Meža

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Meža
Meža - Meža pri vasi Dobrije
Meža pri vasi Dobrije
Izvir nad opuščeno Maroldčevo planino v Avstriji 46°28′23.10″N 14°41′28.30″E / 46.473083°N 14.691194°E / 46.473083; 14.691194
Izliv Drava pri Dravogradu 46°35′12.90″N 15°01′21.30″E / 46.586917°N 15.022583°E / 46.586917; 15.022583Koordinati: 46°35′12.90″N 15°01′21.30″E / 46.586917°N 15.022583°E / 46.586917; 15.022583
Države porečja Avstrija, Slovenija
Dolžina 43 km, od tega 1 km v Avstriji [1]
Nadmorska višina izvira 1500 m
Nadmorska višina izliva 333 m
Povprečni pretok 12,11 m3/s (vodomerna postaja Otiški Vrh) [2]
Površina porečja 544 km2, od tega 543 km2 v Sloveniji [1]

Méža (nemško Mieẞ) je reka v severni Sloveniji in neznatno v sosednji Avstriji, desni pritok Drave. Izvira v osrednjih Karavankah na avstrijskem Koroškem v bližini slovensko-avstrijske meje. Po dobrem kilometru priteče v Slovenijo in teče najprej proti vzhodu do Črne na Koroškem. Tu zavije proti severu v ozko sotesko, se pri Poljani ponovno obrne proti vzhodu in pod Ravnami na Koroškem proti severovzhodu ter se pri Dravogradu izliva v Dravo.

Večji levi pritoki so Koprivna, Topla, Helenski potok, Šentanelska reka in Zelenbreški potok. Glavni desni pritoki so Bistra, Javorski potok, Jazbinski potok, Barbarski graben, Suha, Hotuljka in Mislinja.

Opis reke[uredi | uredi kodo]

Meža v zgornjem toku

Izvir Meže je na južnem, gozdnatem pobočju slemena Snežnik–Javornik v magmatskih kamninah osrednjih Karavank. Kot majhen potoček, ki se mestoma izgublja v periglacialnem drobirju, teče mimo opuščene Maroldčeve planine (nemško Maroldalm) in vstopi v Slovenijo nad kmetijo Kos v Koprivni. V tem delu ima velik strmec, od izliva Repovega potoka navzdol pa se zareže v ozko, gozdnato grapo, po kateri teče v povsem naravni strugi, olepšani z brzicami, tolmuni ter belo-sivimi kamni iz karavanških magmatskih in metamorfnih kamnin. V dnu doline je le malo prostora za posamične samotne kmetije, nameščene večinoma na vršajih Mežinih pritokov, le tu in tam so ob vodi manjše naplavne ravnice s travniki. V tem delu se vanjo z leve strani izpod Pece stekajo Koprivna, Topla in Helenski potok, prvi večji desni pritok je Bistra, ki priteka izpod Raduhe in Smrekovškega pogorja in se ji pridruži malo nad Črno na Koroškem. Tu se prvič pojavi nekoliko širše dolinsko dno in na njem ter ob Javorskem potoku stoji sredi gozdnatega hribovja Črna na Koroškem. Do sem je Meža tekla ves čas približno proti vzhodu po t.i. srednjekaravanškem podolju, tu pa zavije na sever v ozko sotesko, po kateri se prebija skozi severno krilo Karavank, zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov; zahodno od nje je mogočna Peca, na vzhodni strani Uršlja gora. Edino naselje v tem delu doline je Žerjav, kjer se Meži z desne pridruži Jazbinski potok in kjer sta nekoč delovali separacija in flotacija svinčevo-cinkove rude iz mežiškega rudnika.

Na severnem koncu soteske priteče reka v mesto Mežica, ki stoji že v nekoliko širšem delu doline, izdelanem v manj odpornih metamorfnih kamninah (filiti, filitoidni skrilavci), ob reki navzdol se mestoma že pojavlja tudi nekoliko obsežnejša naplavna ravnica. Pri Poljani vstopi Meža v Hotuljsko podolje, pas nižjega, gričevnatega sveta med Podjuno v sosednji Avstriji in Slovenjgraško kotlino. Reka ponovno spremeni smer toka in se obrne proti vzhodu, v dnu doline pa je precej ravnega sveta, na katerem stojita tudi mesti Prevalje in Ravne na Koroškem ter obsežen kompleks zgradb ravenske železarne. V tem delu se iz okoliškega hribovja stekajo v Mežo številni manjši pritoki, mdr. Šentanelska reka in Zelenbreški potok iz hribovja Strojna severno od doline ter Barbarski graben, Suha in Hotuljka izpod Uršlje gore na jugu.

Sotočje Meže in Drave v Dravogradu

Tik pod Ravnami se Meža ponovno zaje v pas metamorfnih kamnin in usmeri proti severovzhodu. Pri Dobrijah se dolinsko dno še zadnjič nekoliko razširi, nato pa sledi poldrugi kilometer dolga soteska z večinoma gozdnatimi pobočji, ki jo je reka zarezala v nekoliko odpornejši gnajs in blestnik. Soteska se na spodnjem koncu na široko odpre v pas nižjega sveta ob labotskem prelomu, v katerem se spet obrne proti severu, še prej pa v Otiškem Vrhu sprejme z desne strani svoj največji pritok Mislinjo, s katero se po dobrem kilometru toka družno izlijeta v Dravo v Dravogradu.

Hidronim in etimologija[uredi | uredi kodo]

Po mnenju jezikoslovcev F. Bezlaja in M. Snoja izvira ime reke iz starejše slovanske besede mъz'á, kar naj bi po Snojevem mnenju pomenilo curljanje, pršenje, rošenje, po Bezlajevem mnenju pa naj bi to pomenilo tudi močvirnat svet. Podobnega izvora naj bi bila tudi sorodna vodna imena v drugih slovanskih deželah, npr. češka reka Mže (zgornji tok Berounke), ukrajinska reka Mža (pritok Severnega Donca) ter Moža (pritok Oba v zahodni Sibiriji). Iz istega korena naj bi izhajala tudi številna ledinska imena za močvirnat svet (Muža, Muže, Može, Mužje, Mužjak idr.)

Ime reke ima v starejših zgodovinskih virih različne, večinoma ponemčene oblike, mdr. in der Miss (1361), zu der Mys (1424), die Miss (1452), in der Mis (1461), an der Miß (1476), Myss (1477), die Miss (1482), von der Müs (1570), Mäscha (1599) itd. [3] [4]

Hidrogeografija[uredi | uredi kodo]

Povprečni mesečni pretoki Meže na vodomerni postaji Otiški Vrh v obdobju 1971–2000[2]
Meža pred izlivom Tople

Meža je v zgornjem toku značilna gorska reka z zelo čisto vodo, ki teče po skoraj povsem naravni strugi. V srednjem in spodnjem toku je struga na več odsekih hidromorfološko močno spremenjena, zlasti v večjih naseljih, in če zraven prištejemo še veliko onesnaženost s težkimi kovinami, reka ni v najboljšem stanju. Zlasti v zgornjem toku ima precej hiter tok, ki se v srednjem in spodnjem delu zaradi manjšega strmca postopoma upočasni. Ima neizrazit alpski snežno-dežni režim s prvim viškom v mesecu aprilu (posledica taljenja snega) in drugega v mesecu novembru zaradi obilnejših jesenskih padavin in manjšega izhlapevanja. Poletni nižek v avgustu in zimski v januarju sta skoraj povsem identična; poletni nastopi zaradi manjših količin padavin in povečane evapotranspiracije, zimski zaradi snežne retinence.

Podobno kot druge naše sredogorske reke ima tudi Meža izrazito hudourniško naravo, kar se dobro vidi iz primerjave med najmanjšimi in največjimi zabeleženimi pretoki v obdobju 1970–2000: na vodomerni postaji Črna je bila ta razlika 184-kratna in le nekoliko manjša v Otiškem Vrhu (170-kratna). Pravzaprav je reka kar skozi vse leto razmeroma vodnata, saj ima njeno porečje zaradi precejšnjih količin padavin, neprepustne kamninske podlage in velikega deleža strmih pobočij precejšen specifični odtok (22,9 l/s/km2; vodomerna postaja Otiški Vrh) in odtočni količnik (53,2 %; vodomerna postaja Otiški Vrh). [5]

Najmanjši in največji zabeleženi pretoki Meže v obdobju 1971–2000 (m3/s): [2]

Vodomerna postaja Najmanjši pretok (datum) Največji pretok (datum) Povprečni letni pretok
Črna 0,28 (15.2.1989 ) 51,6 (5.12.1992) 2,15
Otiški Vrh 2,17 (11.7.1993) 371 (1.11.1990) 12,11
Meža dan po poplavi (22. junija 1961)

Na opozorilni karti poplav ARSO vzdolž Meže ni večjih poplavnih območij, kar je posledica razmeroma široke Mežine struge in izoblikovanosti površja, saj je v večjem delu Mežiške doline razmeroma malo ravnega prostora ob reki. Toda to nikakor ne pomeni, da so ljudje ob Meži popolnoma varni pred hudourniškimi poplavami, čeprav je silovita ujma 21. junija 1961 že skoraj povsem pozabljena. Ob takratnem popoldanskem neurju z izjemno močnimi padavinami, orkanskim vetrom in točo, ki je zajelo ozek pas od Libuč (nemško Loibach; de:Loibach) na avstrijskem Koroškem, prek Mežiške doline pribižno do Topolšice, so v Mežici zabeležili 102,9 mm padavin (od tega najmanj 85 mm v prvi uri neurja), v Podpeci 66,5 mm, v Zgornjem Razborju 65,4 mm in v Topolšici 53,6 mm. [6] V porečju Meže so najbolj divjali sicer majhni hudourniški pritoki Meže med Črno in Poljano ter Barbarski graben, v manjši meri Suha in Hotuljka. Pravo razdejanje je povzročil potoček Šumec v Mežici, saj je npr. v zgornjem toku poglobil strugo za več metrov, v spodnjem toku pa je z bočnim prestavljanjem struge in nasipanjem proda, drevja idr. plavja uničil več hiš. Ker so se v zgornjih delih grap in na njihovih strmih pobočjih utrgali tudi številni zemeljski plazovi, so hudourniki v spodnjem toku, posebno na vršajih, nasuli do več metrov kamnitega plavja, vključno do meter velike skale, ter z njimi poškodovali številne hiše in gospodarske objekte. [7]

Kakovost vode[uredi | uredi kodo]

Meža na stari razglednici prevaljske železarne

Po uradnih podatkih ARSO je velik del Meže, vse od Črne na Koroškem do izliva v Dravo, v razmeroma slabem ekološkem stanju, predvsem zaradi velikih posegov v rečno korito (regulacije) in hkratne onesnaženosti s težkimi kovinami kot posledice pridobivanja in predelave svinca in cinka ter železarstva. [8] Razmere se po zaprtju in sanaciji rudnika svinca in cinka sicer izboljšujejo, vendar Meža še vedno spada med najbolj onesnažene vodotoke v vsej Sloveniji. Takšno stanje se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, saj bo potrebno kar veliko časa, da se bodo nakopičene težke kovine po naravni poti splaknile iz močno obremenjenega okolja.

O težkih kovinah v Meži, predvsem v njenih sedimentih in v prsteh, je bila opravljena vrsta raziskav, rezultati analiz vsebnosti težkih kovin v sedimentih Meže in pritokov pa so predstavljeni v študiji Vsebnosti svinca in drugih težkih kovin v sedimentih na območju Mežiške doline. [9] Glavni viri težkih kovin so bili nekoč štirje: naravno spiranje iz odlagališč jalovine, prah od mletja svinčevo-cinkove rude ter mulj iz flotacije v Žerjavu in tudi ravenska železarna. Obsežne ukrepe za zmanjšanje onesnaženja so začeli izvajati šele po letu 1979, mdr. so prenehali spuščati mulj iz flotacije naravnost v reko (odtlej so ga odlagali v opuščene rudniške rove) in postavili odpraševalne naprave v Žerjavu. Po letu 1988 so v okviru postopnega zapiranja rudnika izvedli vrsto projektov za zmanjšanje onesnaževanja, vendar je v prsteh in rečnih sedimentih ostalo še veliko težkih kovin. [10]

Daleč največ svinca je v sedimentu Helenskega potoka (v frakciji večji od 0,063 mm kar 14.200 mg/kg), veliko ga je tudi v naplavini Mušenika (1423 mg/kg) in potoka v Jančarjevi grapi (3250 mg/kg). V naplavinah Meže je do izliva Helenskega potoka zelo malo svinca, pod sotočjem se vsebnost poveča na okoli 700 mg/kg in narašča navzdol proti Mežici do Polene (4147 mg/kg), od tam pa se počasi zmanjšuje proti izlivu, čeprav ostaja ves čas visoka. Podobno je z vsebnostjo cinka v naplavinah: daleč največ ga je v naplavini Helenskega potoka (22.500 mg/kg) in v Jančarjevi grapi (7472 mg/kg). V naplavinah Meže je do izliva Helenskega potoka cinka zelo malo, nato se vsebnost poveča na okoli 1000 mg/kg in še narašča po toku navzdol do Polene, kjer doseže 2343 mg/kg. Od Polene navzdol se vsebnost cinka sprva zmanjšuje, od Poljane navzdol pa spet narašča do Raven (2500 mg/kg) in pod Ravnami postopoma upada do izliva. Poleg teh dveh težkih kovin so v sedimentih Meže in pritokov tudi še druge težke kovine, predvsem kadmij in molibden, v bližini ravenske železarne pa tudi še kobalt, krom, baker, železo in nikelj, kar je posledica delovanja železarne. [11]

Vnos odpadnih voda in drugih snovi iz industrijskih dejavnosti v Mežo se je v zadnjih dveh desetletjih močno zmanjšal, saj so v največjih podjetjih (Železarna Ravne, Lek Prevalje, TAB Mežica) močno izboljšali tehnološke procese oziroma zgradili lastne čistilne naprave. Danes si npr. težko predstavljamo, da so iz separacije in flotacije v Žerjavu vse do leta 1979 neposredno v Mežo odtekale vse odpadne vode z izjemno visokimi koncentracijami svinca in drugih težkih kovin, ki so dobesedno pomorile vse življenje v reki in zastrupljale ljudi po vsej dolini. [12] Precejšno obremenitev predstavljajo tudi komunalne odplake, saj imajo komunalno čistilno napravo samo še v Črni na Koroškem, komunalni čistilni napravi Prevalje in Ravne na Koroškem pa sta v gradnji in bosta veliki prispevali k čistejši Meži.

Ljudje in reka[uredi | uredi kodo]

Meža v Mežici
Meža v Prevaljah pri izlivu Leškega grabna

Življenje v Mežiški dolini je že od nekdaj tesno povezano z reko Mežo in njenimi pritoki, saj je ljudem nekoč dajala potrebno energijo za pogon žag in mlinov. Pomembno vlogo je imela tudi pri razvoju rudarstva in železarstva, tesno ob njej so vsa večja naselja, rezultat vsega tega pa so precejšnje spremembe v izoblikovanosti rečne struge in tudi same reke. V zgornjem toku do Črne je struga večinoma v povsem naravnem stanju, manjši posegi so bili izvedeni le na krajših odsekih. V Črni je Meža zajezena in precejšen delež vode odvajajo po podzemnem kanalu do male hidroelektrarne v mežiškem rudniku, tako da je v strugi Meže vse do jezu male hidroelektrarne Polena v Mežici razmeroma malo vode. [13] Tudi v srednjem in spodnjem toku so določeni odseki še v bolj ali manj naravnem stanju, močno pa je struga spremenjena v večjih naseljih. Pri urejenju struge na teh odsekih sta bila izključna cilja varstvo pred poplavami in preprečevanje erozijskega delovanja reke, zaradi česar je Meža takorekoč spremenjena v umetni kanal, dostop do vode pa je zelo omejen. Rezultat takšnega odnosa do reke je, podobno kot v mnogih drugih slovenskih krajih, da ljudje nimajo več pravega odnosa do reke in je ta v zavesti vse bolj prisotna kot nadloga in ne vrednota.

Varstvo narave[uredi | uredi kodo]

Precejšen del porečja zgornje Meže skoraj do izliva Tople je vključen v območje Natura 2000 (Kamniško-Savinjske Alpe in vzhodne Karavanke), manjše območje Nature 2000 je tudi okrog Votle peči pod Ravnami na Koroškem, ki je tudi zavarovana kot naravna vrednota državnega pomena. [14] Celotno porečje levega pritoka Tople je od leta 1966 zavarovano kot krajinski park Topla. [15]

Nekoč skoraj mrtva reka si je v zadnjih desetletjih izdatno opomogla in je danes pomembna tako zaradi vodnih kot obvodnih habitatov. V zgornjem toku, kjer tudi v preteklosti ni bila onesnažena, živita od ribjih vrst le potočna postrv (Salmo trutta) in kapelj (Cottus gobio). [16] Srednji in spodnji tok Meže poseljujejo klen (Squalius cephalus), mrena (Barbus barbus), podust (Chondrostoma nasus), potočna postrv (Salmo trutta) in tudi lipan (Thymallus thymallus).

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 "Reke, dolge nad 25 km, in njihova padavinska območja". Statistični urad Republike Slovenije. 2002. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 "Preglednica 10: Karakteristični pretoki". Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. 
  3. ^ Bezlaj, France (1961). Slovenska vodna imena, 2. knjiga. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. str. 20–21. COBISS 1763585. 
  4. ^ Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan. str. 261–262. COBISS 247065344. ISBN 978-961-241-360-6. 
  5. ^ "Preglednica 12: Specifični odtoki in odtočni količniki v obdobju 1971-2000 po hidrometričnih zaledjih". Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. 
  6. ^ Furlan, Danilo (1962). "Katastrofalno neurje nad Mežiško dolino 21. junija 1961: meteorološko-klimatološka študija". Geografski zbornik 7. Ljubljana: Geografski inštitut A. Melika ZRC SAZU. str. 181–193. COBISS 14296365. Pridobljeno dne 1. avgusta 2014. 
  7. ^ Šifrer, Milan (1962). "Geografski učinki neurja med Peco in zgornjo Pako". Geografski zbornik 7. Ljubljana: Geografski inštitut A. Melika ZRC SAZU. str. 143–179. COBISS 14220077. Pridobljeno dne 1. avgusta 2014. 
  8. ^ "Tabeli 3 in 6". Ocena stanja rek v Sloveniji v letih 2009 in 2010. ARSO. 2012. str. 35. Pridobljeno dne 1. avgusta 2014. 
  9. ^ Fux, Julija; Gosar, Mateja (2007). "Vsebnosti svinca in drugih težkih kovin v sedimentih na območju Mežiške doline". Geologija 50/2. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije. str. 347–360. COBISS 1499221. doi:10.5474/geologija.2007.025. Pridobljeno dne 1. avgusta 2014. 
  10. ^ Fux, Gosar, 2007, str. 348–349.
  11. ^ Fux, Gosar, 2007, str. 352–356.
  12. ^ "Koropedija – reka Meža". Pridobljeno dne 8. avgusta 2014. 
  13. ^ "Biseri naše kulturne krajine – Zgradba podzemske elektrarne". Pridobljeno dne 8. avgusta 2014. 
  14. ^ "TIC Ravne na Koroškem – Votla peč". Pridobljeno dne 8. avgusta 2014. 
  15. ^ "Topla – krajinski park". Pridobljeno dne 8. avgusta 2014. 
  16. ^ "Izvajanje monitoringa ekološkega stanja rek v letu 2012, ribe – končno poročilo". ARSO. 2013. str. 94–97. Pridobljeno dne 8. avgusta 2014. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]