Mirna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mirna
Mirna is located in Slovenija
Mirna
Mirna
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°57′12.46″N 15°3′43.81″E / 45.9534611°N 15.0621694°E / 45.9534611; 15.0621694Koordinati: 45°57′12.46″N 15°3′43.81″E / 45.9534611°N 15.0621694°E / 45.9534611; 15.0621694
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Jugovzhodna Slovenija
Tradicionalna pokrajina Dolenjska
Občina Mirna
Nadmorska višina 262,5 m
Prebivalstvo
 • Skupno 1.374 (leta 2.010)
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 8233 Mirna
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Mirna je gručasto naselje ob istoimenski reki v Občini Mirna.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Naselje se je razvilo na stiku gričevja in kotline ob sotočju reke Mirne ter potokov Vejarja in Zabrščice, ob cesti in železnici, ki povezuje Trebnje s Sevnico. Naselje stoji na pred poplavami varnih terasah zahodnega dela Mirnske kotline. Razsežna dolina je obdana z gričevjem, pokritim z njivami, travniki in vinogradi ali z gozdovi.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

O zgodnji naselitvi pričajo najdbe iz bakrene dobe (Gradec pri Mirni, 4. tisočletje p. n. š.), Kincelj nad Trbincem stara železna doba. Mirna je bila eno od centrov poselitve na Dolenjskem. Kraj se prvič omenja leta 1216 v zvezi z mirenskim gospodom, grad na vzpetini nad vasjo pa leta 1250 in 1261, ko se mu je odpovedal koroški vojvoda Ulrik v korist oglejskega patriarha. Leta 1339 ga je v fevd dobil kranjski deželni glavar Friderik Žovneški, od leta 1435 pa so bili lastniki Celjski. 1456 so sledili Habsburžani, potem pa so se lastniki pogosto menjavali. Leta 1515 ga je imel Janez Turjaški, razdejali so ga med kmečkim puntom. leta 1942, na začetku 2. svetovne vojne, je bil požgan. Od leta 1962 ga je v upravljanje pridobil dr. Marko Marin.

Leta 1848 je bilo v Mirni volišče za frankfurtske volitve. V 19. stol. se je začela razvijati industrija (predilnica za platno, usnjarna, opekarne). Leta 1862 je bila ustanovljena župnija k razvoju kraja je veliko prispevala železnica Trebnje-Šentjanž, zgrajena leta 1908.

Kulturna dediščine[uredi | uredi kodo]

Župna cerkev sv. Janeza Krstnika[uredi | uredi kodo]

Po ustnem izročilu naj bi ob mostu preko Mirne že v času pokristjanjevanja stala lesena cerkev, ki naj bi služila dvema pražupnijama Šentrupet in Trebnje. Listina iz 17. julija 1263 pa govori o tem, da je Ulrik, vojvoda Karantanski potrdil sodnijske in druge svoboščine v tej cerkvi.

V sredini 14. stoletja je bila ustanovljena samostojna duhovnija. Med letoma 1463 in 1498 so zgradili novo cesrkev. Najprej svetišče, nato pa ladjo. Zvonik je bil zgrajen kot utrdba že prej. V 16. stoletju so cerkev spremenili v protiturški tabor. V baroku, ko se je duhovnija spremenila v vikariat so na vsaki strani prizidali stranski kapeli, obnovili slavolok in dvignili zvonik s čebulasto streho. Župnija je bila ustanovljena 1862. Cerkev so morali podaljšati za 7 m, prestavili so glavni portal s severne na južno stran, ter zgradili kor. Na fazadi so nadzidali timpanon nad stransko kapelo in ga dekorirali v novogotskem stilu. Pozidali so tudi zakristijo. Dela je vodil italijanski arhitekt Poseoli. Leta 1913 so preselili pokopališče, nakar so dogradili stopnišče kot glavni dohod do cerkve.

Gotski zvezdasto obokan prezbiterij je med leti 1465-1470 poslikal freskant Bolfgangin predstavlja klasičen primer Kranjskega prezbiterija, ki je bil uveljavljen kot prototip za vso srednjo Evropo. Okrog Kristusa so razvrščeni simbolievangelistov, okro Marije z detetom pa sv. Barbara, Katarina, Doroteja in Marjeta. Na zunanjih delih so cerkveni očetje in angeli z glasbili.

Mrežasti obok ladje iz okoli leta 1498 je bil poslikan z rastlinsko dekorativno ornamentiko. Zanimivi so figuralni sklepniki (plug, rozeta, mož z dolgimi lasmi in kelihom v roki,.... Glavni oltar je iz 19. stoletja, naredila sta ga Feliks Toman (kamniti del) in Anton Rovšek (leseni del). Leseni del je najlepši promer psevdogotskih kiparskih izdelkov v Sloveniji: v srednji niši je sv. Janez Krstnik, ob tabrnaklju klečita dva kerubina, angeli v timpanonu so male romantične umetnine. Križev pot je izdelek L. Layerja iz koca 18. stoletja. Stranska oltarja: na desni je podoba bičanega Kristusa in je verjetno ostanek prvotne baročne opreme, na levi je kip Brezmadežne. Prižnica je bila prinešena iz kapele iz Lanšpreža, zaznamovana z imenom Petra Pavla Glavarja in je pozno baročno delo. Zanimiv je še misijonski križ

Mali zvon je leta 1750 vlil J. Samassa mlajši.

Kamniti most[uredi | uredi kodo]

Kamniti most čez Mirno v Mirni

Most, ki povezuje vzhodni in zahodni del Mirne je dala zgraditi Marija Terezija v 18. stoletju. Sprva je bil most lesene konstrukcije, a so ga zaradi velike uporabe in nevarnosti poplave kasneje sezidali iz kamenja.

Na mostu je kapelica svetega Križa, zgrajena leta 1856. Most je grajen iz rezanega apnenca in ima pet prekatov. Trije so nad rečno strugo, ker pa na tem delu vasi reka rada preplavlja, sta temu namenjna še dva prekata. Petprekatni mirnski most je funkcionalno povezan z nekaj drugimi prekatnimi mostovi v Mirnski dolini.

Most je bil v letu 2006 obnovljen pod budnim nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo v prvotni obliki, gorvodno pa na manjši oddaljenosti dograjena lesena brv za pešce in kolesarje.

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Ob cesti proti planinskemu domu na Debencu je zaselek Zapuže, poimenovan po srednjeveški graščini, južno od Mirne pa zaselek Podradovica. Z industrializacijo je Mirna povsem izgubila kmečko podobo.

Na ledini Roje so bile gomile iz starejše železne dobe, pri cerkvi sv. Helene so bili najdeni rimskodobni grobovi, na bljižnem Gradcu je stalo naselje iz bakrene dobe.

Na pokopališču stoji baročna cerkev sv. Helene z baročnim glavnim oltarjem in s sliko V. Metzingerja iz prve polovice 18. stoletja, ki ga je leta 1897 popravljal A. Goetzl. Stranski okvirni oltar je iz sredine 18. stoletja. Orgle iz leta 1858 so izdelek J. Mandlina, sem so bile prenesene iz župnijske cerkve.

O nekdanji gospodarski moči naselja, zlasti v 19. stoletju, pričajo enondastropne stavbe z bogato členjenimi fasadami, ki oblikujejo obcestni trg in velika gospodarska poslopja kmetij na robu naselja. V zaselku Zapuže stoji istoimenska graščina iz leta 1578, ki je v času protireformacije v 17. stoletju dajala zavetišče luteranom.

Občina Mirna[uredi | uredi kodo]

Pogled z gradu na Mirno (Mirnska dolina)

Krajevna skupnost Mirna je novembra 2009 na referendumu izglasovala odcepitev od Občine Trebnje v samostojno Občino Mirna,[1] vendar je bil aprila 2010 zakon o razglasitvi občine (skupaj z in predvsem zaradi Občine Ankaran) zavrnjen.[2] Ustavno sodišče Republike Slovenije je 26. novembra 2010 ugotovilo, da je bila odločitev poslancev neskladna z ustavo in ukazalo odpravo neskladja ter razpis volitev v Občini Mirna v naslednjih dveh mesecih.[3] Poslanci Državnega zbora so 1. februarja 2011 sprejeli zakon o ustanovitvi Občine Mirna.[4] Mirna je uradno postala del občine Mirna 26. februarja 2010.[5]

Mirnska industrija[uredi | uredi kodo]

Večja podjetja:

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "V Ankaranu in na Mirni za ustanovitev svoje občine". Delo.si. 9. november 2009. 
  2. ^ "Ankaran in Mirna ne bosta občini". MMC RTV Slovenia. 22. april 2010. 
  3. ^ "Odločba U-I-137/10-47". Ustavno sodišče Republike Slovenije. 26. november 2010. Pridobljeno dne 12. december 2010. 
  4. ^ "Dobili smo novo občino, 211. po vrsti". Novice.Dnevnik.si. 1. februar 2011. 
  5. ^ http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=20119&stevilka=322
  • Dolenjska Bela krajina A-Ž
  • Krajevni leksikon Slovenije, DZS 1971, knjiga II.
  • dr. Marko Marin, Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Mirni, Občina Trebnje, 2004

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]