Krištof Kolumb

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Krištof Kolumb
Christopher Columbus.PNG
Posmrtni portret avtorja Sebastiana del Piomba.[1]
Rojstvo: Med 22. avgustom in 31. oktobrom 1451
Genova, Genovska republika
Smrt: 20. maj 1506 (1506-05-20) (54 let)
Valladolid, Kastiljska krona
Narodnost: Genovčan
Druga imena: latinsko Christophorus Columbus
italijansko Cristoforo Colombo
portugalsko Cristóvão Colombo, prej Christovam Colom
špansko Cristóbal Colón
katalonsko Cristòfor Colom
Poklic: raziskovalec in trgovec
Naziv: Admiral oceanov; Podkralj in guverner Indij
Verska opredelitev rimokatoličan
Zakonci: Filipa Moniz Perestrelo (ok. 1455–85)
Partnerji: Beatriz Enríquez de Arana (ok. 1485–1506)
Otroci: Diego
Fernando
Sorodniki: Giovanni Pellegrino, Giacomo in Bartolomej Kolumb (bratje)
Podpis: Columbus Signature.svg

Krištof Kolumb (italijansko Cristoforo Colombo, špansko Cristóbal Colón), italijanski raziskovalec in trgovec, * 1451, Genova,[2] Genovska republika (danes Italija), † 20. maj 1506, Valladolid, Kastiljska krona (danes Španija).

Splošno znan je kot poveljnik ladjevja, ki je v poskusu doseči Vzhodno Azijo s plutjem okrog sveta proti zahodu ponovno odkril ameriško celino, obstoj katere v njegovem času ni bil poznan. Pod pokroviteljstvom španskih monarhov je skupno opravil štiri plovbe v »Novi svet« in s svojimi odpravami postavil temelje evropski kolonizaciji celine.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Po lastnih zapisih je prvič šel služit na ladjo, ko je bil star 10 let. Leta 1473 je postal vajenec za trgovskega zastopnika pri vplivnih trgovskih družinah iz Genove. Leta 1479 se je poročil s Filipo Moniz Perestrelo, hčerko portugalskega plemiča genovskega rodu, tega ali naslednjega leta se jima je rodil sin Diego (ta je kasneje postal konkvistador). Filipa naj bi nekaj let kasneje umrla (sodeč po nekaterih virih pa jo je samo zapustil) in Kolumb si je leta 1487 v Španiji našel ljubimko, Beatriz Enríquez de Arana. V teh letih je plul po vsej Evropi. Kolumb ni bil učen mož, bil pa je ambiciozen in se je sčasoma naučil latinsko, portugalsko ter kastiljsko. Bral je dela Ptolemaja, Plinija, Marka Pola in drugih raziskovalcev, zanimala pa ga je tudi Biblija ter prerokbe v njej.[3][4]

V Kolumbovih časih je postala svilna cesta, trgovska pot do vzhodne Azije, nevarna ko se je končalo obdobje, ko so Mongoli vzdrževali mir. V 1480. letih je z brati razvil idejo da bi dosegel Indijo s plovbo proti zahodu. Idejo je večkrat predstavil portugalskemu kralju Janezu II., a je ta po posvetu s svetovalci zavrnil financiranje. Zato je odšel h Ferdinandu Aragonskemu in Izabeli Kastiljski, ki sta kljub začetnemu nasprotovanju nazadnje popustila in zagotovila financiranje.

Kolumb je leta 1492 prečkal Atlantski ocean in 12. oktobra dosegel Ameriko pod zastavo kastiljske Španije. Čeprav so že okoli 500 let pred njim obale Severne Amerike dosegli Vikingi pod vodstvom Leifa Eriksona, je bila šele Kolumbova odprava začetek obsežnejših stikov med Evropejci in ameriškimi staroselci ter evropske kolonizacije »Novega sveta«. Do konca svojega življenja je priplul še trikrat med 1492 in 1502.

Leta 1500 je bil zaradi obtožb o tiraniji in nesposobnosti pri upravljanju odkritih ozemelj skupaj z brati aretiran ter razrešen funkcij, ki so mu pripadale po pogodbi. Nekaj tednov kasneje ga je kralj Ferdinand osvobodil, mu povrnil premoženje in financiral še zadnjo odpravo. Po Kolumbovi smrti so njegovi dediči za uveljavitev pravic sprožili vrsto sodnih postopkov proti Kastiljski kroni, ki so trajali še več desetletij in dobili skupno ime pleitos colombinos (»kolumbske tožbe«).

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

V najširši javnosti je še vedno zasidrana ideja, da je Kolumb odkril Ameriko, v resnici pa je njegov zgodovinski pomen zapletenejši. Natančno povedano so jo odkrili predniki sedanjih staroselcev, ko so prečkali kopenski most na mestu sedanjega Beringovega preliva in jo naselili. Niti ni bil Kolumb prvi Evropejec, ki je ugledal Ameriko, bil pa je prvi, ki je ponesel vest o odkritju nazaj do Evrope in s tem prvič vzpostavil trajen stik med prebivalci obeh vélikih kopenskih mas.[5][6] Leto 1492 velja tudi v stroki za mejnik v zgodovini ameriške celine; tako denimo izraz »predkolumbovsko« označuje ljudstva in civilizacije na tem območju pred prihodom evropskih (španskih in portugalskih) osvajalcev konec 15. stoletja.

Na podlagi večine njegovih zapisov je možno sklepati, da je bil Kolumb do konca življenja prepričan, da je priplul do vzhodnih obal Azije, ne do povsem nove celine.[7] Po drugi strani je ob odkritju veletoka Orinoko v svoj dnevnik zapisal, da gre za »mogočno, dotlej neznano celino«, vendar je kasneje nenavadna ozemlja interpretiral kot »raj na zemlji«, ki se je po mnenju takratnih teologov nahajal na koncu Orienta.[8]

Obletnico njegovega pristanka praznujejo v Združenih državah Amerike, več državah latinske Amerike in Španiji. Dolgo časa so se ZDA po njemu imenovale Kolumbija, poimenovanje se je ohranilo do danes v imenu prestolnice Washington, D.C., kjer pomeni kratica D.C. district of Columbia, in drugih geografskih imenih (npr. reka Kolumbija). Zunaj ZDA se po njemu imenuje Republika Kolumbija, ena od neodvisnih držav v Južni Ameriki.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Danes ni znan noben portret, ki bi nastal še za časa njegovega življenja.
    Krogt, Peter van der. "Portraits of Christopher Columbus". Columbus Monuments Pages. Pridobljeno dne 25.9.2011. 
  2. ^ Obstajajo različni podatki o kraju in datumu rojstva Krištofa Kolumba, najbolj uveljavljena pa je trditev, da je bil rojen v italijanski Genovi med 25. avgustom in 31. oktobrom 1451.
  3. ^ Morgan, Edmund S. (oktober 2009). "Columbus' Confusion About the New World". Smithsonian Magazine. 
  4. ^ "Christopher Columbus". Britannica Online. Pridobljeno dne 10.10.2014. 
  5. ^ Dugard, Martin (2005). The Last Voyage of Columbus. New York: Little, Brown and Company. 
  6. ^ Šumi, Irena (21.8.2012). "Kolumb ni bil prvi". Nedeljski Dnevnik. Pridobljeno dne 10.10.2014. 
  7. ^ McIlwraith, Thomas F.; Muller, Edward K. (2001). North America: the historical geography of a changing continent. Rowman & Littlefield. str. 35. ISBN 978-0-7425-0019-8. 
  8. ^ Zerubavel, Eviatar (2003). Terra cognita: the mental discovery of America. Transaction Publishers. str. 90–91. ISBN 978-0-7658-0987-2. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v angleščini)