Jan van Eyck

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jan van Eyck
Portrait of a Man by Jan van Eyck-small.jpg  *
Portret moža s turbanom, verjetno avtoportret, 1433
Rojstvo 1390
Q110989?
Smrt 1441
Brugge
Državljanstvo Flag of the Netherlands.svg Nizozemska
Poklic slikar in Q998628?


Jan van Eyck (ali Johannes de Eyck) (nizozemsko: Jɑn vɑn ɛjk), * pred okoli 1390 - † pred okoli 9. julij 1441) je bil flamski (nizozemski) slikar aktiven predvsem v Bruggeu in na splošno velja za enega najpomembnejših severnoevropskih renesančnih slikarjev 15. stoletja.

Mnogi ga imenujejo ustanovni oče nizozemske šole slikarstva, razvil je slog z do skrajnosti privedenimi detajli, njegova spretnost pri izkoriščanju slikarske tehnike z oljnimi barvami je bila vrhunska. Bil je eden prvih, ki je to tehniko polno izkoristil in bil v njej neprekosljiv. Ker je bil izobražen, je bil tudi mojster ikonografije.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Tistih nekaj dostopnih podatkov kaže, da je bil rojen okoli leta 1390 najverjetneje v kraju Maaseik (danes Belgijska provinca Limburg). Dela, ki jih dokončal z bratom Hubertom van Eyckom (umrl 1426) in tistimi, podpisanimi z G (verjame se, da to pomeni Jan) je iluminiran rokopis Torino-Milano Hours ter le okoli 23 ohranjenih del, ki so mu zagotovo pripisana, od tega deset, tudi oltar v Gentu, ki so podpisana in datirana.

Malo je znanega o njegovi mladosti, a se pojavi na seznamu slikarjev na dvoru Filipa Dobrega okoli leta 1425 in od te točke dalje je njegova dejavnost na dvoru razmeroma dobro dokumentirana. Van Eyck je prej služil Janezu III., vojvoda Bavaria - Straubing in grof Holland, Zeeland and Hainault. V tem času si je van Eyck uredil delavnico in delal na preurejanju palače Binnenhof v Haagu. Po Janezovi smrti leta 1425 se je preselil v Brugge in si pridobil naklonjenost Filipa Dobrega. Bil je dvorni umetnik in diplomat in postal višji član slikarskega ceha Tournai, kjer je užival v družbi podobno cenjenih umetnikov, kot sta Robert Campin in Rogier van der Weyden. V naslednjem desetletju se je van Eyckov ugled in tehnična usposobljenost povečala predvsem z inovativnimi pristopi pri ravnanju in manipuliranju z oljnimi barvami. Njegov revolucionarni pristop do olj je bil tako mističen, da je italijanski biograf Giorgio Vasari zapisal, da je Jan van Eyck izumil oljno sliko.[1][2] Danes velja ta trditev za napačno.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Niti datum niti kraj Jan van Eyck rojstvu nista dokumentirana. Prvi zapis njegovega življenja prihaja iz dvora Janeza III. Bavarskega v Haagu, kjer so bila opravljena plačila Meyster Jan den malre (Mojster Jan slikar) med letoma 1422 in 1424, ki je potem postal dvorni slikar s činom valet de chambre z najmanj enim do dvema pomočnikoma.[3] To pomeni da je datum rojstva najkasneje 1395. Vendar pa je njegova očitna starost na verjetnem avtoportretu iz leta 1433 (London) kaže, da je datum bližje 1380. [4] Ob koncu leta 1500 je bilo ugotovljeno da je bil rojen v Maaseik v škofiji Liège. Ta trditev še vedno velja za verodostojno iz etimoloških razlogov, če se upošteva njegov priimek Eyck. Trditev je podprta z dejstvom, da je živela njegova hči Lievine v samostanu v Maaseiku po očetovi smrti. Ni znano, kje se je izobraževal, a njegova uporaba grščine in hebrejščine v številnih napisih na njegovih delih kaže, da je bil klasično izobražen. Iz grba na njegovem nagrobniku je razbrati, da je izhajal iz nižjega plemstva.

Jan van Eyck je pogosto povezan z bratom slikarjem Hubertom van Eyckom. Eno najbolj znanih del Jana van Eycka, oltarna slika Čaščenje mističnega jagnjeta iz katedrale Sint Baafskatedraal v Gentu, je verjetno nastala v sodelovanju obeh; začel leta 1420 Hubert in končal leta 1432 Jan. Danes je težko dodločiti kateri od angelov in svetnikov, romarjev in drugih likov je naslikal kateri od obeh slikarjev. Še en brat Lambert je omenjen v burgundskih dvornih dokumentih, in domnevajo, da je bil tudi slikar in da bi lahko nadzoroval zaprtje delavnice Jana van Eycka v Bruggesu. Še za enega pomembnega a precej mlajšega slikarja, ki je deloval v južni Franciji, Barthélemy van Eyck, domnevajo, da je bil povezan z njimi.

Van Eyck je pogosto mislil, da bo ostal anonimen avtor znan s podpisom G v iluminiranem rokopisu Torino-Milano Hours. Če je to res, je to delo edino znano delo iz njegovega zgodnjega obdobja. Večina teh miniatur je bilo uničenih v požaru leta 1904, ohranile so se le na fotografijah in kopijah.

Obdobje zrelosti[uredi | uredi kodo]

Portret Giovanni Arnolfini in njegova žena, 1434; National Gallery London

Po smrti Janeza III. Bavarskega v letu 1425, van Eyck začne delati za močnega in vplivnega kneza Valoiškega, vojvodo Filipa Dobrega Burgundskega.[5] Eno leto je živel je v Lillu, nato pa se preselil v Bruggeu, kjer je živel do svoje smrti leta 1441. Številni dokumenti objavljeni v 20. stoletju govorijo o njegovem delu v službi Filipa Dobrega. V imenu vojvode so ga poslali na številne diplomatske misije. Delal je na več projektih, ki bi lahko pomenili več kot samo slikarstvo, kot na primer njegovo težavno potovanje v Lizbono skupaj s skupino, ki je bila namenjena pripravi poroke vojvode z Isabello Portugalsko. Naloga van Eycka je bila slikati nevesto, tako da bi si vojvoda lahko ustvaril sliko Isabelle pred sklenitvijo zakonske zveze. Z izjemo dveh portretov Isabelle Portugalske, ki jih je van Eyck naslikal na Filipov ukaz kot član delegacije v letih 1428-1429, je natančna narava teh del nejasna. Princesa verjetno ni bila posebej privlačna in Van Eyck jo je naslikal točno tako. Svoj model je pokazal kot dostojanstven, a ni skril pomanjkljivosti. Potoval je tudi v Španijo in v Sveto deželo.

Kot slikarja in valet de chambre (osebnega pomočnika), ga je vojvoda izjemno dobro plačal. Njegova letna plača je bila precej visoka in se je podvojila dvakrat v prvih nekaj letih, pogosto pa je dobil še posebne nagrade. Samo njegova plača je Jana van Eycka naredila za prvega nizozemskega slikarja, saj je bila za preživetje večina drugih slikarjev odvisna od posameznih naročil. Navedba, da je bil van Eyck v umetnosti izredno visoko cenjen je dokument iz leta 1435, v katerem je vojvoda zmerjal svoje finančnike da ne plačujejo slikarja, in češ da bi van Eyck zato lahko odšel in da potem nikjer ne bodo našli njemu enakega v »umetnosti in znanosti«. Vojvoda je bil tudi boter enega od van Eyckovih otrok in je podprl njegovo vdovo po slikarjevi smrti, leto kasneje pa pomagal eni od njegovih hčera s sredstvi potrebnimi za vstop v samostan.

Jan van Eyck je, poleg svojega dela na dvoru, delal slike tudi za zasebne investitorje. Najpomembnejša med njimi je oltarna slika v Gentu naslikana za Jodocusa Vijdtsa in njegovo ženo Elisabeth Borluut. Začel je delari pred letom 1426 in končal vsaj delno po 1432. Naslikal pa je tudi portret svoje žene Margarete van Eyck, s katero se je poročil okoli 1432/1433.

Izjemno za tiste čase je bilo, da je van Eyck pogosto podpisal in datiral svoje slike. Njegov podpis »ALS IK KAN«  je vzet iz flamskega reka »Kar zmorem, ne kaj bi«. Prav zaradi njegove navade podpisovanja svojih del je njegov ugled preživel.

Jan van Eyck je umrl v Brugesu leta 1441 in je bil pokopan v cerkvi Svetega Donatiana, ki je bila kasneje v času francoske revolucije uničena.

Ugled in zapuščina[uredi | uredi kodo]

Prvi pomemben vir za delo van Eycka je biografija iz leta 1454 genovskega humanista Bartolomea Facia De Viris illustribus v katerem je Jan van Eyck imenovan kot »vodilni slikar« svojega časa. Facio ga uvršča med najboljše umetnike zgodnjega 15. stoletja kot so še: Rogier van der Weyden, Gentile da Fabriano in Pisanello. Facio kaže veliko navdušenje nad nizozemskim slikarjem. Njegovo besedilo osvetljuje vidike sedaj nekaterih izgubljenih del Jana van Eycka.[6] Facio je zapisal, da je bil van Eyck učen človek in da je bil seznanjen s klasiki, zlasti z delom Plinija starejšega. To je potrjeno z zapisom o napisu iz Ovida na Ars Amatoria, na izgubljenem izvirnem okvirju za portret Arnolfinijev in s številnimi latinskimi napisi Van Eycka na drugih slikah. Jan van Eyck se je verjetno naučil latinsko na svojih številnih misijah v tujini.

Med njegove mojstrovine štejemu še: Madona kanonika Van del Paeleja (1436, Musee Communal des Beaux-Arts, Brugges), portret Giovani Arnolfini in njegova žena (1434, National Gallery, London) in Devica Marija z detetom med svetniki (1437, Alte Meister Galleri, Dresden).

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ The myth was propagated by Karel van Mander. In fact oil painting as a technique for painting wood statues and other objects is much older and Theophilus (Roger of Helmarshausen?) clearly gives instructions in his 1125 treatise, On Divers Arts. It is accepted that the van Eyck brothers were among the earliest Early Netherlandish painters to employ it for detailed panel paintings and that they achieved new and unforeseen effects through the use of glazes, wet-on-wet and other techniques. See Gombrich, E.H., The Story of Art, pp 236-9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X
  2. ^ Borchert, 92-94
  3. ^ Châtelet, Albert, Early Dutch Painting, Painting in the northern Netherlands in the fifteenth century. 27-8, 1980, Montreux, Lausanne, ISBN 2-88260-009-7
  4. ^ Campbell (2008), 174
  5. ^ Chilvers, 246
  6. ^ Renaissance Art Reconsidered, ed. Richardson, Carol M., Kim W. Woods, and Michael W. Franklin, pg 187
  • David Gariff, Najvplivnejši slikarji sveta, Tehniška založba Slovenije, 2008, ISBN 978-961-251-103-6
  • H.W.Janson, Istorija umetnosti - tretji del, Prosveta Beograd, 1969

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]