Maks Fabiani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Maks Fabiani
Max Fabiani 1902.jpg  *
Rojstvo 29. april 1865
Kobdilj, Avstro-Ogrska, Slovenija  *
Smrt 12. avgust 1962
Gorica, Italija  *
Narodnost slovenska
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija
Flag of Austria.svg Avstrija
Poklic arhitekt  *
Zakonci Francesca del Rochi
Starši Anton Fabiani
Karolina Fabiani (rojena Kofler)
Sorodniki Lorenzo Fabiani (sin)

Maks Fabiani [fabjáni], arhitekt, * 29. april 1865, Kobdilj, † 12. avgust 1962, Gorica.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Maks Fabiani je bil rojen v premožni družini furlansko tirolskega rodu v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu. Bil je eden mlajših od štirinajstih otrok. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je sedem let obiskoval realko v Ljubljani. Bil je med najboljšimi učenci svoje generacije. V srednji šoli je izpopolnil znanje slovenščine in nemščine, ob tem italijanščine in francoščine. Na Dunaju je za tem študiral arhitekturo. Izkazal se je s svojim znanjem ter kasneje z doktoratom za urbanistične dosežke. Po zaključenem študiju in vojaški obveznosti se je s štipendijo za tri leta napotil na študijsko potovanje skozi Grčijo do Male Azije (1892–1894). Potoval je tudi po Evropi, vse do Belgije. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, priljubljen v dvornih krogih. Sodeloval je kot svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Zanj je urejal češki grad Konopište, zlasti vrtove. Bil je avtor sinteznega, sprejetega regulacijskega načrta popotresne Ljubljane in pomembnih, vzorčnih stavb in ureditev na ključnih točkah mesta: Šentjakobskega župnišča in šola na robu Starega trga (zlasti ureditev pročelij). Zgradbi sta posegli v srednjeveško jedro. Krisperjeva in Kleinmayr Bambergova hiša stojita ob dveh vogalih novo zasnovane Miklošičeve ceste, prva ob Slovenskem trgu nasproti Sodne palače, druga ob Dalmatinovi ulici. Hribarjeva palača stoji na Ajdovščini in sooblikuje njene gabarite. Ob Prešernovi in Šubičevi stoji nekdanji dekliški licej (zidava v dveh fazah) z dodanim internatom Mladika (arh. Koch), sedaj obe stavbi zaseda Ministrstvo za zunanje zadeve. Na ključno točko mesta je postavil Prešernov spomenik. Njegove palače stojijo na Dunaju: Artaria (delno predelano pritličje), historicistična Urania (kasneje prizidan nov vhod), secesijska Portois&Fix. V Trstu je nasproti borze bogato okrašena Casa Bartoli in v jedru mesta slovenski Narodni dom (zažgan 1922), ki je bil njegova ključna palača z obliko, opremo in vsebino.

Pred koncem prve svetovne vojne je ob izteku leta 1917, v 53. letu starosti, odšel z Dunaja, kjer je zapustil bleščečo univerzitetno kariero, mednarodno slavo, velemestne udobnosti in nemške nacionalistične pritiske, značilne za čas vojne. Vrnil se je na domači Kras, z namenom, da se posveti delu pri prenovi porušenega Posočja, Goriške in Krasa. V naslednjih letih je nesebično pomagal obnavljati številne uničene vasi; pridružil pa se je tudi vprašljivim političnim nacionalističnim združenjem, fašistični stranki. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu in rodnemu Kobdilju. Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, so prešle močno uničene vasi Posočja in ozemlja furlanske nižine pod Italijo. Fabiani s svojimi svetovalnimi in urbanističnimi projekti ni opustil svojega prenoviteljskega dela, čeprav so ga odrinili iz uradnih urbanističnih služb. Z 92 regulacijskimi načrti za naselja v Posočju (številnih ni smel podpisati kot avtor), v južni Furlaniji, na Krasu in v Vipavski dolini si je prislužil pomembno mesto v zgodovini evropskega prostorskega načrtovanja in arhitekture, kljub senci sodelovanja s tedanjo nasilno politično oblastjo. Preživljal se je kot profesor umetnostne zgodovine. Risal je načrte ali svetoval pri ducatu cerkva na območju, postavljal stavbe v Gorici in ob koncu kariere celo Benetkah. V pozni starosti je umrl v Gorici. Pokopan je na pokopališču rodne vasi, pri sv. Gregorju.

Arhitekt in urbanist[uredi | uredi kodo]

Urania na Dunaju (zgrajena 1909/10) po Fabianijevih načrtih

Fabiani je bil eden najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije in inovator v arhitekturi na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Bil je profesor na dunajski tehniški univerzi, umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda, neformalno tudi ljubljanskega župana Hribarja. Za sodelavca ga je k sebi povabil Otto Wagner. Skupaj sta napisala odmevno knjigo o moderni arhitekturi; vodilni in podpisani avtor je ostal Wagner. V intervjuju za italijansko revijo La Nazione, ki je bil objavljen leta 1966 (posthumno), je F. izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju krajši čas delal Adolf Hitler, ki ga je odpustil zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu. Ni dokumentarnih dokazov, da se je to res zgodilo, tako da je zgodba, včasih provokativnega Fabianija, morda legenda.[1] Njegovo najbolj znano delo na Dunaju je večnamenska palača z observatorijem Urania (1909 -1910), ki stoji ob robu Ringa pri donavskem kanalu.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je Fabiani izdelal nov urbanistični načrt za Ljubljano in ga samozavestno predstavil v posebni brošuri. Na podlagi tega načrta je nastajalo današnje mestno središče med Masarykovo, Njegoševo, Roško, Karlovško, Aškerčevo in Prešernovo ter vzdolž parka Tivoli. Fabiani je zasnoval posodobljeno mrežo ulic znotraj tega območja, posebej neposredne povezave Miklošičeve ceste z železniško postajo in današnji, tako imenovani notranji ring, ki jih obdaja. Delno po ringu delno po vzporednih ulicah je načrtoval krožno progo tramvaja. Zaključek obvoznega ringa je bil pred kratkim postavljeni dvoetažni most pri Cukrarni (2012). Krožne proge tramvaja ali drugega javnega prevoza po ringu v Ljubljani še danes ni. Načrtoval je trge, postavitve spomenikov in arhitekture.

Po vrnitvi na Kras ob koncu leta 1917 je Fabiani v Štanjelu načrtoval praktično vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama. Nekateri načrti za Štanjel, podobno za številne vasi in mesta vse do roba Furlanije, so v tistem času predstavljali konceptualne novosti na področju evropskega načrtovanja. Zelo inovativne in občudovanja vredne so njegove vodovodne naprave z zbiralniki za vilo Ferrari in terasast vrt pod njo. Požig vasi ob koncu vojne, lastninjenje vile po osamosvojitvi Slovenije in slabo upravljanje z vrtom zakrivajo pravo vrednost razglednega kraškega vrta in obhodne poti. V obnovljenem štanjelskem gradu na drugi strani vasi je župan Fabiani uredil občinski urad, osnovno šolo, zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano, poslikano s freskami ter občinsko skladišče. Umestitev različnih javnih programov lokalnega središča v prenovljeni grad ima malo primerjav v evropskem prostoru. Fabiani pa je v Štanjelu nadaljeval sistem namembnosti, ki ga je uveljavil v Uranii in v Narodnem domu v Trstu. Grad, kulturno središče, šola in občinski urad vasi, je bil pred koncem vojne požgan. Zgorel je tudi Fabianijev arhiv. Arhitekt je kljub temu v pozni starosti v Gorici naprej razvijal svoje vizije.

Na pomen Fabianija kot urbanista in sodobnega arhitekta v Sloveniji in posebej v Ljubljani je prvi opozoril Nace Šumi, ob njem v več zapisih Marjan Mušič. Isti je bil ključni avtor prve večje razstave v Narodni galeriji že leta 1966. Arhitekta je natančno znanstveno ovrednotil, posebej njegove posege na Dunaju in v Trstu, Marko Pozzetto. Vsi kasnejši pisci so povzemali njegove raziskave. Opozoril je na desetine urbanističnih načrtov, ki jih je Fabiani izdelal za različna naselja v Furlaniji, porušena med prvo svetovno vojno. Le malo teh načrtov je Fabiani podpisal, zato natančnega pregleda njegovega urbanističnega dela še ni. Več arhitektur na Dunaju, v Trstu in Ljubljani so degradirali z dozidavami, nadzidavami in spremembami funkcij. Zgledno nadgradnjo je izpeljal Jurij Kobe za Dekliški licej v kompleksu Mladika.

Najpomembnejša dela[uredi | uredi kodo]

  • palača Artaria, Dunaj, 1901,
  • palača Portois in Fix, Dunaj, 1899 - 1909,
  • Mestna ubožnica, Vodmat, Ljubljana,
  • postavitev spominskih poprsij, Karlov trg, Dunaj,
  • načrt za ureditev Miklošičevega parka (Slovenskega trga), Ljubljana, 1895,
  • Krisperjeva hiša, Ljubljana, 1907,
  • Narodni dom, Trst, 1901 - 1904,
  • Palača Bartoli, Trst,
  • postavitev Prešernovega spomenika, Ljubljana, 1905
  • Dekliški licej z internatom Mladika, (sedaj Ministrstvo za zunanje zadeve), Ljubljana, 1906 -1910,
  • Šentjakobsko župnišče, Ljubljana
  • palača Urania, Dunaj, 1909 - 1910,
  • fasada šole na Levstikovem trgu, Ljubljana
  • Krisperjeva hiša, Miklošičeva, Ljubljana, Ljubljana,
  • Šentjakobsko župnišče, Gornji trg, Ljubljana,
  • Hribarjeva palača na Ajdovščini, Ljubljana,
  • Ureditev parka Tivoli, Ljubljana
  • Jakopičev paviljon, Tivoli, Ljubljana, 1909
  • Vila Storič in zdravstvena postaja, Komen, 1934
  • Vrt vile Ferrari, Štanjel, 1920 - 1944
  • Vila Max, Kobdilj
  • Prenova posestva Fabiani, Kobdilj
  • Grobnica Fabiani, Kobdilj, 1940

Poimenovanja po arhitektu Maksu Fabianiju[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Brigitte Hamann, Hitlers Wien, žepna izdaja, München, Zürich, 1998, 282.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Gojko Zupan, Mojster Maks Fabiani - nove meje v arhitekturi, Delo, Ljubljana, 2. marec 1989. str. 13.
  • Gojko Zupan, Oglati utrinki z okrogle mize, Maks Fabiani, Naši Razgledi, št. 5, Ljubljana, 10. marec 1989. str. 137.
  • Gojko Zupan, Izvleček iz konservatorskega programa: Fabianijeva arhitektura dekliškega liceja, Mladika v Ljubljani, VS 36/94-95, Varstvo spomenikov, Ljubljana, 1997. str. 13-25.
  • Marco Pozzetto, Maks Fabiani - Vizije prostora. Kranj,1997.
  • Gojko Zupan, Fabiani in Štanjel, Revija Kras 23, Komen, oktober 1997. str. 22-23.
  • Andrej Hrausky, Janez Koželj, Maks Fabiani : Dunaj, Ljubljana, Trst. Ljubljana, 2010. ISBN 978-961-231-736-2

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]