Cetinje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cetinje
Royal city of Cetinje.jpg
Zemljevid:
Država: Zastava Črne gore Črna gora
Število prebivalcev: 15137 (2003)[1]
Občina: Cetinje

Cetinje (cirilica: Цетиње, it.: Cettigne, gr. Κετίγνη, Ketígni) je mesto in občina na jugu Črne gore.

Mesto, ki leži na 660 mnm (lega 42°23′11″N 18°55′30″E / 42.38639°N 18.925°E / 42.38639; 18.925 ) in šteje 15.137 prebivalcev (popis 2002) je bilo nekdaj najmanjša evropska prestolnica.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nekdanja prestolnica Črne gore, ki je nastala 1482 kot zadnje oporišče I. Crnojevića vladarja Zete je ohranila starodavno obeležje , ki dopolnjuje privlačnost, katero mesto dolguje ohranjenim kulturno-zgodovinskim spomenikom in naravnemu okolju. Med umikom pred osvajalnim pohodom turške vojske se je I. Crnojević ustavil na majhnem kraškem polju sredi lovčenske pokrajine, ki se razprostira pod goro Lovćen in dal zgraditi dvor, dve leti kasneje pa še samostan, v katerem je nastanil sedež zetske metropolije. Tako je doslej nepomembno naselje Cetinje postalo novo zgodovinsko središče. Začetek novega naselja je pomenil konec srednjeveške zetske in začetek nove črnogorske zgodovine. Cetinje je postalo politično in duhovno središče zadnje svobodne balkanske države.

Cetinjski samostan

Med številnimi znamenitostmi preteklosti je vsekakor treba poudariti Cetinjski samostan, postavljen leta 1484, v katerem so 1493 v prvi tiskarni na Balkanu natisnili sloviti Cetinjski oktoih, prvo knjigo, tiskano v slovanskem jeziku. V samostanu je sedaj shranjena bogata zbirka knjig in rokopisov. Leta 1692 je skadarski paša na uničevalnem pohodu porušil naselje in samostan. Dvajset let pozneje so čete bosanskega vezirja po hudih bojih prodrle do Cetinja in komaj obnovljeno naselje ponovno porušile. Šele v času vladike Petra II. Petrovića Njegoša se je mesto pričelo načrtno razvijati. Leta 1838 so postavili znamenito stavbo »biljarda«, v katero se je vladika Njegoš preselil.

Narodni muzej; prej dvor kneza Nikole I.

V času vladavine kneza Nikolaja I. Petrovića Njegoša, od 1860 pa do začetka črnogorsko-turške vojne, se je Cetinje razvilo in njegovo prebivalstvo je naraščalo. Po Berlinskem kongresu, ki je Črni gori priznal suverenost, je nastalo daljše obdobje miru, kar je omogočilo razširitev glavnega mesta na urbanistični zasnovi. Ta razvoj so za nekaj časa zaustavile balkanske in prva svetovna vojna. Po koncu vojne se je Črna gora vključila v novo jugoslovansko državo in Cetinje je postalo administrativno središče Zetske banovine.

Vlaška cerkev

Po končani drugi svetovni vojni je postalo glavno mesto Črne gore Titograd (sedaj Podgorica), Cetinje pa je ostalo črnogorsko kulturno središče z ohranjenim starim mestnim jedrom in številnimi kulturnimi spomeniki, med katere vsekakor spada tudi Vlaška cerkev, ki izvira iz 1450, današnji izgled pa je dobila 1864. Posebna vrednost tega kulturnega spomenika je cerkvena ograja sestavljena iz puškinih cevi, zaplenjenih nasprotnikom v osvobodilnih vojnah 1858-1878.

Druge znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Zetski dom

Najbolj obiskovana znamenitost Cetinja je Njegošev mavzolej, to je v majhna iz marmorja zgrajena kapela vrh Lovćena. Druga pomembna znamenitost pa je tudi Zetski dom, prvo gledališče v Črni gori, ki je bil ob umiku avstrijske vojske 1918 iz Cetinja požgan. Po obnovitvi je bil vse do 1960 hrbtenica gledališkega življenja v črni gori.

Vladin dom, sedaj predsedniška palača

Po priznanju samostojnosti 1878 so številne evropske države v mestu odprla svoja diplomatska predstavništva in na lepih lokacijah postavila reprezentančne zgradbe. Med te sodi tudi Vladin dom, dograjen 1910. Namenjen je bil državni administraciji. To je bila v tistem času najrazkošnejša zgradba v mestu, sedaj je predsednška palača.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Pregled števila prebivalstva po letih[2]
1948 1953 1961 1971 1981 1991 2003
9038 9102 9359 11876 14088 15946 15325 15843 15137

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Р E П У Б Л И К А Ц Р Н A Г O Р A, Завод за статистику: Попис становништва, домаћинстава и станова у 2003; (Подгорица, септембар 2005).
  2. ^ Р E П У Б Л И К А Ц Р Н A Г O Р A, Завод за статистику: Попис становништва, домаћинстава и станова у 2003; (Подгорица, септембар 2005).
  • Vzhodna jadranska obala, otoki in zaledje. (2003). Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije.
  • Jugoslavija, turistični vodnik. (1979). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]