Ozon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ozone
Ozone-CRC-MW-3D-balls.png
Ozone-1,3-dipole.png
Ozone-CRC-MW-3D-vdW.png
Ozone-elpot-3D-vdW.png
IUPAC-ime Trioxygen
Identifikatorji
Številka CAS 10028-15-6
PubChem 24823
EC-number 233-069-2
RTECS število RS8225000
SMILES
InChI
ChemSpider 23208
Lastnosti
Molekulska formula O3
Molekulska masa 47.998 g·mol−1
Videz bluish colored gas
Gostota 2.144 g/L (0 °C), gas
Tališče

80.7 K, −192.5 °C

Vrelišče

161.3 K, −111.9 °C

Topnost (voda) 0.105 g/100mL (0 °C)
Lomni količnik (nD) 1.2226 (liquid)
Dipolni moment 0.53 D
Termokemija
Standardna tvorbena
entalpija
ΔfHo298
+142.3 kJ·mol−1
Standardna molarna
entropija
So298
237.7 J·K−1.mol−1
Nevarnosti
EU klasifikacija Oxidant (O)
Sorodne snovi
Sorodne snovi sulfur dioxide
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Ozon (O3, IUPAC: trikisik) je triatomska molekula, sestavljena iz treh atomov kisika. Ozon je kisikov alotrop, ki je veliko manj stabilen od navedenega kisika O2.

Sloj ozona je vitalen zaščitni plašč okrog Zemlje, ki nastaja med 10 in 50 km nad njeno površino, največjo gostoto pa doseže pri 25 km višine nad morsko gladino. Tam filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B. V nižjih koncentracijah pa je prisoten čez celotno Zemljino ozračje. Dokaz za veliko ranljivost ozonski plasti je, da bi z dva do štiri milimetre debelo ozonsko plastjo na morski gladini pri temperaturi 0˚C zbrali ves ozon iz ozračja.

V plasti zraka pri tleh je ozon onesnaževalec, ki nastaja ob fotokemičnih reakcijah izpušnih plinov vozil in industrije. Ozon je poleg tega škodljiv zdravju, saj pušča posledice na dihalnem sistemu ljudi in živali.

Uporablja se v številne industrijske in potrošniške namene. Ozon, kot prvoodkriti alotrop kemijskega elementa, je bil poimenovan leta 1840 na predlog Christiana Friedricha Schönbeina, po grškem izrazu dišati (ozein), zaradi svojevrstnega vonja[1][2]. Molekulska formula za ozon, O3, ni bila določena vse do leta 1865, ko jo je zapisal Jacques-Louis Soret[3] in 2 leti pozneje potrdil Schönbein. Njegov specifičen vonj po udaru strele je močan, saj je zaznaven tudi pri razredčenju 1 : 500.000. Vzrok zato je v ionih, ki nastanejo med burnimi kemijskimi spremembami, ne za zaradi ozona samega.[4]

V zraku ga je približno 10−6%. Njegova vsebnost v zraku je med drugim merilo za čistost zraka, ker se porablja za oksidacijo bakterij in prašnih snovi. Uporablja se ga za sterilizacijo zraka in pitne vode ter odstranjevanje zadaha.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ozon, prvi priznani alotrop kemičnega elementa, je bil prvič predlagan kot samostojna kemična snov s strani Schönbeina v letu 1840, ki ga je poimenoval po grškemu glagolu ozein (ὄζειν, "smrdeti"), zaradi značilnega vonja pri strelastih nevihtah.[1][5] Formulo za ozon – O3 – je leta 1865 določil Jacques-Louis Soret[6] in 1867. potrdil Schönbein.[1][7]

Fizikalne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Ozon je bledo moder, strupen plin z ostrim, hladnim in dražljivim vonjem. Normalna količina ozona, ki ga večina ljudi lahko zazna je približno 0.01 delcev/meter v zraku. Porast koncentarcije iz 0.1 na 1 delcev/meter povzroča glavobol, pekoče oči in razdražljivost.[8]

Pri -112 °C je ozon temno vijoličasto-modra tekočina. Pri temperaturah nižjih od -193 °C je trdna vijolično-črno snov.[9]

Ozon je diamagnetičen, kar pomeni, da vzdrži tvorbo magnetnega polja in znižuje zalogo energije polja, ko je to že vzpostavljeno.

Struktura[uredi | uredi kodo]

V skladu s poskuševalnimi dokazi iz mikrovalovne spektroskopije, je struktura ozona zvita s C2v simetrijo (podobno kot pri molekuli vode), O – O razdalje 127,2 pm in O – O – O kota 116,78°.[10] Sredinski atom tvori sp² hibridizacijo z enim samskim parom. Ozon je polarna moekula z dipolnim trenutkom 0,5337 D.[11] Na eni strani molekule je enojna kovalentna vez, na drugi pa dvojna kovalentna vez. Te vezi so mešane in znane kot resonančne strukture. Vezni red je 1,5 na vsaki strani.

Resonance Lewis structures of the ozone molecule

Kemijske reakcije[uredi | uredi kodo]

Ozon je močan oksidant, veliko boljši od kisika. Tudi v večjih koncentarcijah je zelo nestabilen in neprestano razpada na dvoatomni kisik (v približno polovici ure v atmosferskih pogojih[12]):

2 O3 → 3 O2.

Ta proces teče hitreje z višanjem temperature in nižanjem tlaka. Deflagmacijo ozona lahko sproži ena sama iskra, to pa lahko povzroči povišanje koncentracije ozona na 10 wt%. Ozon bo oksidiral vse kovine (razen zlata, platine in iridija) v najvišjo oksidacijsko stopnjo izbranega kovinskega oksida:

2 Cu2+(aq) + 2 H3O+(aq) + O3(g) → 2 Cu3+(aq) + 3 H2O(l) + O2(g)

Ozon tudi zviša oksidacijsko številko oksidov:

NO + O3NO2 + O2

Pri zgornji reakciji se sprošča svetloba. NO2 je lahko še nadaljnje oksidiran:

NO2 + O3 → NO3 + O2

Nastali NO3 lahko reagira s prebitkom NO2 in z njim tvori didušikov pentaoksid (N2O5):

NO2 + NO3 → N2O5

Ozon reagira tudi z ogljikom in tvori ogljikov dioksid celo pri sobni temperaturi:

C + 2 O3 → CO2 + 2 O2

Ozon ne reagira z amonijevimi solmi temveč skupaj z amoniakom tvori amonijev nitrat:

2 NH3 + 4 O3 → NH4NO3 + 4 O2 + H2O

Ozon v reakciji z sulfidi tvori sulfate:

PbS + 4 O3 → PbSO4 + 4 O2

Tako z žveplom v vodi, kot z žveplovim dioksidom ozon tvori žveplovo kislino:

S + H2O + O3 → H2SO4
3 SO2 + 3 H2O + O3 → 3 H2SO4

Ozon reagira tudi v kombinaciji z kloridi II. skupine:

3 SnCl2 + 6 HCl + O3 → 3 SnCl4 + 3 H2O

V plinastem agregatnem stanju, ozon reagira z vodikovim sulfidom in tvori žveplov dioksid:

H2S + O3 → SO2 + H2O

v vodni raztopini tako pride do dveh tekmujočih hkratnih reakcij. Pri prvi nastaja nastaja žveplo v elementarni obliki (ta hitro tvori druge spojine) in pri drugi žveplova kislina:

H2S + O3 → S + O2 + H2O
3 H2S + 4 O3 → 3 H2SO4

I(ClO4)3 lahko nastane po tem postopku:

I2 + 6 HClO4 + O3 → 2 I(ClO4)3 + 3 H2O

Trden nitril perklorat lahko nastane iz plinov NO2, ClO2 in O3:

2 NO2 + 2 ClO2 + 2 O3 → 2 NO2ClO4 + O2

Ozon je lahko rabljen za reakcije gorenja plinov, saj ponuja višje temperature vnetišča kot kisik (O2). Sledi reakcija za gorenje ogljikovega subnitrida:

3 C4N2 + 4 O3 → 12 CO + 3 N2

Ozon lahko reagira tudi pri temperaturah pod lediščem. Pri 77 K (-196 °C) vodik s mtekočim ozonom reagira, tako da nastane radikal vodikovega superoksida:[13]

H + O3 → HO2 + O
2 HO2 → H2O4

Ozonidi, ki vsebujejo ozonidni anion O3-, so ekspolozivne snovi in morajo biti shranjene pri temperaturah pod lediščem. Znani so ozonidi za vse alkalijske kovine. KO3, RbO3 in CsO3 se lahko pripravi iz njihovih oksidov:

KO2 + O3 → KO3 + O2

KO3 lahko nastaja tako po zgornjem postopku, kot pri reakciji kalijevega hidroksida in ozona:[14]

2 KOH + 5 O3 → 2 KO3 + 5 O2 + H2O

NaO3 in LiO3 se mora pripraviti z reakcijo CsO3 v tehočem NH3 na ionski zamenjavi smole, ki vsebuje Na+ ali Li+ ione:[15]

CsO3 + Na+ → Cs+ + NaO3

Obdelava kalcija z ozonom raztopljenim v amoniaku vodi do amonijevega ozonida, ne pa do kalcijevega ozonida:[13]

3 Ca + 10 NH3 + 6 O3 → Ca•6NH3 + Ca(OH)2 + Ca(NO3)2 + 2 NH4O3 + 2 O2 + H2

Ozon se lahko uporabi za odstranjevanje mangana iz vode, nastalo oborino pa se lahko odstrani s filtriranjem:

2 Mn2+ + 2 O3 + 4 H2O → 2 MnO(OH)2 (s) + 2 O2 + 4 H+

Ozon lahko tudi spremeni cianide v tisočkrat manj toksične ciante:

CN- + O3 → CNO- + O2

Ozon tudi popolnoma razgradi sečnino:[16]

(NH2)2CO + O3 → N2 + CO2 + 2 H2O

Prosti radikali klora in broma v F-plinih (CFC, PFC, HFC, idr.), ki izhajajo iz raznih naprav in izdelkov, potrebujejo kar nekaj let, da se dvignejo do zgornjih plasti atmosfere, potem pa se desetletja zadržujejo tam. Pri tem reagirajo z molekulami ozona in jih uničujejo.

CFCl3 + hν → CFCl2 + Cl
Cl + O3 → ClO + O2
ClO + O → Cl + O2
O3 + O → 2 O2
A generalized scheme of ozonolysis

Ozon v Zemeljski atmosferi[uredi | uredi kodo]

Razdelitev ozona v atmosferi glede na višino in pritisk
Koncebtracuja ozona izmerjena s satelitom Nimbus-7

Standardni način za izražanje celotne vrednosti ozona (količina ozona v navpičnem stolpcu) se meri z Dobsonovo enoto. Povprečna koncentracija se meri v delcih na milijardo (ppb) ali v µg/m3.

Ozonski plašč[uredi | uredi kodo]

Najvišja raven ozona v atmosferi je v stratosferi, v regiji, znan tudi kot ozonski plašč, približno 10 km in 50 km nad površino (ali med približno 6 in 31 miljami). Tukaj se izločijo fotoni s krajše valovne dolžine (manj kot 320 nm) z ultravijolično svetlobo, imenovano tudi UV žarki, (270 do 400 nm) od Sonca, ki bi bila škodljiva za večino živih bitij. Ta valovna dolžina sodi med tiste, ki so odgovorne za proizvodnjo vitamina D pri ljudeh. Ozon v stratosferi je večinoma proizveden iz ultravijoličnih žarkov, ki reagirajo s kisikom:

O2 + foton (sevanje <240 nm) → 2 O O + O2 + O3 + M → M To je uničeno zaradi reakcije z atomskim kisikom:

O3 + O → 2 O2 Slednja reakcija se katalizira v prisotnosti določenih prostih radikalov, ki so najpomembnejši hidroksilnih (OH), dušikov oksid (NO) in atomsko klora (Cl) in broma (Br). V zadnjih desetletjih se je količina ozona v stratosferi zmanjšala predvsem zaradi emisij CFC-jev in podobnih kloriranih in bromiranih organskih molekul, ki so povečala koncentracijo tanjšanja ozonskega plašča, katalizatorji nad naravnega ozadja. Ozon predstavlja le 0,00006 % atmosfere.

Nizka raven ozona[uredi | uredi kodo]

Troposferski ozon in fotokemični smog

Nizka stopnja ozona (ali troposferskega ozona) je atmosferičen onesnaževalec.[17] Ne oddajajo ga neposredno avtomobilski motorji ali industrijska dejavnosta, ampak nastane z reakcijo sončne svetlobe na zraku, ki vsebuje ogljikovodike in dušikove okside, ki se odzovejo neposredno na vir onesnaževanja.

Ozon reagira neposredno z nekaj ogljikovodiki, kot so aldehidi, in tako se začne njihova odstranitev iz zraka, le-ti so ključne sestavine smoga. Ozonska fotoliza z ultravijolično svetlobo proizvaja hidroksi radikalne OH skupine in to igra vlogo pri odstranitvi ogljikovodikov iz zraka, ampak je tudi prvi korak pri ustvarjanju sestavin smoga, kot npr. peroxyacyl nitrati, ki lahko močno dražijo oči. Atmosferska življenjska doba troposferskega ozona je približno 22 dni. Njegov glavni odmrli del se odlaga na tla z zgoraj omenjeno reakcijo veže z OH, pri reakciji z OH in peroksi radikali HO2 • (Stevenson et al, 2006.)[18]

Obstajajo dokazi o zmanjšanju kmetijskih pridelkov zaradi povečanega zemeljskega ozona in onesnaženosti, ki posega v fotosintezo in splošno rast nekaterih rastlinskih vrst.[19][20]

Primeri mest s povišano vrednostjo ozona: Houston, Texas, in Mexico City, Mehika. Houston ima približno 41 ppb, medtem ko ima Mexico City približno 125 ppb.[20]

Ozonske razpoke[uredi | uredi kodo]

Ozon plina napade katerikoli polimer, ki ima olefinske ali dvojne vezi v verigi svoje strukture, kot so naravne gume, nitrilne gume in stiren-butadien kavčuk. Proizvodi, izdelani iz teh polimerov so še posebej dovzetni za napade, ki jih povzroča ozon; to so razpoke, ki se večajo in prodirajo globlje s časom. Take materiale se lahko zaščiti z dodajanjem antiozonantov, kot so voski, ki na površini ustvarjajo zaščitni film ali mešanico z materialom in zagotavljajo dolgotrajno zaščito. Ozonske razpoke so velik problem pri avtomobilskih pnevmatikah; omenjeni problem je viden le pri starih pnevmatikah.

Vplivi na zdravje[uredi | uredi kodo]

Rdeča pega list je indikator tipičnega onesnaženja z ozonom[21]
Tabla v Gulfton, Houston opozarja na ozonsko stražo

Onesnaženost zraka

Obstaja veliko dokazov, da ozon, ki ga ustvarjajo visoke koncentracije onesnaženja in UV žarki na površini Zemlje, lahko škodijo delovanju pljuč in dražijo dihala.

Dolgotrajna izpostavljenost ozonu dokazano povečuje tveganje za smrt zaradi bolezni dihal. Študija, ki je vključevala 450.000 ljudi živečih v mestih, v Združenih državah Amerike, je pokazala povezanost med ozonskimi luknjami in boleznimi dihal. Raziskava je potekala 18 let. Študija je pokazala, da ljudje, ki živijo v mestih z visoko ravnjo ozona, kot so Houston in Los Angeles je več kot 30 % večje tveganje smrti zaradi bolezni pljuč.[22][23]

Kakovost zraka, ki so ga predpisale Svetovna zdravstvena organizacija, United States Environmental Protection Agency (EPA) in Evropska Unija so na podlagi dolgoletnih študij opredelile nivo kakovosti zraka, ki vpliva na zdravstveno stanje prebivalstva.

Po mnenju znanstvenikov iz agencije EPA, lahko že 40 ppb negativno vpliva na občutljive ljudi.[24]

V EU je trenutna najvišja vrednost koncentracije ozona 120 µg / m³, kar je približno 60ppb. Ta vrednost se uporablja za vse države članice v skladu z Direktivo 2008/50/ES. Koncentracija ozona se meri z največjo dnevno srednjo vrednostjo v povprečju 8-ih ur. Vrednost ne sme biti presežena v več kot 25 koledarskih dneh na leto, in sicer od januarja 2010. Direktiva zahteva, da se v prihodnosti drži normativa 120 µg / m³ (tj. povprečna koncentracija ozona ne sme biti presežena na katerikoli dan v letu), za omenjeno zahtevo ni določenega datuma saj gre za dolgoročni cilj.[25]

Zakona o kakovosti zraka usmerja EPA za določitev nacionalnih standardov kakovosti onesnaženega zunanjega zraka vključno s prizemnim ozonom, in občinskimi ukrepi. S temi standardi zahteva sprejemanje ukrepov za zmanjšanje njihove vrednosti. V maju 2008 je EPA znižala stopnjo ozona od 80 ppb na 75 ppb. Ta odločitev je sporna, saj so znanstveniki Agencije in svetovalni odbor predlagali znižanje standarda na 60 ppb; Svetovna zdravstvena organizacija je priporočila 51 ppb. Veliko zdravstvene in okoljske skupine so podprle 60 ppb.[26] 7. januarja 2010 je US Environmental Protection Agency (EPA) je predlagane spremembe predstavila Državnemu standardu kakovosti zunanjega zraka (NAAQS) onesnaževalemu ozonu, glavni sestavini smoga:

... EPA predlaga, da se stopnja 8-urni standard, ki je bil določen na 0,075 ppm v 2008 končno pravi in se namesto tega določi nižjo raven od 0,060-0,070 delcev na milijon (ppm); za zagotavljanje varstva in zdravja otrok in drugih ogroženih prebivalcev pred paleto O3 povezano z neželenimi učinki na zdravje...[27]

EPA je razvil Air Quality Index, ki laiku pomaga razložiti raven onesnaženosti zraka. V skladu z veljavnimi predpisi, je osemurno povprečje koncentracije ozona 85-104 ppb opisana kot "nezdravo za občutljive skupine," 105 ppb do 124 ppb kot "nezdravo", in 125 ppb do 404 ppb kot "zelo nezdravo." [28]

Ozon je prisoten tudi v zaprtih prostorih, kar je deloma posledica elektronske opreme, kot so na primer fotokopirni stroji. Znano je tudi, da obstajajo povezava med povečanim cvetnim prahom, sporami gliv in ozonom, ki jih povzročajo nevihte in sprejem bolnikov z astmo v bolnišnico.[29]

Proizvodnja[uredi | uredi kodo]

Ozon se v naravi pogosto tvori v okoliščinah, ko O2 ne reagira.[8] Ozon, ki ga uporabljajo v industrji merijo v »ppm« (delcev na milijon), »ppb« (delcev na milijardo), g/m3, mg/h (miligramov na uro) ali utežnih odstotkih. Režim uporabnih koncentracij se giblje od 1-5 utežnih odstotkov zraka in od 6-14 utežnih odstotkov kisika.

Pomembno vlogo pri količine tvorbe ozona imata temparatura in vlaga. Katerikoli generator ozona bo proizvedel manj kot 50 % svoje nominalne kapacitete če deluje z vlažnim zrakom iz okolja. Kapaciteta generatorja oziroma izkoriščenost generatorja je pri delovanju z zelo suhim zrakom bistveno višja.

Ultravijolična svetloba[uredi | uredi kodo]

UV ozon generatorji, ali vakuumski-ultravijolični (VUV) ozon generatorji, uporabljajo vir svetlobe, ki ustvari ozek pas ultravijolične svetlobe, ki ga proizvaja sonce. UV Sonca vzdržuje ozonski plašč v stratosferi Zemlje.[30]

Ker je težnja, da so standardni UV ozon generatorji ponavadi cenejši [potrebna pojasnitev], ponavadi proizvajajo ozon s koncentracijo okoli 0,5 % ali manj. Še ena pomanjkljivost te metode je, da zahteva daljlšo izpostavljenost zraka (kisika) viru UV svetlobe . Katerikoli plin, ki ni izpostavljen viru UV, ne bo obdelan. To pomeni nepraktičnost uporabe UV generatorjev za uporabo v situacijah, kjer je opravka s hitro gibajočim zrakom ali vodnim tokom. Proizvodnja ozona je ena od možnih nevarnosti ultravijoličnih Protibakterijskega razkuževanja. V UV ozon generatorji se uporabljajo v bazen in v centrih dobrega počutja kjer obdelajo milijone litrov vode. VUV ozon generatorji ne proizvajajo škodljivih dušikovih stranskih proizvodov ter zelo dobro delujejo tudi v vlažnih pogojih.

Ozon v industriji[uredi | uredi kodo]

Ozon se najbolj pogosto uporablja pri izdelavi farmacevtskih izdelkov, sintetičnih maziv, in za proizvodnjo mnogih drugih komercialno uporabnih organskih spojin, kjer se uporablja za ločevanje ogljik-ogljik vezi.[8]] Prav tako se lahko uporablja za beljenje snovi in za ubijanje mikroorganizmov v zraku in vodnih virih.[31] Many municipal drinking water systems kill bacteria with ozone instead of the more common chlorine.[32] Ozone has a very high oxidation potential.[33] Veliko komunalnih sistemov pitne vode uničuje bakterije z ozonom, namesto bolj pogosto uporabljanega klora.[34] ( http://www.ozonesolutions.com/Ozone_Color_Removal.html)Ozon ima zelo visok oksidacijski potencial.[35] Ozon ne tvori organoklornih spojin, niti ne ostane v vodi po obdelavi. Če je na voljo dovolj električne energije, je ozon stroškovno učinkovit način obdelave vode. Mogoče ga je proizvesti ko ga potrebujemo in zato ni potreben tronsport in skladiščenje nevarnih kemikalij. saj je treba pokazati na zahtevo in ne zahtev, prevoz in skladiščenje nevarnih kemikalij. Ko je gnila, pušča brez okusa in vonja v pitni vodi. Ko razpade, v pitni vodi ne pušča okusa ne vonja.

Prav tako je bilo oglaševano, da se lahko nizke koncentracije ozona uporabljajo kot razkužilo v domovih za ostarele. Z nadzorom vlage lahko močno izboljša dezinfekcijo in hitrost, s katero razpade nazaj v kisik (več vlage omogoča večjo učinkovitost).

Industrijska uporaba ozona:

• razkuževanje perila v bolnišnicah, v živilski industriji, domovih za ostarele itd [36] • razkuževanje vode namesto razkuževanja s klorom [8] It can also be used for bleaching substances and for killing microorganisms in air and water sources.[31] • dezodoriranje zraka in predmetov, naprimer po požaru. Ta proces se v veliki meri uporablja v restavratorstvu tkanin • uničevanje bakterij na hrani ali na kontaktnih površinah; • dezinfekcija bazenov in zdravilišč • uničevanje insektov v uskladiščenih zrnih [37] • odstranjevanje kvasovk in spor plesni iz zraka v obratih za predelavo hrane; •pranje svežega sadja in zelenjave, da bi ubil kvasovke, plesni in bakterije; • kemična obdelava onesnaževalcev v vodi • za flokulacijo •pri proizvodnji kemičnih spojin, kemična sinteza [38] • čiščenje in beljenje tkanin • pomaga pri predelavi plastike, da se omogoči boljši oprijem barve; • pri določanju starosti vzorcev gume za določitev dobe koristnosti serije izdelkov iz gume;

Ozon je reaktant v mnogih organskih reakcijah v laboratoriju in industriji. Ozonolysis cepi alkene na karbonilne spojine. Številne bolnišnice v ZDA in po vsem svetu uporabljajo veliko ozon generatorjev za razkuževanje operacijskih sob. Očiščene sobe nepredušno zaprejo, preden se napolni z ozonom, ki učinkovito nevtralizira ali uniči vse preostale bakterije.[39] Ozon se uporablja kot alternativa klorina ali klorindioksida pri beljenju lesne celuloze.[40] Pogosto se uporablja v povezavi s peroksidom kisika in vodika, da ni potrebna uporaba spojin ki vsebujejo klor v proizvodnji visokokakovostnih belih papirjev.[41] Ozon se lahko uporabi za razstrupljanje cianidnih odpadkov (na primer iz zlata in srebra), z oksidacijo cianida na cianate in nazadnje na ogljikov dioksid.[42]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Rubin, Mordecai B. (2001). "The History of Ozone. The Schönbein Period, 1839-1868". Bull. Hist. Chem. 26 (1). Pridobljeno dne 2008-02-28. 
  2. ^ "Today in Science History". Pridobljeno dne 2006-05-10. 
  3. ^ Jacques-Louis Soret (1865). "Recherches sur la densité de l'ozone". Comptes rendus de l'Académie des sciences 61: 941. 
  4. ^ "Ozone FAQ". Global Change Master Directory. Pridobljeno dne 2006-05-10. 
  5. ^ "Today in Science History". Pridobljeno dne 2006-05-10. 
  6. ^ Jacques-Louis Soret (1865). "Recherches sur la densité de l'ozone". Comptes rendus de l'Académie des sciences 61: 941. 
  7. ^ "Ozone FAQ". Global Change Master Directory. Pridobljeno dne 2006-05-10. 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 8,3 Brown, Theodore L.; H. Eugene LeMay Jr., Bruce E. Bursten, Julia R. Burdge (2003) [1977]. "22". V: Nicole Folchetti. Chemistry: The Central Science (English) (9th Edition izd.). Pearson Education. str. pp. 882–883. ISBN 0-13-066997-0. 
  9. ^ "Oxygen". WebElements. Pridobljeno dne 2006-09-23. 
  10. ^ Takehiko Tanaka; Yonezo Morino. Coriolis interaction and anharmonic potential function of ozone from the microwave spectra in the excited vibrational states Journal of Molecular Spectroscopy 1970, 33, 538–551.
  11. ^ Kenneth M. Mack; J. S. Muenter. Stark and Zeeman properties of ozone from molecular beam spectroscopy. Journal of Chemical Physics 1977, 66, 5278–5283. DOI: 10.1063/1.433909
  12. ^ Earth Science FAQ: Where can I find information about the ozone hole and ozone depletion? Goddard Space Flight Center, NASA, Marec 2008.
  13. ^ 13,0 13,1 Horvath M., Bilitzky L., & Huttner J., 1985. "Ozone." pg 44–49
  14. ^ Housecroft & Sharpe, 2005. "Inorganic Chemistry." pg 439
  15. ^ Housecroft & Sharpe, 2005. "Inorganic Chemistry." pg 265
  16. ^ Horvath M., Bilitzky L., & Huttner J., 1985. "Ozone." pg 259, 269–270
  17. ^ WHO-Europe reports: Health Aspects of Air Pollution (2003) (PDF)
  18. ^ Stevenson et al. (2006). "Multimodel ensemble simulations of present-day and near-future tropospheric ozone". American Geophysical Union. Pridobljeno dne 2006-09-16. 
  19. ^ "Rising Ozone Levels Pose Challenge to U.S. Soybean Production, Scientists Say". NASA Earth Observatory. 2003-07-31. Pridobljeno dne 2006-05-10. 
  20. ^ 20,0 20,1 Mutters, Randall (March 1999). "Statewide Potential Crop Yield Losses From Ozone Exposure". California Air Resources Board. Pridobljeno dne 2006-05-10. 
  21. ^ Jeannie Allen (2003-08-22). "Watching Our Ozone Weather". NASA Earth Observatory. Pridobljeno dne 2008-10-11. 
  22. ^ Jerrett, Michael; Burnett, Richard T. and Pope, C. Arden, III and Ito, Kazuhiko and Thurston, George and Krewski, Daniel and Shi, Yuanli and Calle, Eugenia and Thun, Michael (March 12, 2009). "Long-Term Ozone Exposure and Mortality". N. Engl. J. Med. 360 (11): 1085–1095. doi:10.1056/NEJMoa0803894. PMID 19279340. 
  23. ^ Wilson, Elizabeth K. (March 16, 2009). "Ozone's Health Impact". Chemical & Engineering News (American Chemical Society Publications) 87 (11): 9. 
  24. ^ Weinhold B (2008). "Ozone nation: EPA standard panned by the people". Environ. Health Perspect. 116 (7): A302–A305. doi:10.1289/ehp.116-a302. PMC 2453178. PMID 18629332. 
  25. ^ "DIRECTIVE 2008/50/EC on ambient air quality and cleaner air for Europe". EC. 2008-06-11. Pridobljeno dne 2010-08-23. 
  26. ^ Comments of the American Lung Association Environmental Defense Sierra Club on the U.S. Environmental Protection Agency’s Proposed Revisions to the National Ambient Air Quality Standards for Ozone 72 FR 37818 July 11, 2007 http://www.lungusa.org/get-involved/advocate/advocacy-documents/Comments-to-the-Environmental-Protection-Agency-re-National-Ambient-Air-Quality-Standard-for-Ozone.PDF
  27. ^ National Ambient Air Quality Standards for Ozone AGENCY: Environmental Protection Agency (EPA). ACTION: Proposed rule] http://www.epa.gov/air/ozonepollution/fr/20100119.pdf
  28. ^ http://www.airinfonow.org/html/ed_ozone.html Fierro, O'Rourke, Burgess EPA/Pima County explanation of Ozone AQI.
  29. ^ Anderson, W.; G.J. Prescott, S. Packham, J. Mullins, M. Brookes, and A. Seaton (2001). "Asthma admissions and thunderstorms: a study of pollen, fungal spores, rainfall, and ozone". QJM: an International Journal of Medicine (Oxford Journals) 94 (8): 429–433. doi:10.1093/qjmed/94.8.429. PMID 11493720. 
  30. ^ Dohan, J. M.; W. J. Masschelein (1987). "Photochemical Generation of Ozone: Present State-of-the-Art". Ozone Sci. Eng. 9: 315–334. 
  31. ^ 31,0 31,1 "Ozone and Color Removal". Ozone Information. Pridobljeno dne 2009-01-09. 
  32. ^ Hoigné, J. (1998). Handbook of Environmental Chemistry, Vol. 5 part C. Berlin: Springer-Verlag. str. 83–141. 
  33. ^ "Oxidation Potential of Ozone". Ozone-Information.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-04-19. Pridobljeno dne 2008-05-17. 
  34. ^ http://www.ozonesolutions.com/Ozone_Color_Removal.html
  35. ^ "Oxidation Potential of Ozone". Ozone-Information.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-04-19. Pridobljeno dne 2008-05-17. 
  36. ^ "Decontamination: Ozone scores on spores". Hospital Development. Wilmington Media Ltd. 2007-04-01. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-09-29. Pridobljeno dne 2007-05-30. 
  37. ^ Steeves, Susan A. (January 30, 2003). "Ozone may provide environmentally safe protection for grains". Purdue News. 
  38. ^ "Chemical Synthesis with Ozone". Ozone-Information.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-04-10. Pridobljeno dne 2008-05-17. 
  39. ^ de Boer, Hero E. L.; Carla M. van Elzelingen-Dekker; Cora M. F. van Rheenen-Verberg; Lodewijk Spanjaard (2006). "Use of Gaseous Ozone for Eradication of Methicillin-Resistant Staphylococcus aureus From the Home Environment of a Colonized Hospital Employee". Infection Control and Hospital Epidemiology 27 (10): 1120–1122. doi:10.1086/507966. PMID 17006820. 
  40. ^ Sjöström, Eero (1993). Wood Chemistry: Fundamentals and Applications. San Diego, CA: Academic Press, Inc. ISBN 0126474818. 
  41. ^ Su, Yu-Chang; Chen, Horng-Tsai (2001). "Enzone Bleaching Sequence and Color Reversion of Ozone-Bleached Pulps". Taiwan Journal of Forest Science 16 (2): 93–102. 
  42. ^ Bollyky, L. J. (1977). Ozone Treatment of Cyanide-Bearing Wastes, EPA Report 600/2-77-104. Research Triangle Park, N.C.: U.S. Environmental Protection Agency.