Émile Zola

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Émile Zola
Emile Zola.jpg
Émile Zola
Rojstvo: 2. april 1840
Pariz
Smrt: 29. september 1902
Pariz
Poznan/a po: francoski književnik
Poklic: novinar in svobodni pisatelj

Émile Zola, francoski pisatelj in novinar, * 2. april 1840, Pariz, † 29. september 1902, Pariz.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zola je bil rojen v Parizu v družini italijanskega inženirja. Mladost je preživel v mestu Aix-en Provence. Šolal se je v Parizu, postal uslužbenec založbe in pozneje novinar, dokler se ni okoli leta 1880 popolnoma posvetil književnemu delu. Preselil se je v Médan in živel osamljeno, obdan s privrženci in somišljeniki, do leta 1897, ko je posegel v Dreyfusovo afero, napisal manifest Obtužujem (J'accuse, 1898), zoper reakcionarne sile in branil po krivem obtoženega. Pred preganjanjem se je moral začasno umakniti v Anglijo, vendar je kmalu dočakal pravično revizijo procesa.

Literarno delo[uredi | uredi kodo]

Zola je imel velik vpliv na francosko književnost 19. stoletja. Velja za utemeljitelja eksperimentalnega romana in je najvidnejši predstavnik naturalizma, ki naj bi po njegovem podobno kot prirodoslovje prikazoval življenje znanstveno, na temelju bioloških in socialnih zakonitosti in v obliki eksperimenta, ki naj razkrije učinkovanje treh determinant: okolja, dobe in sedanjosti. Na tej idejni podlagi je zasnoval prvi pomembnejši roman Thérèse Raquin, nato pa ciklus 20 romanov Rougon-Macquartovi s podnaslovom »Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva«. Ciklus opisuje usodo številnih članov iste družine, ki so dedno obremenjeni in živijo v različnih socialnih okoljih za časa drugega cesarstva. V njihovem življenju vlada dosleden biološki in socialni determenizem, ki jih spreminja v degenerike, obsedene od spolnosti, alkoholizma in podvržene boleznim. Vsak roman opisuje posebno stran družbe: Beznica delavsko življenje v pariških predmestjih, Nana prostitucijo, Germinal rudarje in njihov boj s kapitalističnimi lastniki, Umetnina umetniške kroge, Zemlja kmete, Polom propad Francije v francosko-nemški vojni. Usode oseb, ki naj dokazujejo avtorjevo osnovno tezo, se prepletajo z nazornimi opisi okolja, množičnih prizorov in materialnih pojavov, ki so najboljši del Zolajevega pripovedništva, medtem ko je psihološka in moralna stran zanemarjena oziroma podrejena biološko socialni.

Zolajevo književno delo zaključujeta trilogija Troje mest z romani Lourdes, Rim, Pariz napisanimi na protiklerikalno temo in nedokončana tetralogija Štirje evangeliji z romani Rodovitnost, Delo, Resnica in Pravica z demokratično, socialno tendenco.

Zolajev naturalizem je nadaljeval in stopnjeval tisto smer francoskega objektivnega realizma, ki je opisovala predvsem stvarnost z njenimi biološkimi in socialnimi zakonitostmi. Kljub volji do znanstvene objektivnosti vsebuje Zolajevo pripovedništvo številne čustvene in domišljijske prvine, ostro kritiko meščanske družbe in v nekaterih delih celo socialistično tendenco. Zaradi nagnjenja k vizionarnim podobam materialističnih in množičnih dogajanj je mogočenajti v njem celo sestavine simbolizma.[1]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • La Confession de Claude (1865)
  • Thérèse Raquin (1867)
  • Madeleine Férat (1868)
  • Le Roman Experimental (1880)
  • Cikel romanov o Rougon-Macquartovih
    • Vzpon Rougonovih (La Fortune des Rougon, 1871)
    • Lovski plen (La Curée, 1871–1872)
    • Trebuh Pariza (Le Ventre de Paris, 1873)
    • Osvojitev Plassnsa (La Conquête de Plassans, 1874)
    • Greh abbéja Moureta (La Faute de l'Abbé Mouret, 1875)
    • Njegova vzvišenost Eugené Rougon (Son Excellence Eugène Rougon, 1876)
    • Beznica (L'Assommoir, 1877)
    • List ljubezni (Une Page d'amour, 1878)
    • Nana (Nana, 1879)
    • Kuhinja (Pot-Bouille, 1882)
    • Pri ženski sreči (Au Bonheur des Dames, 1883)
    • Veselje do življenja (La Joie de vivre, 1884)
    • Germinal (1885)
    • Umetnina (L'Oeuvre, 1886)
    • Zemlja (La Terre, 1887)
    • Sen (Le Rêve, 1888)
    • Človek-zver (La Bête humaine, 1890)
    • Denar (L'Argent, 1891)
    • Polom (La Débâcle, 1892)
    • Doktor Pascal(Le Docteur Pascal, 1893)
  • Trilogija-Tri mesta (Les Trois Villes)
    • Lourdes (Lourdes, 1894)
    • Rim (Rome, 1896)
    • Pariz (Paris, 1898)
  • Tetralogija-Štirje evangeliji (Les Quatre Evangiles)
    • Rodovitnost (Fécondité, 1899)
    • Delo (Travail, 1901)
    • Resnica (Vérité, 1903, posmrtno objavljeno)
    • Pravica (Justice, nedokončano)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kos, Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana1982

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]