Nemška vzhodna Afrika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Protektorat Nemške vzhodne Afrike
Schutzgebiet Deutsch-Ostafrika
nemška kolonija

 

 

1885–1919
 

 

Zastava Grb
Nemška vzhodna Afrika v rdeči, druge sodobne nemške kolonije pa v modri barvi
Glavno mesto Bagamoyo (1885–1890)
Dar-es-Salaam (1890–1918)
Politična struktura Kolonija
Cesarji
 -  1871–1888 Viljem I.
 -  1888–1888 Friderik III.
 -  1888–1918 Viljem II.
Guvernerji
 -  1885–1889 (prvi) Carl Peters (Nemška vzhodno Afriška družba)
 -  1912–1918 (zadnji) Heinrich Albert Schnee
Zgodovinsko obdobje Novi imperializem
 -  Ustanovljena 27. februar 1885
 -  Mejna pogodba 1. julij
 -  Maji Maji upor 21. oktober
 -  Predaja Veliki Britaniji 25. november
 -  Ukinjena 28. junij 1919
Površina
 -  1913 995.000 km²
Prebivalstvo
 -  1913 (ocena) 7.700.000 
     Gostota 7,7 /km²)
Valuta Rupie

Nemška vzhodna Afrika je designacija nekdanje nemške kolonije v času od 1885 do 1919. Območje pokriva današnjo Tanzanijo (brez Zanzibarja) , Burundi in Ruando. S približno 7,75 milijona prebivalci je bila največja in najbolj naseljena kolonija v Nemškem cesarstvu. Leta 1890 je Nemčija prepustila interese nad formalno še obstoječim sultanatom v Zanzibarju britanskemu Združenemu kraljestvu v zameno za strateško pomemben otok Helgoland v Severnem morju.

Čeprav je Nemška vzhodna Afrika v gospodarstvu veljala za najbolj dragoceno kolonijo v cesarstvu, ni prinašala dobiška, ker je uvoženo blago ostalo dvakrat večje v koloniji in so ga zato dajali stran, kot izvoz iz kolonije. V nasprotju z drugimi nemškimi kolonijami, ki so bile osvojene med prvo svetovno vojno, se je lahko Nemška vzhodna Afrika obdržala vse do leta 1919.

Ustanovitev zasebne kolonije Nemške vzhodne Afriške družbe[uredi | uredi kodo]

Zastava Nemške vzhodne Afriške družbe

V 1880. letih je nemški glas zahteval intenzivno kolonialno politiko. Kancler von Bismarck je sprva to zavrnil, ker se je hotel osredotočiti na zunanjo politiko v Evropi. Vse večji socialni in gospodarski problemi pa so od Nemškega cesarstva zahtevali odziv. Tako naj bi novi prodajni trgi prinesli že veliko bogastvo za druge Evropske kolonialne sile, ampak so bili manjkajoči v gospodarstvu. Prevladujoči poslovni krogi so pričakovali oslabitev delavskega gibanja z emigracijsko kampanjo s ciljem, da bi naselili vsaj eno »Nemško Indijo« čezmorsko, kjer bi bile lahko dobre razvojne možnosti. Ta ideja je padla na plodna tla v nacionalističnih krogih srednjega razreda in aristokracije.

Za to nalogo je bil ravno pravšnji minstrov sin Carl Peters, ki je prejel nalogo v družbi za Nemško kolonizacijo (ki jo je sam ustanovil), da prevzame območja v Afriki. 10. oktobra 1884 je Peters prispel v Zanzibar. Potoval je kamuflažno, saj je moral projekt ostati neodkrit pred Britanci.

Pozneje je »zaščitna pogodba potekla« na celini, ki je potrdila zahtevo od kolonizacijske družbe na državo, v kateri večinoma niso razumeli bistva o podpisanju. 27. februarja 1885 je cesar Viljem I. objavil listino, ki je uzakonila okupacijo vzhodnoafriških območij. Nemška-vzhodna afriška družba (DOAG) pod Peterovim vodstvom se je preimenovala ravno v času, ko je sedaj dobila tudi podporo Nemškega cesarstva in nadaljevala z razvojem. Peters je dobil priložnost, da bi pridobil večja območja za DOAG. To je privedlo do protesta v vladi Zanzibarja, ki je imela svoj del zahtev na celini. Obravnan protest je 27. aprila 1885 seznanil cesarja in okrepil je čete na celini. Kancler Biscmark je kljub velikim dvomom poslal ladjedelsko eskadriljo pod poveljstvom admirala Knorra po Zanzibarju in prisilil sultana, da potrdi o DOAG prevzemu.

Carl Peters

29. oktobra 1886 sta Nemško cesarstvo in Velika Britanija sklenili razmejitev njunih območij v vzhodni Afriki; suverenost Zanzibarja je bila dogovorjena in pohlep sultana je bil prepoznan po 10 milj po širokem celinskem pasu.

Na podlagi nemško-britanskega sporazuma, ki je bil pod pritiskom sultana, je uspel zaklep Petersa 1887 s sultanom, zato je pogodba potekala čez upravo celotnega Zanzibarskega obalnega pasa med rekama Umba in Rovuma.

Ko je pogodba leta 1888 postala veljavna, so se uprli Arabci pod poveljstvom Buschirija is Salima iz Tange, severno v Lindiju in južno pa so poskušali z napadom proti nemški vojski (t.i. Arabski upor). DOAG je padel skupaj z nemškimi mornariških vojakov, postaji Bagamoyo in Dar-es-Salaam pa sta se uspele obdržati. Potem je kraljeva vlada poslala mladega afriškega izkušenega častnika Hermanna Wissmanna, kot kraljevega komisarja na vzhod Afrike. S pomočjo plačancev – nemških častnikov, prav tako Sudanov in Zulusov, jim je uspelo zaustaviti poskus upora. Vodja upora Buschiri is Salim je bil 15. decembra 1889 usmrčen. V zvezi z javno intervencijo v kraljestvu pa je bila predstavljena kot ukrep proti arabsemu trgovanju s sužnji, ki je bila dosežena v soglasju z mednarodno pravico Congovega dokumenta.

Kraljevi predpostavki za kolonijo[uredi | uredi kodo]

Z Wissmannovim prihodom se je nadzor v Nemški državi spremenil. V 1890.ih letih je bilo v okviru pogajanj tudi to, da bi kraljestvo prevzelo zahteve za posredovanje DOAG-a.

1. julija 1890 je bila sklenjena Helgolandska-Zanzibarska pogodba med Nemškim cesarstvom in Veliko Britanijo. pogodbi je bila regulirana dostava severnomorskem otoku Helgoland in Caprivi Zipfelsu (danes del Namibije) Nemškemu cesarsvu, med Witulandom (danes del Kenije) in zahtevami na Ugandi pa so bile predane Veliki Britaniji. Tako je vlada postavila končni zapah, da deluje z zaključki pogodb z Kabako in Bugando za ponavljajoče veljavnosti DOAG območij za prizadevanje Carla Petersa.

1891 je bila potrjena kot »varovano območje« ki je uradno spadalo k administraciji Nemškega cesarstva, Wissmannovi vojaki pa so uradno sprejeli določitve varnostnih sil. Prvi civilni guverner je bil med leti 1891–93, Julius baron von Soden. Naprej mu je sledil polkovnik Friedrich von Schelle (1893–1895), ki je dosegel vojaško ekspedicijo po prepirih z Masaji leta 1894 proti plemenu Hehe in trdnjavo Kuironga katero je osvojil Mkwawa. Carl Peters je bil leta 1891 imenovan za kraljevega komisarja za območja pri Kilimandžaru, ampak so ga zaradi njegove brutalnosti 1897 odstavili. Pod guvernerjem Eduardom von Liebertom (1897–1901) so se varnostne sile učile nadaljnjih tečajev za vojno in prinesle veliki delež ozemlja pod svoje, 1898 pa tudi pleme Hehe.

V 20. stoletju je bila olajšava z vpeljavo indijskega kavčuka in bombažne kulture kmetijskega razvoja. Delavce potrebne za to so uprabljali delno kot prisilne delavce. Na splošno je bila afriška populacija prisiljena na uvedbo davkov od trganja plač. Davke je bila treba plačati v denarju, ki je bil na voljo z Evropejci za domorodce samo v obliki plače z delom.