Črna smrt

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mrtvaški ples

Z izrazom črna smrt označujemo epidemijo, domnevno pljučne kuge, ki se je pojavila v 14. stoletju po vsej Evropi. Epidemija je močno vplivala na kasnejšo evropsko zgodovino. Ime je dobila po črnih lisah, ki so nastajale na telesih obolelih zaradi notranjih krvavitev. Nekateri sodobni epidemiologi menijo, da je bila to v resnici epidemija ebole ali vraničnega prisada.

Ni točno znano, kje se je epidemija začela. Predvidevajo, da so jo iz step Osrednje Azije prinesli popotniki in trgovci po osrednjeazijski Svilni poti, najprej pa je izbruhnila na Kitajskem. Tatari iz Zlate horde so leta 1344 in 1345 oblegali genovsko trgovsko kolonijo Kaffa na Krimskem polotoku, ki je postalo prvo prizorišče množičnih smrti. Od tam so jo genovske trgovske ladje z begunci zanesle najprej na Messino na Siciliji, potem pa še v Genovo in od tam naprej po Evropi. Vmes so genovski begunci najverjetneje okužili še Konstantinopel, od koder se je bolezen razširila še na Bližnji vzhod. Iz Genove je napredovala v Benetke, Francijo, Španijo, Veliko Britanijo, Skandinavijo, Nemčijo in Rusijo. Zanimivo je, da nekateri deli Evrope, denimo Poljska ter določena območja v Belgiji in na Nizozemskem, niso imeli veliko okužb. Mrtvece so običajno pokopavali v skupne grobove. To so počeli kaznjenci.

Približen prikaz gibanja evropskega prebivalstva ob času črne smrti

Pred izbruhom črne smrti je Evropa trpela za Veliko lakoto v letih od 1315 do 1317, ki je za skoraj desetletje zaustavila rast prebivalstva. Stradajoči so takrat použili večino semenskega žita in delovne živine, neredek pa je bil tudi kanibalizem. Okrevanje po Veliki lakoti je bilo zato dolgotrajno, telesno odpornost pa so slabile še občasne posamezne sezonske lakote. Posebej velja omeniti še lakoto iz leta 1331. Tudi to je verjetno eden od razlogov, da je epidemija pobila tretjino tedanjega prebivalstva Evrope (približno 25 milijonov ljudi!), neupoštevajoč mrtvih v Afriki in Aziji.

Zrušil se je družbeni red – prestrašeni in histerični ljudje so se izogibali drug drugemu iz strahu pred okužbo. Obolele so velikokrat prepuščali samim sebi. Zdravniki so poskušali bolezen zdraviti s puščanjem krvi in zelišči, vendar te metode niso bile uspešne. Nekateri ljudje so za epidemijo obtoževali Jude, ker so zaradi čistejšega načina življenja obolevali manj – sumili so jih zastrupljevanja vodnjakov. To je vodilo v pogrome, množične poboje Judov, in nekakšen začetek antisemitizma.

Številni so verjeli, da je kuga neke vrste božja kazen za človeštvo, zato je po vsej Evropi vzniknil verski fanatizem. Nekateri so se bičali, da bi se kaznovali, v upanju, da jim bo bog zato odpustil njihove grehe in jih obvaroval pred kugo. Kljub temu je splošna moč katoliške cerkve zaradi kuge upadla, saj so ljudje izgubili zaupanje vanjo. Duhovščini ni uspelo zatreti kuge, čeprav so trdili nasprotno. Tako je kuga pospešila družbene in socialne spremembe v kasnejših stoletjih. Kmetom je bilo omogočeno imeti več zemlje, saj so številni izmed njih pomrli in njihove razmere so se izboljšale.

Mrtvaški ples v hrastoveljski cerkvi

Kuga se je pojavila tudi v književnosti. Poznana zbirka novel Giovannija Boccaccia Dekameron se dogaja v okolici Firenc za časa kuge. V sodobnejši književnosti je nastal roman Alberta Camusa Kuga. Vplivala je tudi na nastanek slik mrtvaškega plesa (danse macabre) – posebno znan je tisti v hrastoveljski cerkvi.

Po veliki epidemiji v 14. stoletju so se manjši izbruhi kuge pojavljali vse do 17. stoletja. Ni še znano, zakaj so takrat prenehali.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]