil v goriški stolnici 3. decembra 1896. Bil je prvi škof, ki te svoje otoške škofije ni opravljal le od daleč, z Dunaja, Trsta ali drugod, ampak je stalno tudi živel na Krku. 6. februarja 1911 je bil glavni posvečevalec novega tržaško-koprskega škofa Andreja Karlina.[6]

Na Krku se je pokazal kot odličen branilec hrvaškega naroda na otoku proti italijanski okupaciji in bil zato preganjan. Proitalijansko usmerjeni so ga tožili celo v Vatikanu, sam pa je po koncu prve svetovne vojne večkrat javno protestiral proti italijanskim oblastem. Zato so ga za leto dni konfinirali v Italiji v Frascatiju pri Rimu, od koder se je vrnil bolan in je v Zagrebu umrl.

Literarno delovanje[uredi | uredi kodo]

Mahnič je v mladosti objavljal poezijo in prozo. Novembra 1884 je prevzel uredništvo škofijskega lista Folium periodicum, kjer je v latinščini pisal vzgojna pisma Paedagogogica (1881 do 1889). Med drugimi prispevki je nastopal kot kritik že v latinskih prispevkih.[7]

Dvanajst večerov ter kritika Gregorčiča[uredi | uredi kodo]

V poljudni obliki je svoje misli prelil v podlistke Dvanajst večerov (Slovenec 1884); v njih je razvijal svojo zamisel katoliške estetike. Kot vzgojitelj je menil, da lahko vpliva branje sodobnih nemških, pa tudi slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je predpisovala šolska oblast, kvarno na učečo se mladino. Če njegove misli o škodljivem vplivu sodobnih filozofskih tokov v takratni Avstro-Ogrski niso imele odmeva v širši javnosti – ki latinščine ni razumela - , pa so njegovi »večeri« v slovenščini zbudili na eni strani burno odobravanje, na drugi pa nepomirljivo odklanjanje.

V listu Rimski katolik se je lotil realizma, naturalizma, ateizma, panteizma in nihilizma, ki ga je prepoznal v delih Trdina, Jurčiča, Tavčarja in Levstika.

Da bi svoji tezi dal težo, se je najprej lotil Prešerna – ko je odklanjal njegovo »grešno ljubezen«. »Če čutiš, kar opevaš, je ta ljubezen grešna – če pa tega ne čutiš, potem nisi pesnik.« 

Na podoben način je razčlenjeval tudi priljubljenega Gregorčiča, zlasti njegovo pesnitev »Človeka nikar!«, in mu v njej očital vpliv Schopenhauerjevega svetožalja ali svetobolja. Gregorčič se je branil, da Schopenhauerja niti ne pozna; pod njegov vpliv je pa verjetno res prišel prek Stritarja.

To je izzvalo hudo razburjenje v liberalnem taboru, s katerim je do tedaj klerikalni tabor zvesto sodeloval. Posredno je to vplivalo na »kulturni boj« oz. »ločitev duhov«. Vplivalo je tudi na ustanovitev katoliške Slovenske ljudske stranke (1892).[8]

Iz dnevnika Štefana Hodulje ter 4000[uredi | uredi kodo]

V to peresno vojno, ki so jo povzročili Mahničevi nazori o umetnosti in narodnosti, je Ivan Tavčar 1891 posegel s satirično utopijo 4000. Tavčar je sklenil osmešiti Mahničevo početje in njegov pogled na svet in življenje. Po Tavčarju naj bi Mahnič obsojal vse, kar ni bilo v skladu s cerkvenimi dogmami; zahteval, da si Slovenci kot katoliški narod uredijo narodno, politično in literarno življenje po katoliških načelih. V Rimskem katoliku je Mahnič pod psevdonimom Tone od Kala priobčeval spis Iz dnevnika Štefana Hodulje. V njem se je spotikal ob »pregrešne« ljubezenske in »svetobolne« pesnike ter pisatelje, meščansko življenje in drugo ter pokazal na usodne posledice na življenje. Tavčar je nasproti temu nameraval v svoji satiri napisati »času primerno povest iz prihodnjih dob« s podnaslovom »po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo«. Pozneje se je do svoje parodije distanciral.[navedi vir]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Bolezen, izgnanstvo in smrt[uredi | uredi kodo]

Anton Mahnič je hudo zbolel za rakom na prostati že konec vojne. Po vojni, ko je njegovo škofijo zasedla Italija, so se zato zanj začeli hudi časi. Poslabšalo se mu je tudi zdravje in želel se je odpraviti na zdravljenje v Zagreb. Ker je neustrašeno in javno oporekal nasilju in potujčevanju, so ga s prevaro pregnali s Krka. Italijanska okupacijska oblast je ponj poslala torpedovko, s katero naj bi se odpeljal na kopno in nato odpotoval proti Zagrebu; vendar je ladja namesto v Senj zaplula v italijansko pristanišče Ancono. Od tam so Mahniča odpeljali v mesto Frascati – 20 km jugovzhodno od Rima. Tam so ga vtaknili v hribovski puščavniški dom Eremo di Camaldoli, kjer se mu je v izgnanstvu zdravje še poslabšalo. Ko so ga marca 1920 končno pustili na svobodo, se je nameraval zdraviti v Varaždinskih toplicah, vendar ni imel dovolj denarja. Umrl je 14. decembra tega leta na domu zagrebškega nadškofa Antona Bauerja. Najprej so ga pokopali na zagrebškem osrednjem pokopališču Mirogoju; potem so truplo prenesli v cerkev sv. Frančiška Ksaverskega v Zagrebu, a leta 2002 v krško stolnico.[9]

Postopek za beatifikacijo[uredi | uredi kodo]

14. decembra 2013 – na 93-letnico njegove smrti, se je v krški stolnici Marijinega vnebovzetja začel s slovesno sveto mašo postopek za prištetje k blaženim in svetim krškega škofa in goriškega rojaka Antona Mahniča. Slavje je vodil krški škof Valter Župan. Temu pomembnemu dogodku na poti svetništva so prisostvovali: reški metropolit in nadškof Ivan Devčić, poreško-puljski škof Dražen Kutleša, koprski škof Jurij Bizjak, okrog petdeset duhovnikov in množica vernikov. Navzoč je bil tudi jezuit Božidar Nagy, postulator za beatifikacijo Ivana Merza, ki je bil s škofom Mahničem posebno povezan; saj je Merz prvi blaženec, ki je izšel iz Mahničevega Katoliškega gibanja.[10]

V spremnem programu, ki ga je pod naslovom Božji služabnik Anton Mahnič-včeraj in danes vodila urednica na Hrvaškem katoliškem radiu Tanja Popec, so pokazali, kako so Mahničeve vizije še vedno aktualne, živijo v krški škofiji in hrvaškem narodu. Postulator postopka Saša llijić je povedal, da so s tem programom želeli poudariti Mahničevo cerkvenost in pastoralno usmerjenost, temelječo na konkretni zavzetosti za človeka, narod in Cerkev. Posebej njegovo delo za mlade, Hrvaško katoliško gibanje in duhovnike.[11]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Acta curiae episcopalis Veglensis, 1898-1918 (I-XXI)
  • Acta et Decreta I. Sinodi Veglensis, Veglae 1901.
  • Acta et Decreta II. Sinodi Veglensis, Veglae 1911.
  • Dr. Anton Mahnič, Več luči, Iz »Rimskega katolika« zbrani spisi, Uredil dr. Aleš Ušeničnik, Ljubljana 1912,
  • Folium periodicum Archidieceseos Goritienssis, Gorica
  • Hrvatska Straža, Časopis namijenjen filozofiji i drugim znanostima, Krk-Senj 1903-1918
  • Katoliški obzornik, Izdaja »Leonova družba« v Ljubljani, 1897-1906 (I-X).
  • Rimski katolik, Urejeval in izdajal dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici, 1889-1896, (I-VIII), Gorica.
  • SS. Eucharistia, Vestnik »Duhovnikov častivcev«, slovenskih in hrvatskih, Krk, 1902-1910 (I-IX) (slovenski, hrvaški in latinski članki).
  • Svećenička zajednica pod zaštitom Presv. Srca Isusova, Glasilo diecezanskih urdruga hrvatskoh i slovenskog svećenstva i Družbe Svećenika Klanjalaca, Krk, 1911-1918 (I/X/-VIII/XVII/).


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Andrej Šterk (tudi: Andrej Marija Sterk , oziroma Andrija Marija Sterk, je bil s Krka 1896 prestavljen v Trst (1896-1901)
  2. ^ http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3237/VIEW/
  3. ^ Slovenski biografski leksikon navaja (pomotoma?) kot datum rojstva 14. julij 1850.
  4. ^ "Aleš Ušeničnik: Mahnič Anton, pisatelj, kulturni filozof, škof". Slovenski biografski leksikon. Pridobljeno dne 2013-12-30. 
  5. ^ "Aleš Ušeničnik: Mahnič Anton, pisatelj, kulturni filozof, škof". Slovenski biografski leksikon. Pridobljeno dne 2013-12-30. 
  6. ^ "Bishop Anton Mahnič". Catholic-hierarchy.org. Pridobljeno dne 2013-12-30. 
  7. ^ "Aleš Ušeničnik: Mahnič Anton, pisatelj, kulturni filozof, škof". Slovenski biografski leksikon. Pridobljeno dne 2013-12-30. 
  8. ^ "Mateja Meglič, »Čuvar s Jadrana«, diplomska naloga 2007". Univerza v Ljubljani. Pridobljeno dne 2013-12-30. 
  9. ^ "G.U.: Anton Mahnič v izgnanstvu: pregon delilca duhov". Delo.si. Pridobljeno dne 2012-7-29. 
  10. ^ "Otvaranje postupka za proglašenje blaženim i svetim biskupa Antuna Mahnića". Laudato/IKA. Pridobljeno dne 2013-12-15. 
  11. ^ Družina, božična številka 2013. Postopek za beatifikacijo škofa Mahniča se je začel. str. 13. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Bozanić, Antun. Biskup Mahnić : Pastir i javni djelatnik u Hrvata, Analecta croatica Christiana, 26, Zagreb, 1991. ISBN 86-397-0205-5
  • Enciklopedija Slovenijes.v.
  • Janež, Stanko. Pregled slovenske književnosti, Maribor, 1978
  • Klemenčič, Drago. "Il Cristocentrismo del Vescovo Anton Mahnič", exercitation, Pontificia universitatis Lateranensis, 1970
  • Koblar, France. Simon Gregorčič – njegov čas, življenje in delo, Ljubljana, 1962
  • Matijević, Zlatko. "Biskup Mahnić i talijanska okupacija otoka Krka (1918-1920)". V Croatica Christiana periodica 25 (2001), s. 149-171.
  • Meglič, Mateja. "»Čuvar s Jadrana« : škof Anton Mahnič med prvo svetovno vojno", diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, 2007 na sistory.si
  • Radić, Ignacije. Doktor Anton Mahnič, biskup krčki, Slavonska Požega, 1940
  • Toljanić, Antun. Antun Mahnić, biskup krčki, Krk, 2005

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]