Maks Fabiani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Maks Fabiani
Max Fabiani 1902.jpg
Rojstvo 29. april 1865
Kobdilj, Avstro-Ogrska
Smrt 18. avgust 1962
Gorica, Italija
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija
Flag of Austria.svg Avstrija
Poklic arhitekt
Zakonci Francesca del Rochi
Starši Anton Fabiani
Karolina Fabiani (rojena Kofler)
Sorodniki Lorenzo Fabiani (sin)

Maks Fabiani [fabjáni], arhitekt, * 29. april 1865, Kobdilj, † 18. avgust 1962, Gorica.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Maks Fabiani je bil rojen v premožni družini furlanskega rodu v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu. Po končani osnovni šoli je obiskoval realko v Ljubljani. V srednji šoli je izpopolnil znanje slovenščine in nemščine. Na Dunaju je študiral arhitekturo. Izkazal se je s svojim znanjem ter doktoratom. Po zaključenem študiju se je za tri leta napotil na študijsko potovanje do Male Azije (1892–1894). Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, priljubljen v dvornih krogih. Sodeloval je kot svetovalec s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Zanj je urejal češki grad Konopište. Bil je avtor sinteznega, sprejetega regulacijskega načrta popotresne Ljubljane in pomembnih, vzorčnih stavb in ureditev na ključnih točkah mesta: Šentjakobsko župnišče in šola an robu Starega trga sta posegla v srednjeveško jedro. Krisperjeva in Bambergova hiša stojita ob novo zasnovani Miklošičevi cesti in ob Slovenskem trgu pri Sodni palači. Hribarjeva hiša stoji na Ajdovščini in sooblikuje njene gabarite. Ob Prešernovi in Šubičevi stoji nekdanji dekliški licej z internatom Mladika, sedaj Ministrstvo za zunanje zadeve. Njegove palače stojijo na Dunaju: Artaria, Urania, Portois&Fix, v Trstu: Casa Bartoli in Narodni dom, njegova ključna palača z obliko in vsebino.

Pred koncem prve svetovne vojne je leta 1917, v 53. letu starosti odšel z Dunaja, kjer je zapustil bleščečo univerzitetno kariero, mednarodno slavo, velemestne udobnosti. Vrnil se je na Kras, z namenom, da bi se posvetil delu pri prenovi porušenega Posočja, Goriške in Krasa. V naslednjih letih je nesebično pomagal obnavljati številne uničene vasi. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu. Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, so prešla ta močno uničena ozemlja pod Italijo, toda Fabiani s svojimi svetovalnimi in urbanističnimi projekti ni prenehal. Z 92 regulacijskimi načrti za naselja v Posočju, v južni Furlaniji, na Krasu in v Vipavski dolini si je Fabiani prislužil pomembno mesto v zgodovini evropskega prostorskega načrtovanja in arhitekture, kljub senci sodelovanja s tedanjo politično oblastjo.

Arhitekt in urbanist[uredi | uredi kodo]

Urania na Dunaju (zgrajena 1909/10) po Fabianijevih načrtih

Fabiani je bil eden najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije in inovator v arhitekturi na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Bil je profesor na dunajski tehnični univerzi, umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda, neformalno tudi ljubljanskega župana Hribarja. V intervjuju za italijansko revijo La Nazione, ki je bil objavljen leta 1966, je izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju krajši čas delal Adolf Hitler, ki ga je odpustil zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu. Vendar ni dokumentarnih dokazov, da se je to res zgodilo, tako da je zgodba morda legenda.[1] Njegovo najbolj znano delo na Dunaju je večnamenska palača Urania (1909 -1910).

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je Fabiani izdelal nov urbanistični načrt za Ljubljano in ga predstavil v posebni brošuri. Na podlagi tega načrta je nastajalo današnje mestno središče med Masarykovo, Njegoševo, Roško, Karlovško in parkom Tivoli. Fabiani je zasnoval posodobljeno mrežo ulic znotraj tega območja, posebej neposredne povezave z železniško postajo in današnji, tako imenovani notranji ring, ki jih obdaja. Zaključek obvoznega ringa je bil pred kratkim postavljeni dvoetažni most pri Cukrarni. Krožne proge tramvaja ali drugega javnega prevoza po ringu pa še ni.

Po vrnitvi na Kras ob koncu leta 1917 je Fabiani v Štanjelu načrtoval praktično vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama. Nekateri načrti za Štanjel so v tistem času predstavljali konceptualne novosti na področju evropske arhitekture. Zelo inovativne in občudovanja vredne so njegove vodovodne naprave za vilo Ferrari in vrt pod njo. V obnovljenem štanjelskem gradu na drugi strani vasi je župan Fabiani uredil občinski urad, osnovno šolo, zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano, poslikano s freskami ter občinsko skladišče. Umestitev različnih javnih programov v prenovljeni grad je brez primere v evropskem prostoru. Grad je bil pred koncem vojne požgan in zgorel je tudi Fabianijev arhiv.

Najpomembnejša dela[uredi | uredi kodo]

Poimenovanja po arhitektu Maksu Fabianiju[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Brigitte Hamann, Hitlers Wien, žepna izdaja, München, Zürich, 1998, 282.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Gojko Zupan, Mojster Maks Fabiani - nove meje v arhitekturi, Delo, Ljubljana, 2. marec 1989. str. 13.
  • Gojko Zupan, Oglati utrinki z okrogle mize, Maks Fabiani, Naši Razgledi, št. 5, Ljubljana, 10. marec 1989. str. 137.
  • Gojko Zupan, Izvleček iz konservatorskega programa: Fabianijeva arhitektura dekliškega liceja, Mladika v Ljubljani, VS 36/94-95, Varstvo spomenikov, Ljubljana, 1997. str. 13-25.
  • Marco Pozzetto, Maks Fabiani - Vizije prostora. Kranj,1997.
  • Gojko Zupan, Fabiani in Štanjel, Revija Kras 23, Komen, oktober 1997. str. 22-23.
  • Andrej Hrausky, Janez Koželj, Maks Fabiani : Dunaj, Ljubljana, Trst. Ljubljana, 2010. ISBN 978-961-231-736-2

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]