Zgodovina Albanije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zgodovina Albanije zajema zgodovinsko dogajanje na prostoru današnje Albanije.

Antika[uredi | uredi kodo]

V antični dobi so na ozemlju današnje Albanije živeli Iliri, ki so širše območje jugozahodnega Balkana naseljevali pred Slovani, Rimljani in Grki. Pogosta razlaga, da naj bi bili Iliri predniki Albancev, ni povsem dokazana (glej Izvor albanščine).

Grki so na albanski obali ustanovili nekaj kolonij v 7. in 6. stoletju pr .n. št. med drugim Epidamnus (danes Drač) in Apollonio (danes Vlorë), ki pa so propadle do 3. stoletja pr. n. št. Majhne ilirske skupine so zatem začele ustanavljati bolj kompleksne politične enote, med drugim federacije in kraljestva v času od 5. do 2. stoletja pr. n. št.

Ker je Rimska republika gledala na ilirsko deželo kot na podlago za osvajanje območij na vzhodu, je njena vojska leta 229 pr. n. št. prečkala Jadran in prevzela nadzor nad deželo. Preimenovana je bila v Ilirikum in ostala pod rimsko oblastjo nadaljnjih 6 stoletij, kljub temu pa so se Iliri izognili asimilaciji, iz njihovih vrst pa je izšlo nekaj rimskih cesarjev, med drugim Avrelij, Dioklecijan in Konstantin Veliki. V tem času se je na območju razvijalo krščanstvo – v Apoloniji in Skodri (današnji Skadar) sta svoje sedeže dobila škofa.

Bizantinska oblast[uredi | uredi kodo]

Bizantinski cesar Justinijan I.

Leta 395 je Rimski imperij razpadel na vzhodni in zahodni del. Območje Albanije je prišlo pod vzhodni del, Bizantinski imperij. Slednjega je skozi njegovo zgodovino vodilo tudi nekaj Ilirov, med njimi Justinijan I. Do 5. stoletja je bila krščanska vera dodobra uveljavljena, dežela pa je sodila pod nadzor papeža v Rimu. Isti čas so zaznamovali vpadi Vizigotov, Hunov in Ostrogotov, kasneje, med 6. in 8. stoletjem, pa so obmorska območja Balkana od današnje Albanije do Slovenije zavzela slovanska plemena. Asimilirala so mnogo Ilirov, njih preostanek pa je ostal na ozemlju Albanije. Leta 732 je bizantinski cesar Leon III. albansko katoliško cerkev vzel pod okrilje patriarha v Konstantinoplu.

Ilirija je svoje današnje ime, Albanija, s časom pridobila med 8. in 11. stoletjem, in sicer je ime izšlo iz etnične skupine Albanos, ki je bivala v osrednji Albaniji. Od kod izhaja današnje uradno ime države (Shqiperia), ni točnih in edinih si podatkov, njegove korenine pa je časovno moč postaviti v 16. stoletje. Moč Bizantinskega imperija je začela slabeti v 9. stoletju, ko so nadzor nad deželami začeli prevzemati Normani, Angevini, Srbi in Benečani. 10. stoletje je prineslo razvoj fevdalizma.

Leta 1054 je krščanska cerkev razpadla na zahodno, katoliško, in vzhodno, pravoslavno vejo. Prvi se je zatem zavezala severna Albanija, medtem ko je južna Albanija ohranila navezavo na vzhodno versko oblast.

Srednji vek je prinesel razcvet albanskih mest – uspešna trgovina v Jadranskem prostoru je pomenila razvoj zlasti urbanih naselij, rast umetnosti, kulture in izobrazbene ravni. Albanski jezik je v tistem času imel vlogo neuradnega sporazumevalnega jezika, kot uradna sta ga namreč v Cerkvi, uradništvu, literaturi in šolah nadomeščala grščina in latinščina.

Otomanska oblast[uredi | uredi kodo]

Območje Albanije je leta 1347 zavzel srbski kralj in car Stefan Dušan, kar je povzročilo množične emigracije Albancev v Grčijo. Po dokončni oslabitvi Bizanca pa so na Balkan začeli vpadati Turki iz Otomanskega imperija. Albanijo so osvojili do leta 1430, a je odpor proti njihovi oblasti organiziral George Kastrioti (bolj znan kot Skenderbeg), ki je zbral fevdalne gospode v 25-letnem upiranju, pri čemer so mu pomagali Rim, Neapelj in Benetke. Odpor je bil zlomljen po njegovi smrti, Albanija je prišla pod popoln nadzor Turkov leta 1506. Približno četrtina prebivalstva se je takrat umaknila na dalmatinske obale, v Italijo in na Sicilijo, kjer je še danes najti albanske naselbine. Skenderbeg pa še danes velja za največjega heroja albanskega naroda.

Albanska dežela je živela pod trdo oblastjo Otomanskega imperija štiri stoletja, kljub temu pa ta oblast ni uspela doseči vseh predelov dežele. Prebivalstvo bolj odročnih krajev je namreč mnogokrat zavračalo plačevanje pristojbin in udeležbo v vojski, bilo pa je tudi leglo več vstaj, tudi na verski podlagi. Zato so oblasti v koncu 16. stoletja pričele z intenzivno islamizacijo, ki je v okoli 100 letih spreobrnila okoli dve tretjini prebivalcev, poprej kristjanov. Med drugim so to dosegli z visokimi davki za kristjane ter fevdalno-vojaškim sistemom, ki je dodeljeval posestva zvestim vojaškim vodjem.

Ko je Otomanski imperij v 18. stoletju izgubljal moč, je na slednji pridobilo nekaj pomembnejših zemljiških gospodov: dinastija Bušati je nadzorovala severno Albanijo med letoma 1750 in 1831, Ali Paša pa je ustanovil avtonomno deželo v južni Albaniji in severni Grčiji med letoma 1788 in 1822. Vse lokalne voditelje je strmoglavil turški sultan Mahmud II. V samo otomansko oblast pa se je povzpelo več Albancev, manjkalo ni niti velikih vezirjev.

Neodvisnost Albanije[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletju so se na Balkanu povečevala trenja zaradi turške okupacije polotoka, ki so jih povzročali podjarmljeni narodi. Iz tega se je leta 1878 porajalo tudi srečanje albanskih politikov in vodij, znano kot Albanska ali Prizrenska liga, ki si je v svojem programu zadalo razvoj neodvisne in združene Albanije, ki naj bi zavzemala vse z Albanci naseljene teritorije. Prav tako so bile smernice razvoj albanskega jezika, izobrazbe in kulture; leta 1908 so sprejeli svojo abecedo, ki je temeljila na latinici.

Med letoma 1910 in 1912 je prihajalo do oboroženih uporov proti Otomanskemu imperiju, ki Albaniji kljub prizadevanjem ni dodelil avtonomnega statusa. Upori so prerasli v prvo balkansko vojno, v kateri je združena vojska Albancev, Bolgarov, Grkov in Srbov porazila Turke. Albanija je zatem razglasila suvereno državo, o čemer so se strinjale Velike sile (Velika Britanija, Nemško cesarstvo, Rusija, Avstrija, Francija in Italija), a so zaradi pritiskov sosed albansko poseljeno Kosovo dodelile Srbiji, Čamerijo pa Grčiji, zaradi česar je iz novonastale albanske države izpadla približno polovica Albancev. Tudi v sami Albaniji je kot vladar samostojnost okrnil nemški princ Wilhelm zu Wied, ki so ga na položaj takisto postavile Velike sile, a je njegova vladavina trajala le do izbruha prve svetovne vojne šest mesecev kasneje.

Med prvo svetovno vojno so deželo okupirale avstrijske, francoske, italijanske, grške, črnogorske in srbske sile. Po vojni so Velika Britanija, Francija in Italija na pariški konferenci sklenile, da Albanijo razdelijo med njene sosede, a je veto na načrt dal ameriški predsednik Woodrow Wilson. Albanija je tako znova postala suverena ter sprejeta v Društvo narodov leta 1920.

Dvajseta leta 20. stoletja so prinesla močno politično razdelitev države na dva tabora. Konzervativce oziroma zemljiške posestnike je vodil Ahmed Bey Zogu in se zavzemal za ohranitev trenutnih političnih in gospodarskih razmer. Pravoslavni škof Fan S. Noli pa je stal na čelu liberalnega političnega krila, ki je leta 1924 sprožilo upor in pregnalo Zoguja v Jugoslavijo. Noli je postal predsednik vlade novonastale vlade ter si prizadeval za izgradnjo demokracije zahodnega tipa. Njegova vladavina pa je trajala le polovico leta, saj ga je zatem s pomočjo monarhistične Jugoslavije strmoglavil Ahmed Zogu. Slednji je nato vladal deželi 14 let, sprva kot predsednik, zatem pa kot kralj Zog I.. Razvil je izobraževalni sistem ter povečal stabilnost dežele, povzročil pa je znižan razvoj gospodarstva in ni uspel izvesti zemljiške reforme, kar je slabo vplivalo na kmečko prebivalstvo.

V obdobju vladanja kralja Zoga I. je imela izreden politični vpliv na Albanijo Italija, ki je kmalu po izbruhu druge svetovne vojne leta 1939 dokončno zavzela deželo in izgnala kralja v Grčijo. Leta 1941 sta bili deželi priključeni še območji Kosova in Çamërie. Celotno Albanijo pa je pod svojo oblast vzela nacistična Nemško cesarstvo po kapitulaciji Italije, ta okupacija pa je trajala do novembra 1944. Kosovo je bilo po vojni vrnjeno Srbiji (takrat delu Jugoslavije), Çamëria pa Grčiji.

Obdobje komunizma[uredi | uredi kodo]

Med 2. svetovno vojno je bila Albanija priča močnemu odporu nacionalistov, monarhistov in komunistov italijanski ter nemški okupaciji in domačemu fašizmu. Komunistom je s pomočjo Jugoslovanov uspelo prevzeti nadzor nad državo po umiku Nemcev, vodja pa je postal generalni sekretar Komunistične partije Enver Hoxha. Nova oblast je sprožila obsežne reforme, nacionalizirali so industrijo, banke ter zemljo veleposestnikov, družba pa se je spremenila v socialistično. Po Stalinovem vzoru je bilo kolektivizirano kmetijstvo, kar je do leta 1967 združilo vse kmete v kolektivnih kmetijskih obratih. Na področje družbenih odnosov je oblast posegla z uničevanjem tradicionalnih patriarhalnih klanov in plemenskih oblik družbe na severnem, zaradi višavja odmaknjenem delu dežele. Zaradi tovrstnih sprememb so pomembnejšo družbeno vlogo dobile tudi ženske.

Državni zaveznik v prvih letih oblasti je bila Jugoslavija, ki je sodelovala gospodarsko in vojaško. Po razkolu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo leta 1948 pa je na stran slednje stopil tudi Enver Hoxha. Novo sodelovanje je tako potekalo na relaciji Albanija-ZSSR, a le do zgodnjih šestdesetih let, ko je Albanija podprla po njenem bolj primerno Kitajsko v boju za vpliv v Vzhodnem bloku. Tako se je politično ločila od Sovjetske zveze, pa tudi množice ostalih komunističnih dežel, ki naj bi po njenem vedno bolj zavračale idejo komunizma in se bratile s kapitalističnimi državami Zahoda. Temeljni zaveznik za trgovanje in vojaško pomoč je postala Kitajska.

Albanija je po sovjetski okupaciji Češko-Slovaške leta 1968 zaradi lastne varnosti izstopila iz Varšavskega pakta ter se skušala povezati s posameznimi evropskimi silami. V istem času in nekoliko zatem je bilo obdobje nekolikšnih napetosti med Albanijo in Kitajsko zaradi otoplitve odnosov med slednjo in ZDA. Zato so bile gospodarske vezi bolj usmerjene proti zahodni Evropi, ne pa tudi socialne in politične; Albanija je namreč veljala za eno najbolj zaprtih dežel na svetu vse do demokratizacije v začetku devetdesetih let.

Diktatura sistema je bila v obdobju komunizma močna: stranke z izjemo Albanske stranke dela (Komunistična partija) so bile prepovedane, prav tako je državna obveščevalna služba Sigurimi izvajala strog nadzor nad prebivalstvom in pregnala vsako težnjo po samovoljnosti. Državne meje so bile za tujce z redkimi izjemami zaprte, ven pa so smeli oditi le izbrani člani političnega vrha. Leta 1967 je oblast ukinila vse verske ustanove ter zaplenila premoženje krščanske ter muslimanske cerkve; oklicana je bila prva ateistična država na svetu.

Morebitna opozicija je bila nadzorovana tudi v krogih Komunistične partije. Pod orožje Sigurimija in drugih sredstev nadzora naj bi prišli mnogi člani stranke, po nekaterih navedbah tudi premier Mehmet Shedu, katerega smrt leta 1981 je zavita v meglo. Oblast je po smrti Enverja Hoxhe nasledil prvi sekretar partije Ramiz Alia, ki je napravil nekaj reform kot poskus rešitve komunističnega sistema in propadajočega gospodarstva.

Demokracija[uredi | uredi kodo]

Ob končnem zatonu komunističnih sistemov vzhodne Evrope leta 1989 je prišlo tudi v Albaniji do trenj. Protestniki – intelektualci, delavci in mladina – so zahtevali bolj obsežne reforme. Alia je zatem zopet uvedel svobodo vere, omejil moč Sigurimija in izvedel postopek gospodarske decentralizacije. Pomembna politična prelomnica je bila tudi odobritev ustanavljanja političnih strank decembra 1990, kasneje pa še ustanovitev pravosodnega ministrstva ter razširitev političnih pravic. Med drugim so prebivalci dobili pravico do potovanja v tujino, posledica česa so bile množične emigracije v letu 1990: legalno je tega leta zapustilo deželo kakih 5000 državljanov, še približno 20 tisoč ilegalnih prebežnikov pa so prestregli Italijani pri svojih obalah.

Trenja v državi so se nadaljevala, zaradi česar so s političnih vrhov padli nekateri prepričani komunisti, leta 1991 pa je policija na demonstracijah ubila nekaj protestnikov. Marca tega leta je bila razglašena amnestija za politične zapornike, v istem času pa so potekale tudi prve večstrankarske volitve. Na teh je Komunistična partija s sorodnimi strankami osvojila 169 od 250 sedežev, 75 sedežev pa je dobila Demokratska stranka. Nova premoč komunistov je izzvala nadaljnje nemire, v katerih so bili v Skadarju ubiti 4 ljudje.

Aprila 1991 je bila sprejeta začasna ustava, ime države pa spremenjeno iz Ljudske republike Albanije v Republiko Albanijo. Na položaj predsednika republike je bil znova izvoljen Ramiz Alia, ekonomist Fatos Nano pa je postal premier. Splošna stavka tisoče delavcev je vlado prisilila k odstopu, nastopila pa je nova koalicijska vlada, ki je vključevala člane komunistov, demokratov, republikancev in socialnih demokratov. Kljub temu so se nadaljevale demonstracije – zahtevani sta bili aretacija nekdanjega komunističnega vrha ter popolna svoboda medijev. Posledično je prišlo do vnovičnega padca vlade ter vzpostavitve začasnega vodstva.

Nove volitve v prenovljeni ljudski zbor so potekale marca 1992. Zmagovalci so bili demokrati z osvojenimi 92 od 140 sedežev, socialisti so jih dobili 38, socialni demokrati 7 in stranka grške manjšine 2. Predsednik države je postal vodja Demokratske stranke Sali Berisha, ta pa je za premierja imenoval Aleksandra Meksija. Nova oblast je aretirala nekatere nekdanje komunistične veljake – Alia in Nano sta bila zaradi korupcije in zlorabe oblasti obsojena na dolgotrajno zaporno kazen, a čez čas izpuščena na prostost zaradi obtožb, da se je novi predsednik na ta način znebil opozicije. Novembra 1994 so demokrati predlagali novo ustavo, a jo je ljudski zbor zavrnil trdeč, da bi dodelila preveč oblasti že sicer močnemu predsedniku. Pojavljali so se tudi očitki o zatiranju svobode tiska, nadzoru nad sodnim sistemom ter preganjanjem komunistov in splošni diskreditaciji novonastale demokracije.

Albanija je v tem času vodila ostro politiko glede albanskih zamejcev na Kosovu in v Makedoniji. Leta 1989 je Srbija namreč preklicala avtonomijo pokrajine Kosovo s sicer večinskim albanskim prebivalstvom, 1991 pa je tamkajšnja albanska oblast naznanila suverenost. Slednje mednarodna skupnost ni priznala, Albanija pa je zaprosila Združene narode za napotitev mednarodnih opazovalcev na območje, kar je bilo ravno tako zavrnjeno. Diplomatska prizadevanja so potekala tudi naproti Republiki Makedoniji, ki naj bi ne vodila primerne politike do mnogoštevilne albanske manjšine v državi. Albanija si je tako prizadevala za večjo zastopanost Albancev v makedonskem parlamentu ter enakopravnost albanskega jezika v deželi.

Nove parlamentarne volitve so potekale leta 1996, zaznamovali pa so jih prepiri zaradi morebitnih nepravilnosti, ki naj bi zagotovile veliko število glasov zmagovalni stranki Salija Berishe. Zato so opozicijske stranke bojkotirale parlament. Nadaljnje nepoštenosti v gospodarskem sistemu, ki so vodile do izgube prihrankov tisočih državljanov, so vodile v nove nemire, katerih višek so bila izpod nadzora ušla območja na jugu države – ta so nadzirale lokalne milice. Država je zato sprejela mednarodni kontingent za zagotovitev humanitarne pomoči na terenu pod vodstvom Italije, ki pa ni bil učinkovit.

V volitvah junija 1997 so na oblast prišli socialisti, kar je povzročilo parlamentarni bojkot demokratov, premier pa je postal Fatos Nano. Ta je odstopil septembra 1998 po nemirih, ki so sledili uboju vplivnega člana Demokratske stranke. Nasledil ga je socialist Pandeli Majko.

Leta 1998 so se začele zaostrovati razmere z Zvezno republiko Jugoslavijo, ki se je na uboj nekaj srbskih policistov na Kosovu odzvala z nasiljem nad tamkajšnjimi Albanci. Prišlo je do spopadov med jugoslovansko vojsko in albanskimi separatisti, Osvobodilno vojsko Kosova. Marca 1999 je v spopadih vojaško posredovala zveza NATO in jugoslovansko stran prisilila k podpisu mirovnega sporazuma, nadzor nad Kosovom pa so prevzele mednarodne vojaška enota, ki naj bi zagotovile varno vrnitev okoli 444 tisoč prebivalcev albanske narodnosti. Slednji so se bili prisiljeni umakniti v Republiko Albanijo, s čimer je prišlo do hudih pritiskov na nestabilen albanski gospodarski sistem.

Oktobra 1999 je postal premier reformistični Ilir Meta, ki je promoviral navezavo Albanije na zahodno Evropo in dolgoročno vstop države v zvezo Nato ter Evropsko unijo.

Viri podatkov[uredi | uredi kodo]

  • Encarta Reference Library Premium 2005, različica 14.0.0.0603