OZNA
Oddelek za zaščito naroda (kratica OZNA - srbohrvaško Odelenje za zaštitu naroda) je bila varnostno-obveščevalna služba SFRJ. Oddelek je bil ustanovljen 13. maja 1944. Leta 1946 je bila OZNA razdeljena na civilni in vojaški oddelek: nastala sta civilna UDBA (Upravu državne bezbednosti) in vojaška Kontraobavještajna služba - KOS. KOS je bil leta 1955 preoblikovan v Organ bezbednosti (OB), UDBA pa leta 1966 v Službu državne bezbednosti (SDB).
Po koncu druge svetovne vojne je OZNA upravljala taborišča za sprejem in obravnavo vrnjenih domobrancev, ustašev, četnikov in kolaborantov z nacisti in fašisti v Slovenijo. Pripadniki OZNE so ujetnike kratko zasliševali in zapisnike pošiljali vodstvu slovenske OZNE (vodil ga je Ivan Maček-Matija), kjer so zaslišance razvrščali v skupine A, B ali C (slednja je pomenila usmrtitev). Določene za usmrtitev so navadno zvečer odpeljali na kraj usmrtitve: iz Teharij z avtomobili do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s tovornjaki do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano brezno pod Krenom.
Največ množičnih usmrtitev v Sloveniji je bilo v obdobju med majem in julijem 1945. Leta 1946 pa je bila sprejeta ustava Socialistična federativna republika Jugoslavija in OZNA je morala taborišča prepustiti organom ministrstva za notranje zadeve.
Vloga OZNE se je kazala tudi v krilatici: »OZNA sve dozna« (OZNA vse izve).
[uredi] Glej tudi
 |
Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
