RMS Titanic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
RMS Titanic odhaja iz Southamptona 10. aprila 1912.
RMS Titanic.jpg

RMS Titanic (Royal Mail Ship Titanic) je bil britanski potniški parnik, ki ga je po naročili družbe White Star Line izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta. Ob krstu, 2. aprila 1912, je bila to največja in najbolj razkošna potniška ladja na svetu. Ladja se je v zgodovino zapisala po tem, da se je na krstni vožnji, v noči iz 14. na 15. april 1912, zaletela v ledeno goro in se po skoraj triurni agoniji potopila. Pri tem je zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov in napačnega ravnanja posadke umrlo 1.503 ljudi, preživelo pa jih je le 705. Potopitev, za tisti čas nepotopljive ladje, danes predstavlja eno največjih pomorskih nesreč v človeški zgodovini, ki pa ni bila zaman, saj je pripomogla k povečanju varnosti na morju.

O potopu Titanika je bilo posnetih več filmov, najbolj znan je film Titanik iz leta 1997 s Kate Winslet in Leonardom DiCapriom v glavni vlogi. Napisal in režiral ga je James Cameron.

Tehnični podatki[uredi | uredi kodo]

Titanik je bil za svoj čas načrtovan kot največja in najbolj luksuzna ladja na svetu. Skupaj s svojima sestrskima ladjama, Olympic in Britannic, je spadal v razred Olympic. Po končanih delih je parnik imel prostornino 46.329 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv več kot 52.000 ton. Dolžina ladje je znašala 269 m, širina 28 metrov in višina 53,3 m. Parnik je imel osem palub, imenovanih paluba čolnov (najvišje ležeča), paluba A, paluba B, ... in paluba G. Poganjali so ga dva tristopenjska štirivaljna parna stroja (levi in desni, trikraki vijak) in nizkotlačna parna turbina, ki je lahko obratovala le v smeri vožnje naprej (srednji, štirikraki vijak). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči, parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih in pomožnih strojev ter ostalih porabnikov je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost 21 vozlov, njena maksimalna hitrost pa je znašala 24 vozlov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.432 potnikov in 892 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 20 reševalnih čolnov za 1.179 ljudi.[1]

Načrt Titanika

Parnik je imel 3 dimnike. Četrti, zadnji, je bil le kulisa, vgrajen zaradi prestiža in prezračevanja (zračnik). Takrat je za potniške ladje veljalo, da število dimnikov kaže raven imenitnosti parnika.

Gradnja ladje[uredi | uredi kodo]

Titanik med gradnjo v ladjedelnici Belfast.

Gradnja ladje se je začela 31. marca 1909 v ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu na t.i. Queen's Islandu (danes Titanic Quarter). Ker je bila za tiste časa to največja ladja in ker je gradnja Titanika potekala sočasno z gradnjo njene sestrske ladje HMS Olympic, je bilo potrebno za ladji povečati delovišče in namestiti nove ladjedelniške naprave in ostala orodja. Gradnja obeh ladij je potekala bolj ali manj sočasno, čeprav se je gradnja Olympica začela nekaj mesecev prej, 16. decembra 1908. Po 26 mesecih dela sta bili ladji pripravljeni za splovitev, Olympic so splovili 20. oktobra 1910, Titanik pa 31. maja 1911 ob 12:15. Ob splovitvi Titanika so bili prisotni predstavniki ladjedelnice, predstavniki družbe White Star Line ter okoli 100.000 delavcev in ostalih radovednežev. Splovitev je potekala brez težav, čeprav jo je le nekaj minut pred tem zasenčila delovna nesreča, v kateri je umrl delavec. Ladjo med splovitvijo v skladu z tradicijo družbe White Star Line niso krstili. V naslednjem letu so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter ostalo opremo, potrebno za bivanje posadke in potnikov. Opremljanje ladje je potekalo bolj ali manj po načrtu, vse dokler del ni začasno prekinila nesreča Olympica septembra 1911, zamujeno je bilo kmalu nadomeščeno in aprila 1912 je bila ladja že pripravljena za testiranja.

Na prvo poizkusno vožnjo se je ladja odpravila 2. aprila 1912 takoj po krstu ter osem dni pred svojo krstno plovbo čez Atlantik. Med dvanajsturno plovbo po Irskem morju so inženirji iz ladjedelnice testirali manevrirne sposobnosti ladje, delovanje glavnih in pomožnih strojev, električno napeljavo ter radijsko postajo. Ladja se je nato vrnila v Belfast, kjer je imela enourni postanek, nato pa se je odpravila v Southampton, kamor je priplula okoli polnoči. Tam je ladjo pričakal vlačilec in jo odvlekel na pomol št. 44, kjer je ladja počakala na vkrcanja zalog, posadke in potnikov.

Krstna plovba[uredi | uredi kodo]

Posadka in potniki[uredi | uredi kodo]

Ladji je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith.

Posadka Titanika je štela 885 ljudi, ti so bili različnih poklicev in ponavadi zbrani iz vseh vetrov, marsikateri od njih je bil na ladji prvič ali pa so si z delom plačali vožnjo v ZDA. Njihovo novačenje se je začelo mesec dni pred krstno vožnjo. Del posadke se je vkrcal v Belfastu kot osnovna posadka, ostali pa v Southamptonu. Večino posadke so sestavljali kurjači in strojniki, ki so skrbeli za nemoteno delovanje pogona, veliko je bilo tudi osebja, ki je skrbelo za udobje potnikov, poklicnih mornarjev je bilo relativno malo. Parniku je poveljeval izkušen kapitan Edward John Smith, ki je pred tem je poveljeval na Olympicu. Kot prvi častnik se je kapitanu na Titaniku pridružil Henry Tingle Wilde, ki je pred tem prav tako služboval na Olympicu.

Po znanih podatkih se je na ladjo vkrcalo 1.317 potnikov. Od tega je bilo 324 potnikov prvega razreda, 284 potnikov drugega razreda in 709 potnikov tretjega razreda, 869 je bilo žensk in 447 moških, na ladji je bilo tudi 107 otrok, večina od teh je bila v tretjem razredu. Glede na kapaciteto ladje, 2.566 potnikov, je bila ladja slabo zasedena. Med najbolj znanimi ljudmi, ki so se vkrcali na ladjo, so bili:

  • ameriški milijonar John Jacob Astor IV,
  • industrialec Benjamin Guggenheim,
  • milijonarka Margaret Brown,
  • sir Cosmo Duff Gordon,
  • poslovnež John Borland Thayer in drugi.

Krstne plovbe se je nameraval udeležiti tudi lastnik Titanika ameriški bankir in poslovnež J. P. Morgan, vendar je je nato zadnjo minuto preklical in si s tem rešil življenje. Na ladjo sta se vkrcala tudi upravni direktor družbe White Star Line J. Bruce Ismay in konstruktor ladje Thomas Andrews.

Vkrcavanje potnikov se je začelo 10. aprila ob 9:30, najprej so se vkrcali potniki tretjega razreda, tem pa so sledili še potniki drugega in prvega razreda. Stevardi so vsem potnikom pokazali njihove prostore, potnike prvega razreda pa je osebno pozdravil kapitan. Pri vkrcanju je potnike tretjega razreda zaradi zdravstvenih omejitev pri vstopu v ZDA pregledal še zdravnik, saj je bila družba dolžna ob morebitni zavrnitvi potnika pri vstopu v ZDA tega prepeljati nazaj čez Atlantik, kar je predstavljajo velik strošek. Tako vsi, ki so kupili karto, zaradi različnih razlogov niso prišli na ladjo, teh je bilo okli petdeset, nekaj je bilo tudi takih, ki so opravili le del poti in so se izkrcali na vmesni postaji v Franciji ali Irskem.

Prvi dnevi potovanja[uredi | uredi kodo]

Fotografija Titanika in ladje SS City of New York. Fotografija je nastala po skorajšnjem trčenju obeh ladij. Če bi do trka prišlo, bi potovanje čez Atlantik prestavili in Titanik bi se izognil svoji usodi.

Titanik je iz Southamptona izplul opoldne 10. aprila 1912. Sprva je izplutje, ki ga je spremljala nepregledna množica radovednežev, izgledala brez težav, vendar je kmalu zatem skoraj prišlo do katastrofe, ki bi skoraj končala potovanje te najbolj luksuzne ladje na svetu. Ko je Titanik plul mimo ladij SS City of New York in Oceanic, je povzročil take valove, da so se vrvi, ki so povezovale ladjo City of New York s pomolom, potrgale. Ladjo je nato odneslo proti Titaniku, k sreči je bil v bližini vlačilec Vulcan, ki je ladjo zadnji trenutek potisnil proti pomolu. Sočasno pa je kapitan na Titaniku ukazal zaviti skrajno desno, ladji sta se zgrešili za dober meter. Neljubi incident je Titaniku povzročil enourno zamudo.

Po izplutju iz pristanišča se je Titanik odpravil na štiriurno pot proti 77 milj oddaljenemu francoskemu pristanišču Cherbourg. Ker pristanišče ni bilo primerno za pristanek tako velike ladje, so se potniki na Titanik vkrcali in izkrcali s pomočjo trajekta. Na ladjo se vkrcalo 274 potnikov, izkrcalo pa se jih je 24. Vkrcavanje in izkrcavanje je trajalo 90 minut tako, da je ladja ob 20:00 že nadaljevala pot proti Queenstownu na Irskem. Ladja je tja priplula 11. aprila ob 11:30. Ker je bilo tudi to pristanišče premajhno za tako veliko ladjo, so se potniki vkrcali in izkrcali s pomočjo trajekta. Na ladjo se je vkrcalo 113 potnikov tretjega razreda in 7 potnikov drugega razreda, sedem potnikov pa se je izkrcalo. Med njimi je bil tudi duhovnik Francis Browne, ki je na Titaniku posnel veliko fotografij. Ladja je pristanišče zapustila ob 13:30 in se nato odpravila na zadnji del svoje poti čez Atlantik.

Ko je ladja zapustila pristanišče, je plula ob irski obali do najbolj južne točke Irske, in sicer Fastnet Rocka. Od tam je neto zaplula na čezatlantsko pot proti Ameriki in pristanišču New York. Naslednje tri dni je pot minila brez posebnosti. Ko je ladja zapustila Irsko, se je vreme, ki je bilo prej oblačno in vetrovno, nenadoma izboljšalo. To ni trajalo dolgo, 13. aprila se je ladji približala fronta in vreme se je ponovno poslabšalo, okrepil se je veter in s tem valovi, temperatura zraka pa je padla pod ledišče. Štirinajstega aprila se je vreme izboljšalo, vendar so temperature še vedno ostale nizke. Ta dan je Titanik med 9:00 in 23:40 dobila šest radijskih opozoril o pojavu ledenih gor južno in vzhodno od Nove Fundlandije. Kapitan je vsa opozorila ignoriral in hitrost ladje povečal na 22 vozlov, saj je bil prepričan, da ledene gore za tako veliko ladjo ne predstavljajo nobene nevarnosti. Tistega usodnega večera je bila morje mirno in na nebu so se videle zvezde, Lune ni bilo videti, večina potnikov je takrat že spala.

Potopitev[uredi | uredi kodo]

Ledena gora, v katero se je zaletel Titanik. Prepoznali so jo po tem, ker je imela na mestu trčenja ostanke rdeče barve s Titanikovega trupa.

Ob 23:40 je opazovalec Frederick Fleet opazil ledeno goro in o tem takoj poročal na ladijski most, poročilo je prejel častnik James Moody in ga takoj posredoval dežurnemu častniku na mostu Murdocku, ta je krmarju nemudoma ukazal spremeniti smer plovbe s krmilom ostro v levo in s stroji v vzvratno. Ladja je počasi začela zavijati levo, v manevru si je dežurni častnik trčenju z ledeno goro poizkušal izogniti tako, da bi ledeno goro v loku enostavno obšel in s tem preprečil trčenje s premcem ali krmo. Zaradi velike hitrosti ladje, počasne odzivnosti krmilnega mehanizma in počasne ustavitve ter vnovičnega zagona parnih strojev strojev (turbina ni imela možnosti obratovanja v smeri vožnje nazaj), se je manever ponesrečil. Ladja je zavila le toliko, da se je izognila direktnemu trčenju. Kmalu zatem je ladja zadela v rob ledene gore, ta je na trupu pustila šest ozkih lukenj, ki pa skupaj niso bile večje od 1,2 kvadratnega metra.

Najdaljša luknja je znašala 12 m, zanimivo pri tem je, da največje luknje ni naredil led, ampak je trup zaradi pritiska ob trku enostavno počil po šivih, točneje so zakovice, ki so držale več posameznih oplat skupaj, enostavno odletele, kar so ugotovili kasneje. Zato so se po odkritju lukenj pojavila ugibanja o slabi izdelavi in uporabi jekla slabe kakovosti. Ostanki oplat trupa še danes ležijo na mestu gradnje, najmodernejše preiskave so pokazale, da s kakovostjo materiala ni bilo prav nič narobe. Kriva je bila slaba izdelava oziroma način gradnje s kovičenjem, če bi bile namreč oplate trupa Titanika takrat zvarjene, do katastrofe ne bi nikoli prišlo.

Animacija potapljanja Titanika.

Po trku je v ladjo takoj začela vdirati voda, zato je bilo ukazano zapreti vsa vodotesna vrata. Kmalu zatem so začeli kurjači iz kotlovnice poročati, da je ledeno mrzla voda začela zalivati parne kotle. To je ustvarilo izredno nevarne razmere, saj je obstajala velika možnost eksplozije, če bi ledena voda prišla v stik z razgretimi parnimi kotli, zato je bilo kurjačem ukazano pogasiti ogenj in izpustiti paro iz kotlov. Ko so končali svoje delo, so bili že do pasu v ledeno mrzli vodi. Posadka je veliko pričakovala od šestnajstih vodotesnih oddelkov, ki naj bi preprečili potopitev ladje, niso pa se zavedali, da imajo te oddelki veliko slabost. Oddelki namreč niso segali do najvišje palube, zato se je začela voda, potem ko se je ladja nagnila naprej, prelivati iz enega v drug vodotesen prostor. Po izračunih bi lahko Titanik preživel zalitje štirih vodotesnih oddelkov, ne pa petih, kot se je zgodilo tistega usodnega 14. aprila 1912.

Petinštirideset minut po trku je v ladjo vdrlo že 13.700 ton vode, veliko več, kakor so jo lahko črpalke izčrpale iz ladje, zato je konstruktor ladje Andrews kapitana opozoril, da se ladja lahko potopi prej kot v dveh urah. Ob 00:05 je kapitan izdal ukaz za evakuacijo, radijskemu operaterju pa je ukazal, naj začne oddajati signal za pomoč. Posadka je začela buditi potnike in jih usmerjati na palubo z reševalnimi čolni, izjema so bili potniki tretjega razreda, ki so jih pustili v podpalubju in jim sporočili, da jih bodo obvestili, kdaj lahko pridejo na zgornje palube. Okoli 00:15 je prišel ukaz, da si morajo potniki nadeti reševalne pasove, marsikateri potnik je to razumel kot šalo, saj so bili prepričani, da se tako velika ladja ne more potopiti.

Prvi reševalni čolna zapuščajo potapljajočo se ladjo.

Potapljanje ladje je kapitana postavilo pred dejstvo, da ima premalo čolnov za vse potnike, zato je po namigu ostalih častnikov ukazal, da imajo ženske in otroci prednost. Na ladji je bilo 20 čolnov, od teh se je samo 16 čolnov dalo takoj uporabiti, preostali štirje pa je bil nameščeni nad prostori za častnike in jih je bilo potrebno za uporabo najprej pripraviti, kar se je med potapljanjem ladje izkazalo kot velika slabost. Čoln je lahko sprejel 68 potnikov, kar je pomenilo, da se lahko nanje vkrca 1.178 potnikov oz. niti polovica potnikov na ladji. Ob 00:20 so začeli polniti prve reševalne čolne. Sprva so bili napol prazni, saj častniki, ki so nadzirali vkrcavanje, niso poznali kapacitete čolnov. Če bi to vedeli, bi se lahko nanje vkrcalo še dodatnih 500 ljudi. Nekateri potniki iz tretjega razreda so celo zavrnili evakuacijo in so ostali na potapljajoči ladji. Prvi čoln št. 7 je zapustil ladjo ob 00:45 - na njem je bilo le 28 ljudi - temu je sledil čoln št. 6 z enakim številom potnikov.

Zadnji trenutki Titanika.

Medtem, ko so nekateri čolni začeli zapuščati ladjo, se je v podpalubju začela odvijati prava drama. Voda je začela zalivati parne kotle, zato so se strojniki in kurjači pri prečrpavanju vode do zadnjega trudili, da ne bi prišlo do eksplozije. Izredno požrtvovalna je bila skupina strojnikov, ki je skrbela za delovanje agregatov, ki so ladji zagotavljali elektriko. Na svojih mestih so ostali do zadnjega, nihče od njih ni preživel. Pod palubo je zaradi reševanja ladje ostalo toliko ladijskega osebja, da ni bilo nobenega, ki bi poveljeval reševalnim čolnom. Pod palubo je ostalo ujetih tudi veliko potnikov tretjega razreda, ki jih o dogodku niso nikoli obvestili in jim ponudili prave pomoči. Po eni uri zjutraj so začeli čolni ladjo zapuščati bolj pogosto. Na čolnu št. 5 je bilo 41, na čolnu št. 3 le 32, na čolnu št. 8 je bilo 39, na št. 1 pa le skromnih 12 potnikov. Vkrcavanje v čolne in spuščanje čolnov v vodo ni potekalo gladko. Zaradi panike so se začeli potniki prerivati, zato so častniki le s težavo ohranjali red. Težave so se pojavile tudi pri spuščanju, saj so nekateri čolni skoraj prevrnili, nekaj ljudi pa je pri spuščanju popadalo v ledeno mrzlo vodo. Ob 1:20 so se potniki začeli zavedati resnosti položaja, zato se je začela pojavljati panika. Posadka je začela izstreljevati signalne rakete za primer nevarnosti, radijski operater pa je v eter začel pošiljati nov SOS signal. Dobil je več odgovorov od okoliških ladij, najbližja od teh je bila RMS Carpathia, ki je bila od Titanika oddaljena 58 milj. Njena maksimalna hitrost je bila 17 vozlov, kar je pomenilo, da bi potapljajoči Titanik dosegla v štirih urah, to je bilo za večino ljudi na ladji veliko prepozno, saj je potapljajočemu parniku ostala manj kot ena ura življenja. Veliko bližje naj bi bila SS Californian, vendar zaradi spleta naključij ni priskočila na pomoč. Zadnji čoln je ladjo zapustil ob 2:05, na njem je bilo 44 ljudi. Zatem je kapitan po palubi naredil še zadnji obhod in posadko obvestil, naj vsak poskrbi zase. Večina potnikov se je odpravila na krmo, ki je iz minute v minuto gledala vedno bolj iz vode. V tistem trenutku je ladji ostalo še nekaj minut življenja.

Preživeli potniki v reševalnih čolnih, posnetek je nastal iz Carpathie kmalu po tem, ko je ta prišla na kraj nesreče.

Ob 2:15 se je ladja že tako nagnila naprej, da je vanjo z vso silo začela vdirati voda, s čimer se je njeno potapljanje še pospešilo. Pri tem so nastali tako veliki valovi in vrtinci, da je marsikaterega potnika odplavilo s palube in ga nato posrkalo v drobovje ladje. Med potapljanjem se je krma tako dvignila, nekateri preživeli potniki pravijo da med 30 in 45 stopinj, da so propelerji gledali iz vode. Takega naklona ladijska konstrukcija enostavno ni zdržala, zato se je ladja prelomila na dvoje. Premec se je takoj potopil, krma pa je še nekaj minut ostala nad vodo, nato pa se je potopila še ta. Ob 2:20 je Titanic za vedno izginil v globine Atlantika.

Po potopitvi je v vodi ostalo na stotine ljudi. Zaradi nizke temperature vode, 2 °C, so bile njihove možnosti za preživetje majhne. Preživeli potniki v čolnih so oklevali pri reševanju ljudi iz vode, saj so se bali, da bi množica utapljajočih se potnikov potopila čolne. Po dvajsetih minutah je na mestu potopa zavladala smrtna tišina, zaradi podhladitve je večina ljudi padla v nezavest in utonila, takrat so preživeli potniki v čolnih zbrali dovolj poguma in jim na pomoč poslali en reševalni čoln. Temu je pol ure po potopitvi iz ledeno mrzle vode uspelo potegniti le 13 preživelih. Ob 4:00 je na kraj nesreče prišla Carpathia in rešila 710 ljudi, 1.517 ljudi pa je za vedno ostalo v mrzlih vodah severnega Atlantika.

Med žrtvami in rešenimi je bilo tudi nekaj Slovencev - glej spisek rešenih in žrtev.

Dogodki po nesreči[uredi | uredi kodo]

Novica o potopitvi Titanika se je hitro razširila po svetu. Sedemnajstega aprila so preko brezžičnega radia začela prihajati prva imena preživelih. Carpathia je v New York priplula dan pozneje ob 9:30. Na pomolih jo je pričakalo okoli 40.000 ljudi. Po izkrcanju je za preživele potnike poskrbelo več dobrodelnih organizacij. Večina potnikov se ni zadržala v New Yorku in je pot nadaljevala po prvotnih načrtih. Preživelo posadko Titanika so vkrcali na ladjo SS Lapland in jo poslali nazaj v Veliko Britanijo. Tudi Carpathia se ni dolgo časa zadržala v pristanišču, potem ko se je založila z zalogami, je odplula nazaj v Evropo. Kmalu po potopitvi so različne dobrodelne organizacije začele zbirate prostovoljne prispevke za svojce žrtev in preživele. V različnih skladih se je nabralo več milijonov funtov.

Še preden pa je Carpathia priplula v pristanišče, so na obeh straneh Atlantika že začeli s preiskavo dogodka. Po zaslišanju preživelih, odgovornih v ladijski družbi in konstruktorjev ladje, se je preiskava na obeh straneh zaključila konec maja 1912. Čeprav sta preiskavi potekali ločeno, sta obe strani prišli do podobnega zaključka. Do trka ladje z ledeno goro je prišlo zaradi kapitanovega neupoštevanja svaril o nevarnosti ledenih gor ter prevelike hitrosti, s katero je ladja plula skozi nevarne vode. Preiskava je tudi pokazala, da je bila ladja opremljena s premajhnim številom reševalnih čolnov za vse potnike in posadko, ta pa ni bila pravilno usposobljena za reševanje.

Iz poročila o nesreči so izšli tudi novi varnostni predpisi, po katerih so morale imeti vse ladje zadostno število reševalnih čolnov za vse potnike in člane posadke, posadke pa so se morale za primer nesreče redno usposabljati. Ustanovljene so bile tudi posebne patrulje, ki so opazovale in poročale o nevarnosti ledenih gor v severnem Atlantiku. V poročilu je bila omenjena tudi ladja SS Californian, ki je bila na dan potopitve od Titanika oddaljena le nekaj milj. Na Californii so tistega večera na obzorju opazili neko zelo razsvetljeno ladjo, ki izstreljuje rakete, vendar so rakete videli kot bele, kar ni bil znak za nevarnost, zato niso ukrepali, imeli pa so tudi izklopljen radijski sprejemnik, zato niso dobili klica v sili. Opazovanje neznane ladje je potekalo do 2:15, ko so luči na vodni gladini nenadoma izginile. Preplah je bil narejen šele ob 5:30, ko je radijski operater dobil novico o potopitvi Titanika. Po prejemu novice je Californian hitro odplula na kraj nesreče, kjer je ugotovila, da je preživele potnike že pobrala Carpathia. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila ladja, ki jo je opazovala Californian, res Titanik. Potopitev Titanika je bila tudi povod za nastanek prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, ki je bila sprejeta leta 1914, dve leti po nesreči.

Žrtve nesreče[uredi | uredi kodo]

Posadka in potniki Število potnikov in posadke Število rešenih Število umrlih Odstotek rešenih Odstotek umrlih
otroci, prvi razred 6 5 1 83.4% 16.6%
otroci, drugi razred 24 24 0 100% 0%
otroci, tretji razred 79 27 52 34% 66%
ženske, prvi razred 144 140 4 97% 3%
ženske, drugi razred 93 80 13 86% 14%
ženske, tretji razred 165 76 89 46% 54%
ženske, posadka 23 20 3 87% 13%
moški, prvi razred 175 57 118 33% 67%
moški, drugi razred 168 14 154 8% 92%
moški, tretji razred 462 75 387 16% 84%
moški, posadka 865 192 693 22% 78%
skupaj 2224 710 1514 32% 68%

Slovenski potniki[uredi | uredi kodo]

Po zdaj znanih podatkih so bili na Titaniku štirje Slovenci:

  • Franc Karun, iz Milj pri Kranju, rojen 2. decembra 1872, številka vozovnice 349256[2]
  • Manca Karun, rojena 1907, številka vozovnice 349256, štiriletna hči Franca Karuna - potovala sta v Galesburg v Illinois[3]
  • Janez Merkun, iz Spodnje Bele pri Preddvoru, o njem ni veliko podatkov, mogoče je tudi zaslediti, da ni bil vkrcan na ladjo[4]
  • Janko Vovk, iz Save, starost 21 let, neporočen, številka vozovnice 349252.[5]

Preživela sta le Franc in Manca Karun, ki naj bi bila rešena z rešilnim čolnom številka 15.[6][7]

Iskanje razbitine[uredi | uredi kodo]

Premec Titanika fotografiran junija 2004.

Leta po nesreči je potopitev nepotopljive ladje postala legenda, zato so se v javnosti začeli pojavljati različni načrti in teorije kako bi potopljeno ladjo našli in jo dvignili na površje. Vsi poizkusi iskanja so se zaradi nedovršene tehnologije in velike globine izkazali za neuspešne. Nato pa je 1. septembra 1985 prišlo do nenadnega preboja. Francosko-ameriški ekspediciji je uspelo na globini 3.800 m odkriti najbolj slavno ladijsko razbitino na svetu. Raziskovalna ekipa je ugotovila, da se razbitine ladje nahajajo 21,2 km od njenega zadnjega položaja kar pomeni, da so bile morebitnim reševalcem posredovane napačne koordinate o lokaciji potapljajočega se Titanika. Raziskovalci so ugotovili tudi, da se je ladja med potapljanjem res prelomila saj so se izjave preživelih razlikovale. Okoli obeh koncev trupa pa je polje razbitin veliko 8 x 4,8 km, na katerem je končala večina notranje opreme ladje in večina žrtve potopa. Od leta 1985, ko je bila razbitina odkrita, pa do danes je ostanke ladje obiskalo že veliko odprav, nekatere izmed njih so na površje dvignili tudi številne ladijske predmete, ki so danes na ogled v muzejih, na dražbah in razstavah v čast Titanika.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Titanic's Prime Mover - An Examination of Propulsion and Power, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 5. julija 2012.
  2. ^ Mr Franz Karun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  3. ^ Miss Manca Karun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  4. ^ Mr Johann Markun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  5. ^ Mr Janko Vovk, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  6. ^ Lucija Kavčič: Poti so vodile na vse strani sveta (v Demokracija, 40/XV, 7.10.2010), 47.
  7. ^ Slovenski potniki, ki so s Titanikom zapluli na usodno potovanje, RTV SLO, 16. december 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)

(v nemščini)