Občine Francije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Občina ali komuna je najnižji nivo administrativne razdelitve Francije. Francoska beseda commune se pojavi v 12. stoletju, izhajajoč iz srednjeveške latinske besede comunia, v pomenu manjšega zbiranja ljudi s skupnim načinom življenja. Francoska komuna je lahko mesto z dvema milijonoma prebivalcev (Pariz), kraj z 10.000 prebivalci, pa tudi samo vas z 10 prebivalci.

Splošno[uredi | uredi kodo]

Število komun[uredi | uredi kodo]

1. januarja 2006 je v Franciji obstajalo 36.785 komun, od tega 214 prekomorskih. To je znatno več od katerekoli druge evropske države, kar je posledica razdelitve Francije na vasi ali župnije v času francoske revolucije več kot dve stoletji nazaj. Celotno ozemlje Francije je razdeljeno na komune razen nekaterih izjem:

  • COM (collectivité d'outre-mer, to je prekomorska skupnost); Wallis in Futuna (14,944 prebivalcev), katera je razdeljena na tri tradicionalna poglavarstva (edino stalno naseljeno ozemlje Francoske republike, ki ni razdeljeno na komune).
  • TOM (territoire d'outre-mer, to je prekomorsko ozemlje); Francoske južne in antarktične dežele (brez stalne naselitve, okoli 170 znanstvenikov).
  • Îles Éparses (»razpršeni otoki«); skupina petih otokov v Indijskem oceanu (brez stalne naselitve, 55 vojakov in vremenoslovcev).
  • Clipperton, otok v Tihem oceanu (nenaseljen).

Površina komune[uredi | uredi kodo]

V celinski Franciji je povprečna površina komune v letu 2004 znašala 14.88.km². Komune prekomorskih departmajev oz. regij (npr. v Francoski Gvajani, Réunionu) so večje, vanje pa so po navadi vključene posamezne vasi ali kraji, pogosto s precejšnjimi medsebojnimi razdaljami. V Réunionu je demografska ekspanzija in širjenje mestnega področja povzročila administrativno cepitev nekaterih komun.

Največja komuna Maripasoula (3,710 prebivalcev) leži v prekomorskem departmaju oz. regiji Francoski Gvajani in meri 18,360 km². V celinski Franciji ima ta primat komuna Arles (50,513 prebivalcev) v bližini Marseilla, v njeno ozemlje pa je vključena večina delte Rone in skupaj znaša 759 km².

Najmanjša komuna Castelmoron-d'Albret (62 prebivalcev) v bližini Bordeauxa meri 0.0376 km².

Najvišje ležeča komuna v Franciji (in Evropi) je Saint-Véran (267 prebivalcev) Francoskih Alpah, njena višina pa znaša med 1,990 metri in 2,040 metri nad morjem.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Srednje število prebivalstva v komunah celinske Francije je bila v letu 1999 380 prebivalcev. Pri tem je 20,982 komun z manj kot 500 prebivalci (skupaj 4,638,000 prebivalcev), kar je 57,4 % vseh komun oz. 7,7 % celotnega števila prebivalstva, medtem ko je kar 92,3 % prebivalstva skoncentriranih na 42,6 % ozemlja Francije.

Najbolj naseljena komuna je Pariz: v marcu 1999 je štela 2,125,246 prebivalcev.

Šest vasi, uničenih v prvi svetovni vojni med bitko pri Verdunu (1916), nikoli ni bilo obnovljenih. Vse se nahajajo v departmaju Meuse. Po vojni je padla odločitev o nezdružljivosti ozemlja uničenih vasi z ostalimi komunami, kot oporoka vasi, ki so »umrle za državo«, in ohranitev spomina nanje. Naslednje komune so popolnoma nenaseljene, upravlja pa jih svet treh članov določenih s strani prefekta departmaja Meuse:

Poleg teh posebnih primerov so komune z najmanjšim številom prebivalstva v Franciji naslednje:

Status komune[uredi | uredi kodo]

Navkljub velikanskim razlikam v številu prebivalstva ima vsaka od komun svojega župana (maire) in občinski svet (conseil municipal), ki upravljata komuno iz mestne hiše (Hôtel de Ville) s povsem enakimi pooblastili ne glede na velikost komune. Edina izjema je Pariz, kjer je mestna policija podrejena državi in ne županu. Ta poenotenost statusa je nedvomno zapuščina francoske revolucije, ki je želela odstraniti krajevne značilnosti in velikanske razlike v statusu komun za časa rojalistične Francije.

Velikost komun je še vedno sporna na dveh področjih: francoski zakon določa velikost občinskega sveta glede na število prebivalstva posamezne komune; število prebivalstva določa, kateri volilni postopek se uporabi za izvolitev mestnega sveta.

Od leta 1982 imajo tri francoske komune poseben status v tem, da so nadalje razdeljene v municipal arrondissements (občinska okrožja): to so Pariz, Marseille in Lyon. Občinsko okrožje je edina administrativna enota nižja od komune. Le-to se ne sme zamenjati z okrožji, ki so pododdelki francoskih departmajev.

Zgodovina komune[uredi | uredi kodo]

Francoske komune so bile ustanovljene na začetku francoske revolucije v letih 1789-1790.

Francosko kraljestvo[uredi | uredi kodo]

Pred francosko revolucijo je bil najnižji nivo administrativne porazdelitve župnija (paroisse), katere osnova je bila cerkev z okoliškimi hišami in kmetijskim zemljiščem okoli njih, vendar pa niso imele občinskih struktur postrevolucionarnih komun. Poleg župnij so obstajala mesta z ustanovno listino, ki so jo dobila ali od kralja samega ali od krajevnih grofov, vojvod (npr. Toulouse). Le-ta so bila sestavljena iz več župnij, običajno zaprta z obrambnim zidovjem. Ta mesta so bila osamosvojena moči fevdalne gospode v 12. in 13. stoletju, upravljana pa so bila preko mestnih teles, ki so bila dokaj podobna bodočim komunam razen dveh stvari: 1- mestna telesa niso bila demokratična, po navadi so bila v rokah kakšne bogate družine, ki ji je sčasoma bil podeljen plemiški naslov; 2- ni bilo poenotenega statusa, vsako tako mesto je imelo svoj status in svojstveno ureditev. Na severu Francije so se mesta nagibala k upravljanju s strani échevins (sodnikov), medtem ko so na jugu prevladovali konzuli (v povezavi z antičnim Rimom). Izjema sta bila Bordeaux, katerega je upravljal jurat (zaprisežen), in Toulouse s capitouls (predstojnik kapitlja).

Francoska revolucija[uredi | uredi kodo]

14. julija 1789 je bil po padcu bastilje Jacques de Flesselles župan, predstojnik trgovcev, ubit na stopnicah pariške mestne hiše. Čeprav so v tedanjem času predstojniki trgovcev predstavljali neodvisnost Pariza in so celo odprto nasprotovali kralju Karlu V., njihovi uradi pa začasno ukinjeni, nato pa vzpostavljeni nazaj s strogim kraljevim nadzorom, so bili v očeh ljudstva le še en krajevni predstavnik kralja in ne več utelešenje svobodnega mesta.

Po tem dogodku je bila v trenutku vzpostavljena Pariška komuna, ki je zamenjala staro srednjeveško obliko, ustanovljena pa je bila tudi mestna garda za zaščito Pariza pred poskusom kralja Ludvika XVI. zadušiti revolucijo. Več drugih mest je hitro sledilo Parizu, tako da so se komune vzpostavljale povsod, vsaka s svojo vojsko. 14. decembra 1789 je Narodni ustanovitveni zbor (Assemblée Nationale) izglasoval zakon o ustanovitvi komun kot najnižjega nivoja administrativne porazdelitve Francije, tako potrdil samostojno kreirane komune kot tudi na novo ustvaril številne druge. S tem je želel ustanoviti popolno družbo, v kateri bi bilo vse postavljeno z razlogom in ne zaradi tradicije ali konzervativizma.

Tako so revolucionarji ustanovili administrativne razdelke, ki bi bili enotni po celi državi: departmaje, razdeljene na okrožja, le-ta na kantone, ti pa na komune, brez izjeme. Vse te komune naj bi imele enakopravni status, vsaka bi imela na čelu svojega župana in občinski svet, ki bi bila izvoljena s strani prebivalcev komune. V vsaki taki komuni se je morala zgraditi mestna hiša, ki bo gostila srečanja občinskega sveta kot tudi administracijo. Sprva je bilo določeno nasprotovanje takšni razdrobitvi v več tisoč komun, vendar je na koncu prevladal Mirabeau in njegove ideje o eni komuni za vsako župnijo.

20. septembra 1792 je bilo vse zapisovanje rojstev, porok in smrti prenešeno z župnij na župane. Urejene so bile civilne poroke, izvajane v mestni hiši s ceremonijo, v kateri je župan nadomestil župnika, v imenu zakona (Au nom de la loi) pa je zamenjal v Božjem imenu. Te nenadne spremembe so temeljito odtujile pobožne katolike, Francija pa se je hitro znašla v državljanski vojni, z gorečimi verskimi pokrajinami zahodne Francije kot središčem. Mir se je vrnil s prihodom Napoleona I., ki je utrdil novi sistem in ga naredil sprejemljivega za prebivalstvo. Prav tako je ukinil izvolitev občinskih svetov, ki so bili sedaj izbrani s strani prefekta, krajevnega predstavnika osrednje vlade.

Po francoski revoluciji[uredi | uredi kodo]

Danes je komuna v njenih splošnih načelih večinoma ostala taka kot na začetku francoske revolucije. Največje spremembe so se dogodile v letu 1831, ko je francoski Parlament ponovno vzpostavil načelo volitev občinskih svetov, in 1837, ko je komunam bila dodeljena zakonita občinska lastnina. Do tega leta je bil položaj s sodniškega stališča nepraktičen, kajti župani ali občinski sveti tako niso mogli biti stranke v postopkih na sodišču.

Med francosko revolucijo je bilo ustanovljenih približno 41.000 komun na ozemlju odgovarjajočem današnji Franciji. Od takrat so Francijo kot vso ostalo Evropo zadele velikanske spremembe: industrijska revolucija, dve svetovni vojni, selitve iz vasi v mesta so skrčile število prebivalstva na deželi in povečale velikost mest. Francoski administrativni razdelki so pri tem ostali zelo togi in nespremenjeni. Danes je približno 90 % komun in departmajev natanko takih, kot so bili ustanovljeni med revolucijo. Kot posledica imajo številne kmečke komune, ki so ob ustanovitvi imele več sto prebivalcev, sedaj le sto ali manj prebivalcev. Nasproti tem so kraji in mesta, ki so z naraščanjem prebivalstva s tem povečala ozemlje in prerasla takratne meje komune.

Pariz je dejansko eden od maloštevilnih komun, katerih meje so bile raztegnjene in je bila upoštevana razširitev mestnega ozemlja. Število komun se je postopoma zmanjšalo na 37.936 (leta 1921) in 36.568 (2004)

Medobčinske povezave[uredi | uredi kodo]

Chevènementov zakon iz leta 1999 je z ukinitvijo nekaterih in ustanovitvijo novih struktur popolnoma preoblikoval sestavo medobčinskih skupnosti. V nasprotju s prejšnjimi zakoni je ta v prvih petih letih naletel na velik uspeh, z večino komun vključenih v medobčinske strukture.

Francija pozna dve vrsti medobčinskih struktur:

  • strukture brez proračuna; to je osnovna oblika skupnosti. V glavnem gre tukaj za tradicionalna združenja z zbiranjem in prispevanjem denarja s strani komun, le-te pa lahko v vsakem času zapustijo združenje. Združenja so lahko ustanovljena za določene namene ali pa se ukvarjajo z različnimi stvarmi Take strukture so bile z zakonom nedotaknjene in sedaj nazadujejo.
  • strukture s proračunom; le-teh se je dotaknil Chevènementov zakon, ki razlikuje tri vrste takih struktur: skupnost občin (communauté de communes), namenjena predvsem podeželju; aglomeracijska skupnost (communauté d'agglomération), namenjena krajem in srednje velikim mestom ter njihovim zaledjem; mestna skupnost (communauté urbaine), namenjena večjim mestom in njihovim predmestjem. Tem trem strukturam so dani različni nivoji finančne moči, ki se odražajo glede na njihovo velikost.

V zameno za ustanovitev skupnosti jim vlada dodeljuje denar glede na število prebivalstva. Skupnost občin dobi najmanjšo vsoto denarja na prebivalca medtem ko dobi mestna skupnost največjo vsoto denarja na prebivalca.

Prihodnost[uredi | uredi kodo]

V prvih petih letih 21. stoletja je bilo vidnih veliko sprememb na občinskem nivoju, vendar je položaj komun še vedno negotov. Nove medobčinske povezave, oblikovane za reševanje problemov so doživele uspeh, vendar sta tako njihova moč kot tudi razmerje s komunami pod njimi in departmaji nad njimi še vedno potrebna jasne definicije v praksi.

Še vedno pa ni jasno, kam bo šel ta trend. Ali bodo imele medobčinske strukture predstavnike neposredno izvoljene od prebivalcev, kot je bilo predlagano v letu 2000? Ali ne bi to pustilo komun kot praznih administrativnih enot? Nekaj županov večjih mest je že zapustilo njihove županske stolčke, ker so postali predsedniki Mestnih skupnosti (npr. v Lillu - Metropoli). Ali pa bodo strukture na koncu razpadle, po zaustavivi njihovega financiranja s strani države? Ali pa je mogoče, kot nekateri verjamejo, da je Chevènementov zakon le prvi korak nasproti večjemu združevanju komun s poskusom skupnega delovnja in njegovih prednosti, preden bi se komune dejansko združile. V vsakem primeru se bo polemika odvijala naprej še naslednjih nekaj let.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]