Solunska fronta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Solunska fronta
Del Balkanskega bojišča (prva svetovna vojna)
Venizelos WWI 1918.jpg
Grški premier Eleftherios Venizelos na pregledu grških enot na Solunski fronti, spremljata ga admiral Pavlos Koundouriotis ter general Maurice Sarrail.
Datum oktober 1915 - november 1918
Prizorišče Makedonija - Albanija, Bolgarija, Grčija, Srbija
Rezultat zmaga antante, premirje z Bolgarijo
Udeleženci
Centralne sile:
Zastava Bolgarije Bolgarija
Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zastava Nemškega cesarstva Nemško cesarstvo
Antanta:
Zastava Srbije Srbija
Zastava Grčije Grčija (1916-1918)
Zastava Francije Francija (1915-1918)
Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo (1915-1918)
Zastava Italije Italija (1916-1918)
Predloga:Podatki države Russian Empire Ruski imperij (1915-1917)
Poveljniki
Zastava Bolgarije Vladimir Vazov
Zastava Bolgarije Nikola Žekov
Zastava Bolgarije Georgi Todorov
Zastava Avstro-Ogrske Oskar Potiorek
Zastava Nemškega cesarstva August von Mackensen
Zastava Francije Maurice Sarrail
Zastava Francije Adolphe Guillaumat
Zastava Francije Franchet d'Esperey
Zastava Združenega kraljestva George Milne
Zastava Srbije Petar Bojović
Zastava Srbije Živojin Mišić
Zastava Grčije Panagiotis Danglis

Solunska fronta je poimenovanje za zavezniško fronto proti centralnim silam v prvi svetovni vojni na Balkanu. Ime je dobila po grškem mestu Solun. Fronta je bila odprta avgusta leta 1916, ko so sile srbske in francoske vojske začele napad in po hudih spopadih zasedle strateško pomembna Kajmakčalan in Bitolo.

Frontna črta je potem obmirovala do preboja zaveznikov. Vsesplošna ofenziva na bolgarsko-nemške položaje se je začela 15. septembra 1918 (bitka pri Dobrem polju). Glavnino napada sta nosili srbska vojska, ki se ji je po preživeti »Golgoti« preko Albanije mudilo v domovino, in dve diviziji francoskih sil. Bolgarija je kmalu spoznala, da ne bo zdržala pritiska in je zato zaprosila za premirje (30. septembra so ji ga zavezniki zagotovili), nemške enote pa so se umikale na sever. Srbska vojska je pričela naglo napredovati (v samo nekaj dneh so napredovali za 170 kilometrov). Tako so njene enote že 1. novembra 1918 vkorakale v Beograd. Nekaj dni kasneje so se spopadi končali s prodorom srbskih in francoskih enot preko Donave. Na strani srbske vojske se je borilo tudi veliko Slovencev, t.i. dobrovoljcev.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]