Štanjel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Štanjel
Štanjel is located in Slovenija
Štanjel
Štanjel
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°49′23.87″N 13°50′38.46″E / 45.8232972°N 13.8440167°E / 45.8232972; 13.8440167Koordinati: 45°49′23.87″N 13°50′38.46″E / 45.8232972°N 13.8440167°E / 45.8232972; 13.8440167
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Komen
Nadmorska višina 312,1 m
Prebivalstvo
 • Skupno 340
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6222 Štanjel
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Štanjel je slikovito kraško naselje v Občini Komen. Je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zaradi prometno-geografske in strateške lege je bil Štanjel pomemben že od mlajše železne dobe dalje. Naselje je največji razcvet doživelo v romanski dobi, ko se je širilo po gozdiču proti vrhu Turna navzgor. V 11. do 12. stoletju je bil grič na novo utrjen - še danes so vidni ostanki stolpa na vrhu Turna.

Veliko je gotskih sestavin, ki dokazujejo, da je naselje že takrat doseglo današnji obseg. Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, dokončno podobo pa so mu dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja. Požgan grad so po drugi svetovni vojni prenovili po načrtih arhitektke Nataše Šumi. V prenovljeni polovici gradu so uredili zbirko del Lojzeta Spacala. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel ob koncu 15. stoletja zavarovali z obzidjem.

Poseben pečat kraju je dal Fabianijev tržaški prijatelj zdravnik Enrico Ferrari. Ferrari se je zaljubil v Štanjel. Govoril je dobro slovensko in vsako poletje tu preživel po več mesecev. V Štanjel pa je redno prihajal tudi vse druge proste dneve. Leta 1924 sta skupaj s Fabianijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidom naselja uredila obsežen park. Ferrari je imel zaposlenega stalnega oskrbnika. Pri gradnji parka pa je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset in več delavcev. Kamenje, ki so rabili pri gradnji, so vozili iz kamnoloma pri naselju Tupelče. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi vse do Podlasov tako, da je v smeri proti Gornji Branici lahko hodil malone pol ure po svoji lastnini.

Znana je zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela porušiti grad Štanjel, kar naj bi z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Ta naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem, poveljujoči častnik je poklical v Berlin in baje dobil odgovor, »naj staremu gnjavežu ustreže«. Zgodba je morda le legenda, saj je Fabianijevo znanstvo s Hitlerjem bilo verjetno le bežno, čeprav si je ta želel študirati arhitekturo na Dunaju.[1]

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Grad Štanjel
  • Ledenica ali Gledanica – najvišja točka na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega obrambnega stolpa
  • Galerija Lojzeta Spacala (v gradu)
  • Poznogotska cerkev sv. Danijela z značilnim limonastim zvonikom iz leta 1609
  • Stolp na vratih ali Kobdiljski stolp z galerijo (drugi vhodni stolp v Štanjel)
  • Kraška hiša je domnevno najstarejša stavba, t.i. »romanska« hiša, ki odraža arhitekturne značilnosti prvotnih kraških hiš, grajenih v času romanike in gotike. V pritličju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa spalni in kuhinjski del. Na hiši so še ohranjeni kamniti žlebovi po katerih je pritekala deževnica v bližnji vaški vodnjak. V njej je etnološka razstava.
  • Ferrarijev vrt je park, ki ga je Maks Fabiani uredil za Enrica Ferrarija in je kot najpomembnejša parkovna ureditev iz časa med obema vojnama uvrščen med spomenike državnega pomena in ima danes status krajinskega parka.
  • Spomeniki Josipu Abramu, Tarasu Ševčenku in Antonu Mahniču
  • Fabianijeva pot, krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem.
  • Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v spodnjem delu vasi.

Znameniti meščani[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Brigitte Hamann, Hitlers Wien, žepna izdaja, München, Zürich, 1998, 282.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]