Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije (kratica NOV in POS) je bil naziv oborožene sile pod vodstvom Osvobodilne fronte, ki je vodila oboroženi del narodnoosvobodilnega gibanja med drugo svetovno vojno. Sprva je bila samostojno vodena, toda z reorganizacijo vseh partizanskih oboroženih sil na področju Jugoslavije, je bila podrejena Vrhovnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije kot slovenski del Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije.

NOV in POS je vodil Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ob koncu druge svetovne vojne je bila NOV in POS razpuščena ter vključena v Jugoslovansko armado, ki je bila ustanovljena 1. marca 1945.

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Primarno je bila NOV in POS organizirana na slovenske partizanske divizije in slovenske partizanske brigade (brigade so bile tudi osnovne samostojne taktične vojaške enote), ki so delovale na celotnem področju Slovenije, medtem ko so slovenski partizanski odredi delovali na teritorialnem principu (le na območju, iz katerega so prihajali pripadniki odreda). Divizije, brigade in odredi so bili nato povezani v dva korpusa.

Prisega[uredi | uredi kodo]

Relativno malo znano dejstvo je, da so slovenski partizani ob vstopu v vojaške enote prisegali.

Besedilo partizanske prisege se glasi:

Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavske-Kmečke-Rdeče Armade Sovjetske Zveze ter vseh ostalih za svobodo borečih se narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva in vsega naprednega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom; da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne da bi odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda. Prisegam, da bom za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo to potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje. Za svobodo v boj![1]

Število dejavnih borcev[uredi | uredi kodo]

Ocene o dejanskem številu slovenskih partizanov se razlikujejo. Čeprav je imelo gibanje vsaj ob začetku vojne v slovenski javnosti še solidno podporo [2], je bilo število borcev vseskozi majhno in se je občutno povečalo šele v zadnjem stadiju vojne, ko je postala zmaga zaveznikov verjetnejša. [3] Avgusta leta 1941 tako ni mogoče govoriti o več kot 700 ali 800 borcih, ob koncu leta 1941 naj bi jih bilo okoli 2000 [4][5], okoli 5.500 pa septembra 1943, neposredno pred kapitulacijo Italije.[5]

Nekoliko drugačne številke navaja Slovenski zgodovinski atlas, izdan leta 2011. Po njem naj bi bilo poleti 1942 slovenskih partizanov okoli 5.300, število takrat komaj ustanovljenih vaških stražarjev pa okoli 400. Po letu dni, tik pred kapitulacijo Italije, naj bi število partizanov ostajalo nespremenjeno, torej okoli 5.300, hkrati pa je skokovito porastlo število borcev v protikomunističnih enotah, ki jih je bilo takrat (vključno s slovenskimi pripadniki Kraljeve vojske v domovini) že okoli 6.200. Jeseni 1943, takoj po kapitulaciji Italije, poboju slovenskih četnikov pri Grčaricah in padcu Turjaka, je število partizanov s prisilnimi mobilizacijami na takoimenovanih osvobojenih ozemljih kmalu narastlo na okoli 20.000. V bojni formaciji je ostalo okoli 3.000 članov vaških stražarjev, slovenski četniki pa so bili praktično uničeni. Preživeli člani protikomunističnih enot so organizirali Slovensko domobranstvo, ki je imelo na vrhuncu okoli 17.000 pripadnikov, število partizanov pa je do poletja 1944 narastlo na okoli 30.000. Pozimi 1944/1945 je število slovenskih partizanov doseglo vrhunec z okoli 38.000 pripadniki, ob praktično nespremenjenem številu protikomunističnih enot. [4][5][6]

Uradno povojno komunistično zgodovinopisje je o številu pripadnikov slovenskih partizanskih enot navajalo nekoliko drugačne podatke. Najbolj očitna razlika je leto 1942, v katerem se navaja številka 19.000. Po teh virih se je število pripadnikov NOV in POS gibalo takole: 1.000 pripadnikov leta 1941, 19.000 pripadnikov leta 1942, 21.000 pripadnikov leta 1943, 25.000 pripadnikov leta 1944 in 40.000 pripadnikov leta 1945 [7]

Sodelovanje z italijanskimi okupacijskimi silami[uredi | uredi kodo]

Znano dejstvo je, da so slovenski partizani takoj po kapitulaciji fašistične Italije sodelovali z italijanskimi vojaškimi enotami pri napadu na Turjak in končnem obračunu s protikomunističnimi vaškimi stražami . V tej bitki je bilo izurjeno italijansko topništvo odločilno za zavzetje turjaškega gradu, več virov pa potrjuje, da je bil med enotami, ki so ga oblegale, prisoten tudi precejšen del italijanskega vojaškega personala. [8] [9] Vodstvo NOB je namreč sklenilo s poveljstvom italijanskih okupacijskih sil dogovor, po katerem se je - v zameno za predajo težkega orožja in za pomoč pri obračunu s protikomunističnimi enotami - italijanski vojski zagotovil varen in neoviran umik s slovenskega ozemlja. Ta dogovor je omogočil nekaterim italijanskim vojaškim poveljnikom (Mario Roatta, Mario Robotti, Emilio Grazioli), ki bi sicer morali odgovarjati za vojne zločine nad slovenskim civilnim prebivalstvom v Ljubljanski pokrajini , da so se umaknili v Italijo. Jugoslavija po vojni nikoli ni dosegla njihove izročitve. [10][11] [12] [13]

Protikomunistični viri tistega časa pa poleg obleganja Turjaka navajajo še številne druge primere sodelovanja slovenskih partizanov z italijanskimi okupacijskimi enotami. Tako naj bi bili partizani že leta 1941 v posesti težjega in težkega orožja italijanske izdelave, ki ga v predvojni jugoslovanski vojski ni bilo na razpolago. Obstajala naj bi zgodovinska pričevanja, da sta vodstvo Osvobodilne fronte in italijanska okupacijska komanda predvsem na območju Ljubljane , Novega mesta in Bele krajine vzdrževali redne zveze, se vzajemno obveščali o premikih posameznih oboroženih enot in se na ta način izogibali neposrednim vojaškim konfliktom. Italijanske okupacijske oblasti naj bi partizanske enote v določenih primerih tudi oskrbovale s hrano, sanitetnim materialom, oborožitvijo in strelivom. V začetku meseca avgusta 1942 naj bi tako na železniško postajo Vevče pri Ljubljani pripeljali dva plombirana vagona, iz katerih so aktivisti OF ponoči neovirano odvažali vojaško opremo, orožje in strelivo. Spomladi leta 1943 naj bi italijansko armadno poveljstvo iz Ljubljane na železniško postajo v Mirni za partizanske potrebe dostavilo cel vagon vojaške opreme, hrane, čevljev in papirja za tiskanje propagande. Trije vagoni podobnega blaga naj bi bili po pogajanjih generala Ceruttija z lokalnim partizanskim poveljstvom junija 1943 dostavljeni tudi na postajo v Straži. [14] Isti general Cerutti, poveljnik novomeške divizije Isonzo, naj bi 9. septembra, takoj po kapitulaciji Italije, predal vodstvu Osvobodilne fronte tudi vse težko orožje, topove, tanke, avtomobile in skladišča svoje divizije, 13. septembra pa naj bi ob partizanski podpori na čelu 2000 italijanskih vojakov celo osebno vodil napad na vas Bloke , kjer so se zadrževali protikomunistični borci in civilno prebivalstvo. [15] Zgodovinsko dejstvo, ki priča o verjetnosti dogovorov med partizansko in okupacijsko stranjo, je tudi, da so italijanske oblasti na vsakršno oboroženo akcijo Osvobodilne fronte in na številne atentate, ki so jih aktivisti VOS v Ljubljani pred pričami izvedli sredi belega dne, v veliki večini primerov odgovorile izključno z represalijami na račun civilnega prebivalstva, skoraj nikoli pa niso aretirale in kaznovale dejanskih krivcev za umore.

Zločini proti civilnemu prebivalstvu[uredi | uredi kodo]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Po raziskavi Inštituta za novejšo zgodovino so slovenske partizanske enote v času med 1941 in 1945 med civilnim prebivalstvom neposredno povzročile najmanj 4.200 smrtnih žrtev. Številka predstavlja absolutno spodnjo mejo, saj raziskava še vedno poteka [16] , pri okoli 20.000 smrtnih žrtvah druge svetovne vojne na Slovenskem pa zaenkrat še ni ugotovljen niti status, niti povzročitelj smrti. Partizanske usmrtitve takoimenovanih narodnih sovražnikov in domačih izdajalcev, za katere sta se v revolucionarnem izrazoslovju uporabljala izraza justifikacija in likvidacija, so bile tesno povezane s partizanskim kazenskim »sodstvom«  oziroma justico. [17] Usmrtitve so bile izvedene na podlagi »Odloka Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) o zaščiti slovenskega naroda« z dne 16. septembra 1941. Odlok je glede postopka zoper osumljenca navajal: "Postopanje je naglo, ustno in tajno. Posebno zaslišanje krivca ni potrebno…Proti sodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče."[18]

Edina kazen, ki jo je bilo po tem odloku mogoče izreči proti osumljencu, katerega je partizansko »sodišče« spoznalo za krivega, je bila smrtna. Z Odlokom SNOO je bila torej odprta pot za izvajanje revolucionarnega terorja nad civilnim prebivalstvom, po prosti presoji lokalnih partizanskih poveljnikov oziroma »vojvod«. Partizanskim »sodiščem« , ki so na podlagi omenjenega Odloka SNOO izvrševale usmrtitve, ni mogoče priznati statusa regularnih sodišč, njihovih postopkov pa ni mogoče obravnavati kot regularne sodne postopke. Usmrtitve civilistov, ki so jih izvrševali slovenski partizani, je zato mogoče obravnavati edinole kot poboje oziroma kot umore. [19]

Poboji slovenskih družin[uredi | uredi kodo]

Določene skupine slovenskega prebivalstva je partija zaradi njihovega socialnega statusa, predvsem pa zaradi politične in ideološke opredelitve, uvrstila med največje nasprotnike komunistične revolucije. Pri obračunavanju z njimi je v posameznih primerih šla tako daleč, da je preko partizanskih in VOS-ovskih enot pobila celotne družine, z majhnimi otroki vred. Leta 1942 naj bi tako partizani samo na območju Ljubljanske pokrajine pobili vsaj 20 slovenskih družin. [20] Med najbolj znane primere sodijo poboj 10 članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu na Dolenjskem, poboj 8 članov družine Hudnik iz Dobrove pri Ljubljani, poboj Jakopinove družine iz Ponove vasi pri Grosupljem, družine Kozina iz Zapotoka pri Sodražici, Kolenčeve družine iz Brezovice pri Mirni, družine Zavodnik iz Bistrice pri Šentrupertu, družine Gruden iz Ulake pri Velikih Laščah in drugih. [21] [22] [23]

Poboji Romov[uredi | uredi kodo]

Posebno kategorijo revolucionarnega nasilja predstavljajo poboji Romov na Dolenjskem in v Beli Krajini. Šlo naj bi za takoimenovane preventivne likvidacije , ki naj bi preprečile, da bi Romi Italijanom izdajali podatke o gibanju partizanskih enot. Po poročilu štaba Šercerjevega bataljona z dne 18. maja 1942 naj bi samo ta partizanska enota na Dolenjskem pobila skupino 56 Romov. [24] Še večjo skupino 61 Romov so 19. julija 1942 pobili belokranjski partizani. Zajeli naj bi jih v vasi Kanižarica pri Črnomlju, pobili pa domnevno v Draginji vasi. [25] Poleg teh dveh množičnih naj bi vzporedno prihajalo tudi do nekaterih manjših pobojev romskega prebivalstva. Ker je šlo v tem primeru za pobijanje ljudi zaradi pripadnosti določeni etnični skupini , je v njih mogoče videti elemente etničnega čiščenja. [26]

Ocene o številu padlih in povzročenih žrtvah[uredi | uredi kodo]

Med 2. svetovno vojno naj bi v boju padlo okoli 28.000 partizanov, v primerjavi z okoli 14.000 pripadnikov protikomunističnih enot. Ocenjuje se, da so slovenski partizani skupaj z drugimi pripadnimi revolucionarnimi silami (VOS) med vojno in neposredno po vojni pobili preko 24.000 prebivalcev takratne Slovenije (od tega 14.000 po koncu vojne). S tem so slovenske partizanske enote neposredno odgovorne za okoli 25% vseh z vojno povezanih žrtev na današnjem ozemlju Republike Slovenije.[27]


Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Lešnik D. & Tomc G. (1995), Rdeče in Črno (str. 84), Založba Sophia
  2. ^ Hoare, Marko Atilla (2002). "Whose is the partisan movement? Serbs, Croats and the legacy of a shared resistance". The Journal of Slavic Military Studies 15 (4). doi:10.1080/13518040208430537. 
  3. ^ Gow, James; Carmichael, Cathie (2010). Slovenia and the Slovenes: A Small State in the New Europe (Revised and updated izd.). Hurst Publishers Ltd. str. 49. ISBN 978-1-85065-944-0. 
  4. ^ 4,0 4,1 Griesser-Pečar, Tamara (2007). Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija [Divided Nation: Slovenia 1941–1945: Occupation, Collaboration, Civil War, Revolution] (Slovene). Mladinska knjiga. str. 345–346. ISBN 978-961-01-0208-3. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Slovensko in italijansko odporniško gibanje - strukturna primerjava: diploma thesis [Slovene and Italian Resistance Movement - Structural Comparison: diploma thesis] (Slovene). Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. 2008. str. 59–62. (COBISS). 
  6. ^ Guštin, Damijan. "Slovenia". European Resistance Archive. ERA Project. Pridobljeno dne 2 March 2012. 
  7. ^ Jugoslavija 1941-1945, Vlado Strugar, Beograd: Vojnoizdavački zavod, 1969; Narodnooslobodilačka vojska Jugoslavije, Nikola Anić, Sekula Joksimović i Mirko Gutić, Beograd: Vojnoistorijski institut, 1982
  8. ^ Bernard Nežmah, Turjak 60 let pozneje, Mladina, 03.10.2003
  9. ^ Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944
  10. ^ 00000009/00000003/art00005 James H. Burgwyn: "General Roatta's war against the partisans in Yugoslavia: 1942", Journal of Modern Italian Studies, Volume 9, Number 3, September 2004, pp. 314-329(16), link by IngentaConnect
  11. ^ Giuseppe Piemontese (1946): Twenty-nine months of Italian occupation of the Province of Ljubljana. On page 3. Book also quoted in: Ballinger, P. (2002), p.138
  12. ^ Steinberg, Jonathan (2002) All Or Nothing: The Axis and the Holocaust, 1941-1943, Routledge, ISBN 0-415-29069-4, p.34
  13. ^ James Walston, a historian at The American University of Rome. Quoted in Rory, Carroll. Italy's bloody secret. The Guardian. (Archived by WebCite®), The Guardian, London, UK, June 25, 2003
  14. ^ Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944 (str. 210)
  15. ^ Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944 (str.212)
  16. ^ Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012
  17. ^ Tadeja Tominšek Čehulič, Partizansko sodstvo med drugo svetovno vojno: kaznovalna politika in vprašanje smrtnih kazni, Prispevki za novejšo zgodovino 49, št. 2, 2009
  18. ^ Makso Šnuderl, Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji
  19. ^ Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012
  20. ^ Ivo Žajdela, Zasuta usta: začetek komunistične revolucije v Sloveniji 1941-1942, Ljubljana, 1996
  21. ^ Časopis Domoljub, 11. avgust 1943
  22. ^ Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012
  23. ^ Arhiv Ministrstva za pravosodje RS, Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, spis št. 130-2278/2006
  24. ^ Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945: država v državi, Ljubljana, 1987
  25. ^ Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945: država v državi, Ljubljana, 1987
  26. ^ Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012
  27. ^ Svenšek, Ana (10 June 2012). "Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev" [The First True Census: 6,5% of the Slovenes died in the War and Post-War Violence]. MMC RTV Slovenija (Slovene). RTV Slovenija. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]