Sveti Peter

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Apostol Peter)

Sveti Peter (razločitev)

sveti Peter
Sveti Peter kot papež (Peter Paul Rubens, 1611-1612)
Sveti Peter kot papež
(Peter Paul Rubens, 1611-1612)
Začetek papeževanjaokrog 33
Konec papeževanjaokrog 67
NaslednikLin
Redovi
Duhovniško posvečenjeveliki četrtek okrog 33
Položaj1. papež
Osebni podatki
Rojstvo1 pr. n. št.[1]
Betsajda, Galileja, Rimsko cesarstvo
Smrtcca. 65[1]
Rim[d], Rimska Italija, Rimsko cesarstvo[2]
PokopanBazilika sv. Petra, Vatikan
NarodnostJud
Staršioče Janez
Svetništvo
God29. junij
(skupaj s svetim Pavlom)
Svetnik vanglikanska skupnost,
pravoslavne Cerkve,
luteranci,
Rimskokatoliška cerkev
Svetniški nazivsveti
Kanonizacijapredtridentinsko obdobje
Catholic-hierarchy.org

Sveti Peter, izraelski ribič, nato apostol Jezusa Kristusa, prvi rimski škof (papež), mučenec in svetnik, * ?, Betsajda, Galileja, † 64 ali 67, Rim.

Njegovo izvirno ime je bilo Simon Jonov sin (hebrejsko oziroma aramejsko: שמעון בן יונה [Šimun bar Jona, Simon bar Jona]), Jezus pa mu je dal vzdevek Skala (aramejsko: כיפא [Kefa], grško: starogrško Πέτρος [Petros], latinsko: Petrus). Poenostavljeno latinsko obliko vzdevka danes uporabljamo kot ime tega svetnika - Peter (včasih tudi Simon Peter). V upodobitvah ga prepoznamo po dveh atributih - v eni roki ima ključe (s katerimi »odpira nebeška vrata«), v drugi pa knjigo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Peter je bil doma v ribiški vasi Betsajdi onstran Genezareškega jezera. Očetu je bilo ime Janez (izvirno Jona), brat Andrej pa je bil ravno tako kot Peter ribič. Živel je v Kafarnaumu in bil je oženjen. Evangelisti omenjajo njegovo taščo, ki jo je Jezus ozdravil (Mr 1,31; Lk 4,39). Poročila o tem, kako je Jezus poklical Petra za apostola, se nekoliko razlikujejo. Po zapustitvi prejšnjega življenja sta se skupaj s svojo ženo pridružila Jezusu in hodila z njim (1 Kor 9,5).[3]

V prvih dneh Cerkve po Gospodovem vnebohodu je imel Peter v njej odločilno vlogo. Vodil je volitev Matije za apostola namesto odpadlega Juda (Apd 1,12-26). Na binkoštni dan je nagovoril množico; spregovoril je o Jezusu kot o tistem, v katerem so se uresničile preroške napovedi in mesijanska pričakovanja ter še posebej poudaril, da je »tega Jezusa Bog obudil in mi vsi smo temu priče« in da je njega »Bog naredil za Gospoda in Maziljenca« (Apd 2,14-26). Ta Petrov binkoštni govor lahko označimo kot prvo katehezo in kot pravzor vsemu učenju Cerkve. On je sprejel v Cerkev prvega pogana, stotnika Kornelija (Apd 10,1-48), imel je odločilno besedo na apostolskem zboru v Jeruzalemu (Apd 15,6-29), kjer so določali, naj se tistim, ki iz poganstva vstopajo v Cerkev, ne nalaga bremen Mojzesove postave. Sicer pa so podatki o Petrovem življenju in delovanju zelo skopi. Znano je, da je bil leta 48/49 na apostolskem zboru v Jeruzalemu, Pavlovo pismo Galačanom omenja njegovo bivanje v Antiohiji (Gal 2,11-14), začetek prvega Petrovega pisma kaže na njegovo delovanje v maloazijskih krajih.

Dela[uredi | uredi kodo]

Za druga dela, ki so pripisana njemu, glej Novozavezni apokrifi.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 http://timeline.biblehistory.com/event/peter
  2. Catholic-Hierarchy.orgUSA: 1990.
  3. Klaus Einspieler, Michael Kapeller, Waltraud Kraus Gallob, S Pavlom verovati, prevedel Lojze Pušenjak, Slomškova družba, Maribor 2008, stran 103.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Nova podelitev Škof Antiohije
37–53
Naslednik: 
Evodij
Nova podelitev Papež
53–64
Naslednik: 
Lin