Fižol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fižol
P. vulgaris (navadni fižol)
P. vulgaris (navadni fižol)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Poddeblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnica)
Red: Fabales (stročnice)
Družina: Fabaceae (metuljnice)
Tribus: Phaseoleae
Rod: Phaseolus
Vrste

glej besedilo

Stroki navadnega fižola

Fižol (znanstveno ime Phaseolus) je domače ime za rod rastlin iz družine metuljnic (Fabaceae) in njihova velika semena, ki se uporabljajo kot hrana ali krma.

Domovina fižola je Južna Amerika. Pred davnimi leti so ga že Indijanci sadili skupaj s koruzo, bučami in konopljo. Uživali so zelenega in posušenega, pa tudi fižolovi listi so bili priljubljeni. V Evropi se prvič omenja leta 1542, Slovenci pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju. Legenda pravi, da se je veliki puščavnik sv. Simon na smrtni postelji zaradi lakote, ki je vladala, odrekel mesu in si je za poslednjo jed zaželel krožnik fižola. V srednjem veku so fižolu rekli meso ubogih. V zvezi s fižolom so imeli v Prekmurju in v Beli Krajini kar precej navad in običajev. Fižol, kuhan na mleku ali na vodi in nezabeljen, je bil včasih postna jed.

Prehranska vrednost[uredi | uredi kodo]

Fižol je danes nenadomestljiva skupina zelenjave. Med povrtninami ima suho fižolovo zrnje visoko energijsko vrednost, saj 100 g vsebuje 335 kalorij. To vrednost predstavljajo ogljikovi hidrati, ki zavzemajo 55 odstotkov od vseh sestavin v zrnu. Lupina suhega zrna je celulozna in težje prebavljiva. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Ker vsebuje fižol malo natrija in veliko kalija, učinkuje diuretično. Vsebuje tudi vitamine iz B skupine, karotin in vitamin C ter vitamin D.

Vrste fižola[uredi | uredi kodo]

Ref: ILDIS Version 6.05