Meža

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Meža na stari razglednici prevaljske železarne

Meža je 43 km dolga reka v Mežiški dolini na Koroškem.

Meža, ki izvira blizu Govševe planine pod 1490 mnm visokim Maroldičevim vrhom ob državni meji z Avstrijo, ponikne in znova privre na površje pri kmetiji Kos v Koprivni na slovenski strani blizu Črne na Koroškem. Pot nadaljuje mimo Mežice, ker je sotočje reke Meže s potokom Šumcem, naslednje mesto skozi katerega teče so Prevalje, sledijo jim Ravne na Koroškem svojo pot pa konča v Dravogradu, kjer je desni pritok reki Dravi. Meža sprejme več pritokov iz visokogorja na stiku Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Reka Meža združuje v pahljačastem povirju pritoke Topla, Koprivna, Javorski potok in Bistra in je od izvira do Črne na Koroškem tipičen primer alpske reke, saj je zarezana v ozke grape, ki jih obdajajo gozdnata pobočja s kopastimi vrhovi[1].

V povirju teče v smeri tektonike vzhodnih Karavank, smer vzhod-zahod. S pritoki teče po večinoma magmatskih in metamorfnih kamninah. Od Črne naprej teče proti severu skozi triasne apnence in dolomite Pece in Uršlje gore, proti jugu pa jo loči od porečja Savinje greben Olševe in Raduhe ter greben Smrekovškega pogorja. V miocensko podolje je reka oblikovala do 1km široko dolino med Prevaljami in Ravnami na Koroškem. Reko odlikujejo tudi pestre rečne terase, tolmuni, brzice in soteske. Svojska lega in gore, ko jo obkrožajo, dajejo Mežiški dolini milo alpsko podnebje. Na klimo v dolini vpliva tudi visoka Peca , ki je do 250 dni v letu pokrita s snegom, zato so zime v dolini razmeroma mrzle, poletja pa so zmerno topla.

V njenem porečju, ki meri 566 km² prevladuje snežno dežni režim. Meža ima največji vodni pretok aprila in maja, najnižjega pa novembra. Najvišji pretok je v aprilu in maju, najnižji v novembru, povprečni pretok pa je 7m3/s.

Dandanes je ena izmed njenih značilnosti tudi čista voda, vendar v preteklosti ni bilo tako. V reko so se nalagale industrijske in komunalne odpadne vode ter velike količine usedlin iz rudnika svinca, reka pa je pred izlivom v Dravo vsebovala mnogo raznih težkih kovin (cink, kadmij, živo srebro). Po sanaciji in zaprtju rudnika se je kakovost reke izboljšala, vanjo pa se naselili tudi živi organizmi, ki so značilni za razmeroma čisto vodo (potočna postrv, lipan, šarenka ).

Naravne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Vzhodno od Raven sta na obeh straneh Meže edini znani slovenski jami v pegmatitu - Ravbarska luknja in jama pri Votli peči. V Ravbarski luknji najdemo netopirje mali podkovnjaki, nekoliko večja jama pri Votli peči pa je bivališče nekaterih manjših jamskih živali. Votla peč je velik skalni blok iz pegmatita, ki se je odlomil od višje ležečih plasti in tako ustvaril naravni most čez reko Mežo.

Cestnikov slap v Dobrijah sodi s svojimi 26 metri med najvišje slovenske slapove v metamorfnih kamninah. Tektonska aktivnost je povzročila tudi nastanek hidroloških in geoloških naravnih vrednot - maloštevilnih in danes skorajda usahlih slatinskih izvirov ob Meži.

Seznam referenc[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (Meža), 1988, Ljubljana

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije 7 (od marin do nor, str. 118)), Mladinska Knjiga, Ljubljana, 1993
  • Izvršni svet Skupščine občine Ravne na Koroškem, Mežiška dolina, ČZP Voranc d.o.o., Ravne na koroškem, 1993
  • Mala splošna enciklopedija 2 (H – O), DZS, Ljubljana, 1975

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]