Krogovičje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Krogovičje v samostanu Bebenhausen

Krogovičje je arhitekturni element, je iz segmentov kroga sestavljen ornament, filigransko delo kamnosekov v obliki dvodimenzionalnih oblik oken, ograj in odprtih zidov. Krogovičje je sestavljeno iz geometrijskih oblik, ki se izdelujejo kot kamniti profili, kjer je kamen popolnoma izdolben. Če ti okraski zapirajo stensko ploskev se imenuje krogovičje, če stoji prosto pred zidom, se imenuje pajčolansko krogovičje.

Krogovičje je izum gotske arhitekture in je ena od glavnih značilnosti visokega in poznega obdobja gotike, kjer je bilo bistven del oken. Gotsko krogovičje je postavljeno tudi na drugih mestih zgradb, na primer kot ograja na triforiju, emporah, na zvonikih, tudi pohištvu ali perforiranih in prednapetih stenah na fasadi.

Fino krogovičje je treba stabilizirati z železnimi klini, enostavno utrditi z malto ni dovolj. V ta namen so bile narejene v naležne površine tanke luknje, v katere so zapičili železne kline. Preostala votlina je bila napolnjena s svincem. Včasih so med okni izdelali dodatno povezavo s horizontalnimi železnimi palicami, okno pa zapolnili z vitraji. Pri velikih in zelo velikih oknih, se je krogovičje v glavnem utrdilo z železnimi palicami, pri čemer imajo nalogo, da absorbirajo pritisk vetra. Krogovičje je na ograjah včasih sestavljeno iz pravokotnih kamnitih plošč, ki so razdeljene v želeno obliko. Zunanje krogovičje je ogroženo zaradi vremenskih pogojev, zato so filigranske komponente razporejene tako, da je možna delna ali popolna zamenjava.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vse večje steklene površine v poznih romanskih oknih so imele pred izumom krogovičja manj dekoracij in železna sidra proti pritiskom vetra in teže (primer: zahodno okno v katedrali Le Mans). Krogovičje je ponudilo naročnikom in arhitektom visokega in poznega srednjega veka možnost večjih estetskih in tehničnih zahtev, in jih uporabljajo že stoletja.

Kot predhodnik krogovičja se smatra tako imenovana rozeta (okroglo okno) ob koncu 12. stoletja (Beauvais, St. Etienne, Chartres, Westrose). Najstarejši oblike oken s krogovičjem, so znane kot plate krogovičje, kjer so posamezne luči (zastekljene odprtine v oknu) imele videz v ravno ploščo izrezanih lukenj. Romanska cerkvena okna so običajno zelo majhna, nekoliko višja kot širša, s preprosto okroglo glavo v segmentnem loku na vrhu. Od okoli 1140 je koničasto gotsko okno (najprej pri prenovi kora v St. Denis) začelo prevladovati.

Za pravo krogovičje se smatra le tisto, ki je sestavljeno iz geometrijske oblike iz kamnitih profilov. Prva taka okna najdemo v visoki gotski kapeli katedrale v Reimsu, katere gradnja se je začela leta 1211. Dvopasovna visoka gotska okna so nadalje razčlenjena s povečanjem velikosti za dve lanceti, ki sta ponovno razdeljeni tako, da je ustvarjeno štiridelno okno. Šele kasneje so zidarji izpilili strogo strukturo in začeli oblikovati kakršno koli število enakih velikosti lancet. Posebna oblika gotskega okna je krožna rozeta, v kateri je krogovičje radialno simetrično.

Zgodovina sloga[uredi | uredi kodo]

Spremembe oblike krogovičja so pomembno sredstvo za razvrščanje arhitekturne zgodovine gotike. Slogovne faze so pogosto izvirale iz krogovičja: Rayonnant, francosko "sijoč" za visoke gotske faze, v kateri so rozete okna razdeljena na radialne proge. Razposajeni francoski " Flamboyant" za poznogotsko obdobje, v katerem se krogovičje goreče in asimetrične oblike. Okrašen slog (angl. Decorated) za nekatere bogate faze gotskega dekorja v Angliji. . Perpendicular - "pravokotno" za pozno fazo angleške gotike, navpične črtice prikazujejo krogovičje. V nemškem gotskem slogu je prehod od visoke do pozne gotike opredeljen s pojavom ukrivljenega krogovičja, kot so ribji mehur ali snežena kepa.

Oblike[uredi | uredi kodo]

Cerkvena okna iz časov visoke in pozne gotike si ni mogoče predstavljati brez krogovičja, ker so bile potrebne dodatne strukture zaradi njihovih ogromnih velikosti. Koničasto okno je običajno sestavljeno iz dveh ali več pravokotnih delov, lancete, ki se konča z ostrim lokom in običajno sega do višine pritrditve loka. Območje nad timpanonom je fino strukturirano z dodatnimi geometrijskimi liki. Imenujejo jo Couronnement (francoska krona). Te oblike (ornamenti) imajo svoja imena, na primer:

petdelno v krogu
Možne oblike krogovičja

Primeri krogovičja[uredi | uredi kodo]

Okna s krogovičjem na cerkvi svetega Petra v Regensburgu (glej spodnjo sliko) imajo dvojno delitev in vmesno steno ter devet lancet. Zgornji pediment je prednapeto pajčolansko krogovičje, ki leži pred dejansko steno.

Leseno krogovičje[uredi | uredi kodo]

V gotiki in nato še enkrat v novogotskem obdobju so oblikovali stenske obloge, pohištvo (stole, omare in skrinje) in leseno pohištvo za cerkve (cerkvene klopi, oltarje, prižnice in empore) z zapleteno rezbarijo, ki se je zgledovala po gotskem krogovičju. Tudi ta tesarska umetnost se zato imenuje krogovičje.

Kovinsko krogovičje[uredi | uredi kodo]

V novogotskem obdobju so krogovičje izdelovali tudi v litega železa. Najbolj znan primer je stolp katedrale v Rouenu, je 151,5 m visok zvonik v celoti iz litega železa, končan leta 1877. Do zaključka katedrale leta 1880, je bila to najvišja stavba na svetu.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Günther Binding: Maßwerk. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1989, ISBN 3-534-01582-7
  • Leonhard Helten: Mittelalterliches Maßwerk. Entstehung – Syntax – Topologie. Reimer, Berlin 2006, ISBN 3-496-01342-7.
  • Lottlisa Behling: Gestalt und Geschichte des Maßwerks (1. Aufl. Halle a. d. Saale, 1944) 2. Aufl. Böhlau, Köln 1978, ISBN 3-412-03077-5

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]