Niccolò Machiavelli

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Niccolò Machiavelli
Zahodna filozofija
Renesančni humanizem
Santi di Tito - Niccolo Machiavelli's portrait headcrop.jpg
Ime Niccolò Machiavelli
Datum rojstva (1469-05-03)3. maj 1469
Kraj rojstva Firence, Italija
Datum smrti 21. junij 1527 (1527-06-21) (58 let)
Kraj smrti Firence
Šola/tradicija renesančni humanizem
Glavna zanimanja politična filozofija, zgodovina
Pomembne ideje politični realizem

Niccolò di Bernado dei Machiavelli, italijanski (florentinski) renesančni humanist, diplomat, politik in filozof, * 3. maj 1469, Firence, Italija, † 22. junij 1527, Firence.

Renesančni politični teoretik, ki je več kot desetletje sam ukvarjal z diplomatskim in državniškim delom v Firencah, velja v sodobni politični filozofiji in političnih znanostih za utemeljitelja realističnega pristopa k teoriji politike. Ukvarjal se je tudi s pisanjem zgodovinskih kronik, vojaške doktrine in dramskih del, med katerimi izstopa komedija »Mandragola« (1518). Med zgodovinskimi in političnimi spisi je najpomembnejše politično filozofsko delo »Vladar« (Il principe, 1513), v katerem zavrže politični idealizem predhodnikov. Na podlagi zgodovinskega izročila in osebnih izkušenj diplomata v tem delu razpravlja v obliki nasvetov vladarju o nujnosti uporabi prisile in nemoralnega ravnanja, da zavaruje svojo oblast in vzpostavi spoštovanje zakonov, kar oboje vodi v končni smoter blaginje države. V mnogo obširnejšem, a enakovredno vplivnem delu Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija, simpatizira z republikansko politično ureditvijo in demokratičnimi ideali Starega Rima.

Zaradi prikazovanja slabosti in pokvarjenosti človeške narave, so ga kritiki kasneje ocenjevali za zagovornika političnega amoralizma, v katerem se za dosego političnega cilja ne izbira sredstev (makjavelizem). Sodobna politična filozofija ga je v tem oziru nekoliko rehabilitirala. Italijanski filozof Benedetto Croce o njem zapiše: »Machiavelli ne samo da ni zanikal morale, temveč je bil sam eden od največjih in najbolj trpečih moralnih duhov, kar jih pozna zgodovina; vedno je težil k uveljavitvi moralnosti v svetu[1]«. Ocenjevati Machiavellija v pejorativnem pomenu makjavelista, bi zato bilo prenagljeno.

Ameriški sociolog Talcott Parsons opiše Machiavellija kot prvega, ki o družbi razmišlja z modernega vidika, kar pomeni, da je Machiavelli zgodovinske, družbene in politične dogodke interpretiral z vidika izkustva in brez vpletenosti raznih teološko-utopičnih političnih doktrin. Iz tega razloga ga potem lahko prištevamo med utemeljitelje moderne politične znanosti kot tudi sociologije. Parsons in ostali uredniki so ga uvrstili na začetek izbora avtorjev zbornika »Teorije o družbi«.[2]


Niccolò Machiavelli


Življenje in kariera[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v Firencah v Italiji v ugledni, a obubožani družini. Njegov oče je bil odvetnik, ki si je ustvaril manjšo zasebno knjižnico, kar je kasneje omogočilo sinu, da si je pridobil osnove humanistične izobrazbe. Prav tako ga je oče izobrazil v sedmih svobodnih umetnostih, vendar ni nikoli znal grško kljub temu, da so Firence takrat slovele kot pomembno središče proučevanja antičnih grških klasikov.

Leta 1494 je prevzel službo sekretárja Druge kancelarije florentinske vlade. Kasneje istega leta, ko so v Italijo vdrli Francozi, so bili iz mesta izgnani Medičejci, ki so mestu vladali več kot 60 let, nakar je bila obnovljena republikanska ureditev. Po hitrem umiku Francozov se je Florentinska republika ohranila, s tem pa tudi Machiavellijeva služba. Leta 1498, staremu šele 29 let, mu je bilo zaupano vodenje Druge kancelarije republike, ki je po pomembnosti sicer zaostajala za Prvo, a so Machiavelliju kljub temu zaupali številne zahtevne diplomatske naloge, ki so zahtevale daljšo odsotnost.

Med letom 1499 do 1512 je Machiavelli v službi florentinske republike opravil številne diplomatske misije na francoski in španski dvor ter papeški Rim. Da ni mogel nastopiti s pooblastili ambasadorja, temveč zgolj v vlogi tajnika, je razlog v njegovem prenizkem premoženjskem cenzusu[3]. Italija je bila razdeljena takrat na številne manjše mestne države, obdana pa z mnogo močnejšimi sosedami, od katerih so največjo nevarnost predstavljali Francozi in Španci. Firence se v primeru napada ne bi mogle ubraniti pred takratnimi velesilami. Z diplomatskih potovanj sta nastali poročili »Oris razmer v Franciji« in Oris razmer v Nemčiji. Prav tako je v času vodenja sekretariata v verzih spisal »Decennale«, kronike dogodkov pomembnih za mesto. Poseben vtis je nanj napravil Cesare Borgia (1475-1507), ambiciozni pustolovec, ki se je z vojskovanjem utiral pot svoji oblasti v osrednji Italiji.

Med letoma 1503-06 se je lotil vzpostavljanje florentinske vojske, ki so jo sestavljali njeni državljani. Najemniško vojskovanje je smatral za dvorezen meč, ki mestu prej škoduje kot pa mu koristi. Končni uspeh tega projekta je bilo zavzetje uporniškega sosednjega mesta Pisa leta 1509, kar predstavlja tudi najvišji vzpon v njegovi politični karieri.

Leta 1512 so se Medičejci ob pomoči papeža Julija II. in španskih najemnikov vrnili v mesto in odpravili republiko. S tem se je njegova služba za republiko zaključila, nove, pod Medičejci pa ni dobil. Leto kasneje po odpustitvi je bil kvečjemu obdolžen zarote, zaprt in podvržen hudi torturi. S končano politično kariero se je star 44 let umaknil na skromno družinsko posest v bližini Firenc, kjer je daleč od politične in reformacijske vihre v naslednjih letih ustvaril svoja najpomembnejša dela. Z delom Vladar se je s posvetilom Lorenzu II. Medičejskemu poskušal politično rehablitirati, a vendar neuspešno.

Machiavelli je umrl leta 1527. Pokopan je v Cerkvi Svetega Križa v Firencah, kjer so pokopani tudi ostali zaslužni Florentinci.

Politična teorija[uredi | uredi kodo]

Literarni prispevek[uredi | uredi kodo]

Machiavelli pa je napisal tudi nekaj literarnih del po vzoru antičnih rimskih komedij. Med njimi zavzema osrednje mesto komedija Mandragola (okoli 1520), ki velja za najčistejši primer nove renesančne komedije. V zgradbi, tipih in tehniki je ohranil glavne značilnosti rimske komedije, vendar na novi podlagi, dogajanje se ne plete več po muhastih pravilih nepredvidljive usode z njenimi zmešnjavami, preobrati in razpleti, ampak po zvitem človeškem načrtu: Callimaco s prebrisano intrigo prevara starega Nicia, da bi prišel do njegove žene, čednostne Lukrecije. Zmago slavi brezobzirna bistrost nad omejenostjo. Ideja samega dela je deloma napirjena zoper cerkev in meništvo, zgodba je erotično drzna, vendar predvsem satirična.[4]

Sprejem pri Slovencih[uredi | uredi kodo]

Kronologija del[uredi | uredi kodo]

  •  »Razprava o Pisi« (Discorso sopra le cose di Pisa, 1499);
  •  »Kako ravnati s prebivalci Valdichiane, ki so se uprli« (Del modo di trattare i popoli della Valdichiana ribellati, 1502);
  •  »Opis, kako je vojvoda Valentino dal pobiti svoje nasprotnike« (Descrizione del modo tenuto dal Duca Valentino nell' ammazzare Vitellozzo Vitelli, Oliverotto da Fermo, il Signor Pagalo e il Duca di Gravina Orsini, 1502), o politično-vojaških metodah Cesareja Borgie;
  •  »Razprava o zagotovitvi denarja« (Discorso sopra la provisione del danaro, 1502);
  •  »Decennale primo« (1506), kronika v verzih;
  •  »Decennale secondo« (1509), kronika v verzih, nedokončana;
  •  »Oris razmer v Franciji« (Ritratti delle cose di Francia, 1510);
  •  »Oris razmer v Nemčiji« (Ritratti delle cose dell’ Alemagna, 1508-12);
  •  »Vladar« (Il Principe, 1513), delo izšlo posthumno leta 1532;
  •  »Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija« (Discorsi sopra la prima deca di Tito Livio, 1513-17);
  •  »Dialog o jeziku« (Della lingua, 1514);
  •  »Belfagor arcidiavolo« (1515), novela;
  •  »Zlati osel« (L'asino d'oro, 1517), satirična pesnitev po Apulejevi predlogi;
  •  »Andria« (1517), komedija;
  •  »Mandragola« (1518), komedija;
  •  »Pomenki o umetnosti vojskovanja« (Dell'arte della guerra, 1519-20);
  •  »Razprava o reformi Firenc« (Discorso sopra il riformare lo stato di Firenze, 1520);
  •  »Kronika mesta Lucca« (Sommario delle cose della citta di Lucca, 1520);
  •  »Življenje Castruccia Castracania da Lucce« (Vita di Castruccio Castracani da Lucca, 1520), življenjepis gibelinskega voditelja in tretje pomembno politično teoretsko delo;
  •  »Clizia« (1525), komedija po Plavtovi predlogi;
  •  »Zgodovina Firenc« (Istorie fiorentine, 1520–25), v osmih knjigah, napisana po naročilu Giulia de' Medicija, kasnejšega papeža Klemena VII.;
  •  »Fragmenti zgodb« (Frammenti storici, 1520).

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Citirano po Rakar, str. 261
  2. ^ [1] Theories of Society, Foundations of Modern Sociological Theory, str. 85, z dnem 05.05.2010, delo je dostopno tudi v srbohrvaškem izvodu »Teorije o društvu, Osnovi savremene sociološke teorije«, založba Vuk Karadžić, Beograd, 1969, str.89
  3. ^ Rakar str. 240
  4. ^ Kos, Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana, 1982

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Machiavelli, Niccolò, »Politika in morala«, Slovenska matica, Ljubljana, 1990 (COBISS)
    • Rakar, Atilij, »Machiavelli in fenomenologija oblasti«, spremna beseda k Politiki in morali

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini):