Germanski jeziki
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Germanski jeziki so jezikovna skupina v okviru indoevropske družine.
Razvili so se iz skupnega prednika pragermanščine, ki se od ostalih indoevropskih jezikovnih skupin razlikuje po nekaterih edinstvenih razvojnih potezah; najpomembnejša med njimi sta niza glasovnih sprememb, opredeljena kot Grimmov zakon in Vernerjev zakon. Propad rimskega cesarstva je bil poslabšan s strani J in V s širjenjem germanskih ljudstev. Germani so se prvič pojavili z zavzemom E evropske ravnine in so okupirali tudi južno Skandinavijo.
Notranja delitev germanskih jezikov poteka po treh vejah:
- zahodnogermanski jeziki:
- nemški
- angleški
- frizijski
- nizozemski
- afrikanski
- jidiš
- vzhodnogermanski jeziki (izumrli):
Viri [uredi]
- Mallory, J.P. (2007). The Oxford introduction to Proto-Indo-European and the Proto-Indo-European world. Oxford [etc.]: Oxford University Press.