Ptiči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ptiči so tudi slavni film Alfreda Hitchcocka.
Ptiči
Fosilni razpon: pozna jura - sedanjost
Zlati gozdičar, Dendroica petechia
Zlati gozdičar, Dendroica petechia
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
(nerangirano) Archosauria (arhozavri)
Razred: Aves
Linnaeus, 1758
redovi
Okrog 25 - glej razdelek spodaj.

Ptíči ali ptíce (znanstveno ime Aves) so dvonožni, toplokrvni vretenčarji (Vertebrata), pokriti s perjem, s sprednjimi udi spremenjenimi v peruti z lahkimi in votlimi kostmi. Razvili so se iz dinozavrov v zgodnji juri pred približno 180 milijoni let, ko se je pojavilo prvo ptiču podobno bitje - praptič Archaeopteryx.

Ptiči imajo velikost kolibrijev in vse do velikih nojev in emujev. Glede na taksonomsko delitev je danes na svetu približno 8800 do 10.200 znanih vrst ptičev. Srednja vrednost znanih vrst je nekako 9200 vrst. V Evropi živi okoli 430 stalnih vrst, do sedaj pa so na tem področju ugotovili več kot 630 vrst. V času človeške zgodovine je izumrlo približno 120 do 130 vrst. Ptiči so najbolj raznolika živalska vrsta od zemeljskih vretenčarjev.

Hranijo se z nektarjem, rastlinami, semeni, žuželkami, ribami, sesalci, mrhovino ali z drugimi ptiči.

Veliko ptičev se seli na dolgih razdaljah, da si zagotovijo optimalna bivališča (na primer arktična čigra (Sterna paradisaea)), drugi ptiči pa večino svojega časa preživijo na morju (npr. nomadski albatros (Diomedea exulans). Nekateri ptiči, kot je npr. črni hudournik (Apus apus), se zadržujejo na večjih višinah, tudi med spanjem.

Razširjenost in porazdelitev[uredi | uredi kodo]

Območje poseljenosti domačega vrabca se je zelo razširilo zaradi človekovih dejavnosti[1]

Ptiči živijo in se razmnožujejo v večini zemeljskih območij na vseh sedmih celinah. Najbolj severno se razmnožuje snežni strakoš (Pagodroma nivea), do 440 km v notranjost Antarktike.[2] Najvišja biološka raznolikost ptičev se pojavlja v tropskih predelih. Pred časom so menili, da je bila ta raznolikost posledica večjih stopenj nastajanja vrst v tropih. Zadnje raziskave so pokazale večje stopnje nastajanja vrst na večjih zemljepisnih širinah, ki so jih izravnavale večje stopnje izumrtja kot v tropih.[3] Več družin ptičev se je prilagodilo na življenje, tako na svetovnih oceanih kot tudi v njih, od katerih se nekaj vrst morskih ptičev na obalah le razmnožuje.[4] Nekatere vrste pingvinov se potapljajo do 300 m.[5]

Vpliv človeka na razširjenost ptic[uredi | uredi kodo]

Veliko vrst ptičev se razmnožuje na področjih, kjer so jih naselili ljudje. Nekatere naselitve so bile namerne. Fazana (Phasianus colchicus) so po svetu razširili umetno kot divjad.[6] Druge vrste so razširili slučajno. Divje meniške skobčevke (Myiopsitta monachus) so se na primer po begu iz ujetništva na veliko naselile v več severnoameriških mestih.[7] Nekatere vrste kot so kravja čaplja (Bubulcus ibis),[8] rumenoglava karakara (Milvago chimachima)[9] in gala (rožnati kakadu, Eolophus roseicapillus)[10] so se razširile naravno daleč od izvirnega bivališča, ker so poljedelska dela tvorila primerna nova bivališča.

Sezonska razširjenost[uredi | uredi kodo]

Pri nekaterih vrstah ptic vlada določena sezonska razširjenost. Na nekem območju lahko v različnih letnih časih vidimo različne vrste ptic. Poletne vrste se na nekem območju zadržujejo le med gnezdenjem in se nato selijo. Preletniki pridejo le ob selitvah. [11]

Zgradba ptičjega telesa[uredi | uredi kodo]

Zunanja zgradba ptiča: 1 kljun, 2 glava, 3 šarenica, 4 zenica, 5 pleča, 6 manjša krovna peresa, 7 lopatice, 8 krovna peresa, 9 sekundarna letalna peresa, 10 jurica, 11 primarna letalna peresa, 12 črevesna odprtina, 13 bedro, 14 gleženj ali lažno koleno, 15 kračnica (tarsus), 16 stopalo, 17 golenska kost (tibia), 18 trebuh, 19 bok, 20 prsi, 21 grlo, 22 golša

Ptiči so (razen netopirjev) edina skupina vretenčarjev, ki lahko v resnici letajo, ne pa samo jadrajo kot nekatere druge skupine. To jim omogoča zgradba njihovega telesa. Čeprav so ptiči gospodarji zraka, so povsem doma tudi na kopnem in v vodi. Odločilno za ta uspeh je bil razvoj perja. Podobno kot dlaka se je razvilo za zaščito stalno toplega telesa in se šele kasneje oblikovalo v trdne letalne ploskve, ki so omogočile letenje.

Osnovne telesne in vedenjske poteze ptičev pričajo, da gre za živali, ki so prilagojene za letanje. Telo se jim je spreminjalo tako, da se je krepila telesna moč, telo pa je hkrati postajalo lažje. Kosti so postale votle ali porozne, ali pa so oblikovane kot tanke, ukrivljene plošče. Težko zobovje je zamenjal lahek kljun, pernato odevalo je zelo lahko.

Perje[uredi | uredi kodo]

Običajno je celo ptičje telo, razen kljuna in nog, prekrito s perjem. Nekateri ptiči, kot na primer jastrebi, pa imajo gole glave in vratove. Ker pokrivajo skoraj celotno telo in so hkrati dobra toplotna izolacija, zmanjšujejo toplotne izgube telesa ter omogočajo vzdrževati stalno povišano telesno temperaturo.

Perut[uredi | uredi kodo]

Razvoj prednjih okončin v peruti je ptičem omogočil letenje. Njihova različna oblikovanost in prilagojenost jim omogoča jadranje v velikih višavah, letenje nad oceani, bliskovito lovljenje plena, bežanje pred plenilci, preletavanje velikih razdalj[11].

Okostje[uredi | uredi kodo]

Zgradba okostja ptiča: 1 lobanja, 2 vratna vretenca, 3 ključnica, 4 krokarnica, 5 rebra z nasadci, 6 grodnica, 7 koleno, 8 kračnica, 9 prstnica, 10 piščal, 11 mečnica, 12 stegnenica, 13 dimeljnica, 14 sednica, 15 črevnica, 16 repna vretenca, 17 trtica, 18 križnica, 19 loptica, 20 hrbtna vretenca 21 nadlahtnica, 22 podlahtnica, 23 koželjnica, 24 dlančnice , 25 3.prst, 26 2.prst, 27 palec

Razvoj letenja s pomočjo mišic je povzročil, da se ptičje okostje bistveno razlikuje od okostij drugih živali. Najopaznejša posebnost pri ptičih letalcih je močan greben na grodnici, na katerega so pritrjene peruti. Repna peresa rastejo iz trtice. Prednje okončine so povsem prilagojene letenju, brezzobe čeljusti pa so se razvile v kljun.

Kosti imajo nizko specifično težo. Dolge kosti ptičev letalcev so votle, toda ojačane z lahkimi notranjimi oporami. Golobje okostje tehta na primer samo dvajsetino teže celega telesa[12]. Številni ptiči neletalci pa imajo masivne kosti.

Edini predel, kjer imajo ptiči več kosti kot drugi vretenčarji, je vrat. Čaplja potrebuje zelo gibljiv vrat, da si lahko ujame hrano, pa tudi da doseže vsak del telesa, ko si čisti in neguje perje. V čapljinem vratu je 16 do 17 vretenc, v labodjem do 25, sesalci pa imajo samo 7 vretenc.

Čutila[uredi | uredi kodo]

Voh in okus nista dobro razvita[13]. Bobnič ušesa leži skoraj ob kožni površini, zato je zunanji sluhovod zelo kratek. Uhlja ni, nadomešča ga venec peresc. Med vsemi čutili je najbolj razvit vid. Oči so velike. Ptiči imajo gibčne veke in napol prozorno žmurko, ki lahko prekrije ves zunanji del zrkla.

Prebavila[uredi | uredi kodo]

Ptiči nimajo zob, zato mora prebavni sistem opraviti vse stopnje razgradnje hrane.

Ptice pobirajo in trgajo hrano s kljunom. Jezik je lahko različen. Ustom in žrelu sledi v odvisnosti od dolžine vratu različno dolg mišičasti požiralnik, ki se pri mnogih vrstah na koncu razširi v golšo. Služi jim za shranjevanje hrane. Sledi želodec, s svojim prvim delom, žlezovnikom, ki izloča prebavne sokove in drugim, mlinčkom. Mlinček z ritmičnim krčenjem in s požrtimi kamenčki drobi omehčano hrano. Tanko črevo je zavito in pri rastlinojedih daljše. Ob prehodu iz tankega črevesa v debelo črevo izraščata dve različno dolgi slepi črevesi. Debelo črevo se izliva v stok, kjer se zaključujejo tudi izvodila sečil in spolovil.

Dihala[uredi | uredi kodo]

Prikaz pljuč: 1 nadlahtnica, 2 interklavikularna zračna vreča, 3 sapnik, 4 torakalna zračna vreča, 5 abdominalna zračna vreča, 6 pljuča

Ptiči imajo dobro razvita dihala, ki oskrbujejo mišice z dovolj veliko količino kisika. Pljuča ptičev so majhna in kompaktna. Povezana so z zračnimi vrečami po vsem telesu, le te pomagajo pri vsihavanju in izdihavanju zraka. Med respiratornimi gibi se volumen pljuč le malo spreminja.

Zračne vreče vzdržujejo stalen pretok zraka. Stena zračnih vreč je tanka, prožna in slabo prekrvavljena. V času letenja se zračne vreče polnijo in praznijo z ritmično kontrakcijo in relaksacijo letalnih mišic, ter z udarjanjem kril. Namesto dvosmerene izmenjave zraka, kot jo imajo sesalci, teče pri pticah zrak po dihalih le v eni smeri[14].

Obtočila[uredi | uredi kodo]

Srce je popolnoma deljeno v dva predvora in dva prekata. Veliki in mali krvni obtok sta dokončno razmejena.

Izločala in spolovila[uredi | uredi kodo]

Ptiči nimajo sečnika. Ledvice izločajo odpadne snovi v obliki gosto tekočega seča, ki se po drugotnih sečevodih izliva v stok.

Samčevi spolni žlezi, semenčnika, ležita bočno ob hrbtenici pred ledvicami. Semenčice, ki tu nastajajo, se po semenovodih odvajajo v stok ločeno od seča. Pri samicah se v zarodkovem razvoju zasnujeta parni spolni žlezi z izvodiloma, vendar se razvijeta le levi jajčnik in levi jajcevod. Desni jajčnik in desni jajcevod zakrnita. Pri odraslih samicah se posebna dela jajcevoda izoblikujeta v beljakovo in lupinino žlezo.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Izbira kraja za gnezditev[uredi | uredi kodo]

Največkrat poišče kraj gnezditve samec. Pri selivkah se samec vrne v rojstni kraj že pred samico. Takoj se začne ogledovati, kje bi našel primeren prostor za gnezdo.

Svoj prihod in izbiro mesta za gnezdo oznanja ptič z vsakovrstnim obnašanjem, ki naj morebitnim novim interesentom dopove, da je ta kraj že zaseden. Neutrudno varuje meje svojega okoliša in se požene za vsakim tekmecem.

V tem času so ptičje petje, klici in vsakovrstno oglašanje znaki, s katerimi uveljavlja posestne pravice. Ko je te pravice nesporno uveljavil, se začne oglašati drugače, da privabi samice. Vsaka vrsta ima značilen napev. Če so samci graditelji kot na primer žolne in stržek, začno že znašati gnezdo.

Parjenje[uredi | uredi kodo]

Parjenje domačega vrabca (Passer domesticus).

Ko pridejo samičke, se petje stopnjuje, hkrati pa se zaostrijo boji za izbrano gnezdišče. Lastnik okoliša nažene vsakega vsiljivca in se hkrati suče okoli samice. Z ljubezenskemi igrami se samec predstavlja samici. Šopiri se s plesi, razkazovanjem okrasnega perja, izvaja akrobatske lete in ji ponuja simbolična darila.

Samička, ki je največkrat nežnejša in zaradi ohranitve vrste bolj skromne zunanjosti, komaj kdaj pokaže svoj interes do samca. Le redko in pri malokaterih ptičjih vrstah dobi snubec odgovor z glasom. Dostikrat pokaže samička, da se je tudi sama odločila le tako, da preprosto ostane v samčevem okolišu. Kdaj pa kdaj se samička pritiska k samcu, mu čehlja perje ali vabljivo počene. Največkrat se rahlo izmika snubcu in ga tako z zapeljivo igro še bolj podžiga.

Nekateri ptiči se »zaročijo« že prejšnje leto ali v zimovišču, tako da sta spomladi že takoj par.

Po navadi je samcev več kot samic, tako da marsikateri samec ostane brez svojega para in tedaj imajo lastniki okoliša s takim samcev hude boje.

Parček ostane skupaj vse leto in skupno znašata gnezdo ter skrbita za mladiče. Nekatere vrste ptic ostane skupaj več let, dostikrat celo do smrti.

Kako znašajo gnezdo[uredi | uredi kodo]

Prinašanje gradbenega materiala (Pardalotus striatus).

Gnezda so spletena, sezidana, izkopana ali nalepljena z veliko umetnostjo in pridnostjo. Gnezdo ni ptičji dom, ampak je le začasna valilnica, ki izgubi svoj pomen kakor hitro mladički zapustijo gnezdo.

Gradilni nagon se pojavi hkrati z razmnoževalnim in valilnim. Izredne graditvene sposobnosti se vzbudijo posebno pri samičkah in so navadno one gradbeni mojstri. Samci se zadovoljijo s tem, da prinašajo material in pomagajo pri gradnji, včasih pa je samec le opazovalec in zabava samico z žgolenjem.

Tipi gnezd[uredi | uredi kodo]

Gnezdo rakarja (Acrocephalus arundinaceus)

Pri gradnji gnezda se vsaka vrsta strogo drži rodovnih pravil in ravna natanko po instinktu, tako da že po mestu, kje je gnezdo, in po načinu izdelave ter obliki lahko ugotovimo, kateri ptič gnezdi tu. Tako poimenujejo ptiče tudi po načinu in kraju gnezdenja kot talne gnezdivce in podobno.

Glede na mesto gnezdenja ločimo več tipov gnezd:

  • gnezda na tleh,
  • plavajoča gnezda,
  • gnezda na drevesu,
  • gnezda v duplu,
  • gnezda v rovu,
  • gnezda v skalni steni itd.

Gnezda so različno oblikovana: skodeličasto, kroglasto, neurejeno, kotanja ob robu vode, na vodi plavajoči kup rastlinja, gole skalne police, špranja, rov, jama, kup morskega rastlinja, kup vej, vodnih rastlin na skali, drevesu, kup mulja itd.

Valjenje[uredi | uredi kodo]

Valjenje labodov grbcev (Cygnus olor).

Ptice se razmnožujejo z jajci in za zarod vzorno skrbijo. Večina znese jajca v posebna gnezda, ki so dobro skrita ali nameščena zunaj dosega plenilcev. Jajca vali ena ali več odraslih ptic, praviloma je to samica. Število jajc v leglu je pri vrstah zelo različno, nekatere pa imajo v enem letu tudi več legel.

Mladiči se izvalijo pri manjših ptičih v 12 do 14 dneh, pri krokarjih v 17 do 21 dneh, kokoši valijo 20 do 24 dni, veliki vodni ptiči 30 do 35 dni, veliki tekači 35 do 39 dni in ujede 28 do 56 dni. Neugodno vreme lahko podaljša čas valjenja.

Za razvoj plodu v jajcu je potrebna temperatura 37,5 do 40 °C. To toploto dobi jajce od prsi valeče ptice. Med valjenjem obrača jajca, da se enakomerno ogrevajo. Kratkotrajne in manjše ohladitve jajcem ne škodijo, tako da valeča ptica lahko občasno zapusti gnezdo.

Ko je mladič goden sam razbije lupino za kar ima poseben tako imenovani »jajčni zob«, majhen rožiček na kljunu, ki izgine kmalu potem ko se izvali.

Skrb za zarod[uredi | uredi kodo]

Mladiči ostrožne cipe (Anthus novaeseelandiae) - tisti mladič, ki najglasneje kriči, se najbolj steguje in se najbolj preriva, dobi največ hrane.

Mladi ptiči pridejo na svet nebogljeni in goli. Samica jih greje pod perutmi. Prve dni je samec skrben hranilec. Kasneje pa se pri prinašanju hrane pridruži še samica. Za čistočo gnezda samec in samica zelo skrbita. Mladičje blato odneseta stran. Kasneje pa ko so mladiči zadosti močni se iztrebljajo iz gnezda ven.

Obnašanje[uredi | uredi kodo]

Večina ptičev je dnevnih živali, oziroma dejavnih med dnevom. Nekateri redovi in vrste kot so sove in podhujke (Caprimulgidae) so nočne ali večerne živali (dejavne v polmraku). Več priobalnih vrst podreda pobrežnikov (Charadrii) se prehranjuje ob ugodni plimi, podnevi ali ponoči.

Oglašanje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Oglašanje ptic.

Oglašanje ptičev je velikokrat tako značilno, da lahko po tem prepoznamo določeno vrsto. Tako so si npr. gorske in močvirske sinice tako podobne[15], da jih v naravi zanesljivo lahko ločimo le takrat, kadar zapojejo.

Oglašanje ptic ima v življenju ptic veliko vlogo. Svojim vrstnikom namreč oznanjajo, katero območje je že zasedeno. Lastnik določenega območja s svojim petjem opozarja vsiljivca, hkrati pa sporoča samicam, da je še prostor zanje.

Zaradi določenih anatomskih značilnosti, npr. oblike grla in nog ter skupnih značilnosti v načinu življenja, zoologi tudi vrane uvrščajo v skupino ptic pevk. Ni namreč odvisno od tega, katero petje se nam zdi spevno. Pojejo tudi ptiči, ki ne sodijo med ptice pevke. »Smejanje« zelene žolne in slokin »uorr uorr« ni nič drugega kot petje.

Sporazumevanje[uredi | uredi kodo]

Ptiči se sporazumevajo v glavnem z vidnimi in zvočnimi signali. Lahko so namenjeni pripadnikom iste vrste ali drugih vrst.

Včasih uporabijo perje za dosego družbene prevlade, za prikaz paritvenega stanja in spolne zrelosti v spolno izbranih vrstah ali za ustrahovanje. Širokorepec (Eurypyga helias) na primer oponaša velikega predatorja in odbija jastrebe ter tako varuje mladiče. Raznolikost perja prav tako omogoča razpoznavo posameznih ptičev, še posebej različne vrste. Vidno sporazumevanje lahko vsebuje tudi ritualno vedenje, ki se je razvilo iz dejanj brez signalov, na primer iz čiščenja in urejevanja perja, kljuvanja ali iz drugih vedenjskih vzorcev. Takšno vedenje lahko nakazuje napadanje ali podrejanje in lahko prispeva k oblikovanju socialnih odnosov. Najbolj dovršeno vedenje se pojavlja med parjenjem, kjer »plesi« nastanejo s kombinacijo več različnih možnih sestavin gibanja. Parjenje samcev je lahko odvisno od kakovosti takšnega vedenje.

Taksonomska delitev ptičev[uredi | uredi kodo]

Taksonomi so razdelili ptiče v sistem po načelu sorodnosti med vrstami. Nekaj novih spoznanj je prispevalo nove delitve ptičev. Ptiče delimo v spodnje redove in družine (redi nojevcev, ameriških tekačev, kivijev in avstralskih tekačev tvorijo nadred staročeljustnikov ali neletečih ptičev Paleognathae, vsi ostali redovi pa so iz nadreda novočeljustnikov Neognathae) (z # so označeni tisti redovi in družine ptičev, ki ne živijo v Sloveniji). Razdelitev ni naključna, temveč nekako ustreza poteku evolucije, čeprav ta delitev ni v celoti tako toga in se v raznih virih razlikuje.


Opombe: [0] V Sibley-Ahlquistovi taksonomiji so cevonosci Procellariiformes del razširjenega reda močvirnikov Ciconiiformes.
[1] Nekateri uvrščajo plamence Phoenicopteriformes v red močvirnikov Ciconiiformes.
[2] Ornitologi si niso soglasni ali je red orlov Accipitriformes samostojen ali spada v red ujed Falconiformes.
[3] Predlagana družina.
[4] Včasih jih razvrščajo v družino penic.
[5] Novejša delitev znotraj Sibley-Ahlquistove taksonomije.
[6] Nekdaj v redu hudournikov (Sibley-Ahlquistova taksonomija)
[7] Uvrščajo jih tudi v red žerjavovcev Gruiformes.

Druge delitve[uredi | uredi kodo]

Glede na pojavljanje na določenem ozemlju lahko razdelimo ptiče na: avtohtone gnezdilke (227 vrst), alohtone gnezdilke (2 do 3 vrste), poletne goste (~ 5 vrst), zimske goste (~ 35 vrst), preletne goste (~ 90 vrst), izjemne goste (68 vrst) in alohtone negnezdeče vrste (9 vrst).

Glede na letne premike vrst ptiče razdelimo na: stalnice (npr. divji petelin), selivke (npr. kmečka lastovka), delne selivke (npr. cikovt) in klateže (npr. čuk).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Newton, Ian (2003). The Speciation and Biogeography of Birds. Amsterdam: Academic Press. str. p. 463. ISBN 0-12-517375-X. 
  2. ^ Brooke, Michael (2004). Albatrosses And Petrels Across The World. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-850125-0. 
  3. ^ Weir, Jason T.; Dolph Schluter (March 2007). "The Latitudinal Gradient in Recent Speciation and Extinction Rates of Birds and Mammals". Science 315 (5818): 1574–76. doi:10.1126/science.1135590. PMID 17363673. 
  4. ^ Schreiber, Elizabeth Anne; Joanna Burger (2001). Biology of Marine Birds. Boca Raton: CRC Press. ISBN 0-8493-9882-7. 
  5. ^ Sato, Katsufumi; Y. Naito, A. Kato et al. (May 2002). "Buoyancy and maximal diving depth in penguins: do they control inhaling air volume?". Journal of Experimental Biology 205 (9): 1189–1197. PMID 11948196. 
  6. ^ Hill, David; Peter Robertson (1988). The pheasant: Ecology, Management, and Conservation. Oxford: BSP Professional. ISBN 0-632-02011-3. 
  7. ^ Spreyer, Mark F.; Enrique H. Bucher (1998). "Monk Parakeet (Myiopsitta monachus)". The Birds of North America. Cornell Lab of Ornithology. doi:10.2173/bna.322. 
  8. ^ Arendt, Wayne J. (1988). "Range Expansion of the Cattle Egret, (Bubulcus ibis) in the Greater Caribbean Basin". Colonial Waterbirds 11 (2): 252–62. doi:10.2307/1521007. 
  9. ^ Bierregaard, R.O. (1994). "Yellow-headed Caracara". V Josep del Hoyo, Andrew Elliott & Jordi Sargatal (eds.). Handbook of the Birds of the World. Volume 2; New World Vultures to Guineafowl. Barcelona: Lynx Edicions. ISBN 84-87334-15-6. 
  10. ^ Juniper, Tony; Mike Parr (1998). Parrots: A Guide to the Parrots of the World. London: Christopher Helm. ISBN 0-7136-6933-0. 
  11. ^ 11,0 11,1 Gregori, Janez; Ivan Krečič (2003). Naši ptiči. Amsterdam: Državna založba Slovenije. 
  12. ^ Ptiči, Zbirka Svet okrog nas, David Burnie, Pomurska založba, 1988, ISBN 86-7195-076-X
  13. ^ Zoologija vretenčarjev, Zbirka Naravoslovni atlasi, Založba MK, 1993
  14. ^ več avtorjev (2003). Živali: Velika ilustrirana enciklopedija. Založba Mladinska knjiga. ISBN 86-11-16527-6. 
  15. ^ Ptiči, enostavno in zanesljivo določanje, ISBN 961-6582-00-3

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Gooders, John; (risbe Alan Harris, prevod in priredba Janez Gregori) (1998). Ptiči Slovenije in Evrope. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 512. (COBISS). 
  • Martin, Richard Mark; (risbe Ellis Malcolm) (1980-1989). Cage and Aviary Birds. Oxford: Equinox. (COBISS). 
  • Müller, Werner idr.; (risbe Sorga Zbigniew, Vrezec Žarko) (1989). Ptice Slovenije - mali priročnik. Zürich/Ljubljana: SVS/DOPPS. (COBISS). 
  • Nicolai, Jürgen; (prevod Tita Škerlj-Sojar) (1988). Sprehodi v naravo: Ujede in Sove. Ljubljana: Cankarjeva založba. (COBISS). 
  • Polak, Slavko idr. (1999). Vodnik po mednarodno pomembnih območjih za ptice (IBA) v Sloveniji. Ljubljana: DOPPS. (COBISS). 
  • Smolik, Hans Wilhelm (1967). Živalski svet. Ljubljana: DZS. (COBISS). 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu ptič so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki