Islandščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Islandščina
íslenska
Izgovorjava is(t)lɛnska
Materni jezik Islandija, Danska
Število maternih govorcev 330.000  (2013)[1]
Jezikovna družina
indoevropski
Pisava latinica (islandska abeceda)
islandska Braillova pisva
Uradni status
Uradni jezik Islandska zastava Islandija
Regulator Stofnun Árna Magnússonar í íslenskum fræðum
(Inštitut Árnija Magnússonarja za islandske študije)
Jezikovne kode
ISO 639-1 is
ISO 639-2 ice (B)
isl (T)
ISO 639-3 isl
Linguasphere 52-AAA-aa
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Islandščina je zahodnoskandinavski jezik, ki ga govorijo na Islandiji. Je pregibni jezik. Najbolj je sorodna ferščini.

Pisana islandščina se je od 13. stoletja malo spremenila, k čemur je zagotovo botrovala odmaknjenost otoka. Tako lahko sodobni govorci še vedno prebirajo sage, napisane pred okrog osmimi stoletji. Stara oblika jezika se imenuje stara islandščina, ki se pogosto enači kar s staro nordijščino, krovnim izrazom za skupni skandinavski jezik v vikinški dobi.

Za islandski pravopis je značilno, da je obdržal stari črki þ (thorn, slovensko pišemo th) in ð (eth ali edh, slovensko pišemo dh ali z đ). Lahko ju ponazorimo z izgovorjavo angleškega glasu th: þ je nezveneč (thin), ð pa zveneč (this).

Islandci se močno zavzemajo za ohranjanje svojega jezika. Namesto sprejemanja tujk raje kujejo nove islandske besede. Visoka islandščina je ultrapuristična oblika sodobne islandščine.

Pisava[uredi | uredi kodo]

Za islandsko pisavo je značilno, da je ohranila dve stari črki: Þ, þ in Ð, ð, ki označujeta glasova, enaka nezvenečemu in zvenečemu th v angleščini (þ kot v thin, ð kot v this).

Islandska abeceda sestoji iz naslednjih črk:

Velike tiskane črke
A Á B D Ð E É F G H I Í J K L M N O Ó P R S T U Ú V X Y Ý Þ Æ Ö
Male tiskane črke
a á b d ð e é f g h i í j k l m n o ó p r s t u ú v x y ý þ æ ö

Samoglasnike z naglasnimi znamenji (na primer á in ö) štejejo za samostojne črke in ne za različice izhodiščnih samoglasnikov. Črka é je leta 1929 uradno zamenjala dvočrkje je, ki se je sicer uporabljalo v zgodnjih rokopisih do 14. stoletja ter kasneje zopet po 18. stoletju.[2] Črka z je bila golgo časa del islandske abecede, vendar so jo leta 1973 ukinili, saj je v izgovarjavi ni bilo več možno razločiti od s.

Pri podomačitvi v slovenščino obvezne ostrivce nad samoglasniki opuščamo (Hjálmar → Hjalmar), črko ð pišemo z dh ali đ, črke þ, æ, ö pa z dvočrkji th, ae, oe.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]